Jedro

Tožena stranka se na prepozno uveljavljanje napak ne more sklicevati že zato, ker je obstoj napak sama najprej priznala in se zavezala, da jih bo sanirala, nato pa se je očitno premislila.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moral že tožbeni zahtevek vsebovati točen opis načina odprave stvarnih napak, češ da iz sodbe ni mogoče razbrati, za katere napake gre oziroma v kakšnem obsegu je tožena stranka dolžna izvesti sanacijo objekta. Izbira načina odprave napak je po stališču sodne prakse načeloma v domeni tistega, ki jih je dolžan odpraviti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka (II. točka izreka) tako spremeni, da se glasi: „II. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna na objektu A. v B., ID znak: 000-5373, v skladu s pravili gradbene stroke in veljavnimi gradbenimi standardi, na strehi objekta sanirati: napake zaradi nagubanosti folije v vogalih, kjer je potrebno folijo ponovno izravnati; napako, povezano z lokalnim zastajanjem vode, ki jo je potrebno preprečiti tako, da voda na strehi ne bi zastajala; napake – luknje v foliji – strešni kritini, kjer je potrebno folijo zamenjati (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 8.946,84 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožena stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev sodbe in ponovno sojenje pred drugim sodnikom. Navaja, da je tožba vložena prepozno upoštevaje enoletni zakonski rok iz drugega odstavka 663. člena OZ. Sodišče je v ponovljenem sojenju zavzelo napačno stališče, da so imeli tožniki utemeljene razloge, da so 7. 7. 2015 izvajalcu preprečili dostop do strehe, ker izvajalec ni imel namena izvajati del na celi strehi in je bil tudi način dela strokovno sporen. Vendar je bila tožeča stranka tista, ki je zavirala odpravo napak in zgolj pavšalno navajala, da je bila s strani tožene stranke zavedena. Sodišče se ni opredelilo do izpovedbe priče V. V., ki je izpovedal, da so bili etažni lastniki po upravniku ves čas seznanjeni o predvidenih delih na strehi in slednjim niso nasprotovali. Tožena stranka se je kot dober gospodar odločila za nasutje vsaj tistega dela strehe, ki ji skoraj v celoti pripada, tožniki pa so s preprečevanjem potrebnih sanacijskih del povzročili dodatno škodo. Tožena stranka ponovno opozarja na nesklepčnost tožbenega zahtevka z vidika narave zatrjevanih napak, njihovega obsega, lokacije in vrednosti sanacijskih del. Sama narava strehe ne predpostavlja, da gre vse morebitne nepravilnosti ali napake na njej šteti kot napake iz naslova solidnosti gradbe. Nastanek gub na foliji je možno pripisati tudi sami izvedbi del s strani izvajalca, a je treba upoštevati, da so gube nedvomno bile vidne že ob samem prevzemu objekta oziroma strehe, zato je tožeča stranka to napako grajala prepozno. Nadalje pa gre to napako pripisati večim dejavnikom, tudi slabemu vzdrževanju s strani tožeče stranke. Nerazumna je odločitev sodišča o ugoditvi zahtevku za odpravo napake, povezane z lokalnim zastajanjem vode na strehi in posledično napake - luknje v foliji. Lokalna zadrževanja vode na strehi sama po sebi ne pomenijo nikakršne napake, saj gre za gradbeniško izvedbo, kjer veljajo določene tolerančne meje. Sodišče je toženi stranki naložilo odpravo napak, ki dejansko sploh niso napake v smislu določil OZ in ZVKSES, temveč gre za običajne pojave, ki jih je pri določeni starosti strehe tudi mogoče pričakovati in jih kot takih skoraj ni možno preprečiti oziroma odpraviti. Sodišče je številna pojasnila in argumente tožene stranke spregledalo in se do njih ni opredelilo, s tem je storilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 8. člena ZPP, katerega posledica je pomanjkljiva oziroma površna dokazana ocena in bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je določena stanja poskušala preprečiti oziroma omiliti z nasutjem prodca po strehi, z namenom podaljšanja njene življenjske dobe, tožeča stranka pa je temu nasprotovala in preprečevala izvedbo del. Izrek sodbe je sam po sebi nejasen, pomanjkljiv in posledično neizvršljiv. Odločitev sodišča o stroških postopka temelji na zmotni ugotovitvi glede uspeha tožeče stranke in napačni uporabi določil ZPP. Iz sodbe ni razvidno, na podlagi česa sodišče ocenjuje, da tožeča stranka ni uspela s sorazmerno majhnim delom zahtevka. S tožbo je vtoževala odpravo več napak, sodišče je ugodilo le manjšemu delu zahtevka (po treh alinejah), zato ni možno šteti, da je uspela skorajda v celoti oziroma v bistvenem delu. Sodišče bi moralo oceniti delež uspeha tožeče stranke glede na vrednost sanacije napak, katerih odprava je bila z izpodbijano sodbo naložena toženi stranki in pri tem uporabiti določilo drugega odstavka 154. člena ZPP. Napačna je tudi višina prisojenih stroškov.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe ter povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je utemeljena glede odločitve o stroških postopka, glede glavne stvari pa ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ob ponovnem sojenju pri odločitvi o glavni stvari v zadostnem obsegu ugotovilo vsa odločilna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi očitanih niti po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pri odločitvi o stroških postopka pa je napačno uporabilo materialno pravo.

6. Tožniki (upravnik objekta in štirje etažni lastniki) zahtevajo zoper toženca, ki je prodajalec in hkrati etažni lastnik več stanovanj in poslovnih prostorov v istem objektu, odpravo več napak na strehi stavbe A. v B. V tožbi so zahtevali odpravo sledečih napak: 1. na strelovodu, 2. nagubanost folije v vogalih, 3. nagubanost folije po stopnišču, 4. pritrjevanje pločevine na atiki, 5. lokalna mesta zastajanja vode, 6. sanacijo zaključne pločevine pri izhodu iz stopnišča, 7. luknje v foliji in strešni kritini. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 2871/2015-II z dne 19. 12. 2018 delno ugodilo zahtevku tožnikov in sicer za odpravo treh napak na strehi, ki predstavlja skupne dele stavbe: nagubanost folije v vogalih, lokalno zastajanje vode na strehi in luknje v foliji – strešni kritini. Odprava navedenih napak je predmet spora med pravdnima strankama tudi v ponovljenem postopku. Tožbeni zahtevek na odpravo preostalih napak je sodišče prve stopnje že v prvem sojenju zavrnilo in je odločitev v tem delu pravnomočna. Toženec vztraja pri ugovorih, da so tožniki prepozno grajali napake in prepozno uveljavljali zahtevek, da so preprečili izvajalcu dostop do strehe in s tem zavirali odpravo napak, da sploh ne gre za napake, ki bi jih bilo mogoče sanirati, niti za skrite napake in tudi ne za napake v solidnosti gradbe.

7. Ker zahtevajo tožniki odpravo napak na skupnih delih (na strehi) in se pri tem sklicujejo na skrite napake v solidnosti gradbe, je materialno pravna podlaga za odločitev v določbah Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (ZVKSES) v povezavi z določbami Obligacijskega zakonika (OZ). Odgovornost prodajalca za skrite napake je urejena v določbah 23. do 29. člena ZVKSES. Med ostalim prodajalec odgovarja za skrite napake, ki imajo značilnost napak v solidnosti gradbe (662. člen OZ), če se te pokažejo v desetih letih od prevzema nepremičnine (drugi odstavek v povezavi s tretjim odstavkom 23. člena ZVKSES).

8. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno ponovno sklicuje na potek enoletnega roka za uveljavljanje odprave skritih napak. Sodišče prve stopnje je ta ugovor ponovno zavrnilo in pri tem pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 663. člena OZ. Tožeča stranka je napake na strehi res grajala že 8. 4. 2014, tožbo pa vložila 10. 12. 2015, a je pri tem pomembno, da jo je tožena stranka s svojim ravnanjem očitno zavedla, da bo napake sama odpravila. V tem primeru bi bila tožba nepotrebna. Navedeno ravnanje izhaja iz več dopisov tožene stranke, npr. z dne 25. 9. 2014 in 12. 12. 2014 ter njeno sklicevanje na izvedeniško mnenje izvedenca dipl. ing. S. S. z dne 24. 5. 2014. 9. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča so tožniki dokazali obstoj skritih napak na strehi objekta A. v B., ki jih je potrebno sanirati v skladu s pravili gradbene stroke in veljavnimi gradbenimi standardi. Ugotovljene napake (nagubanost folije v vogalih, lokalno zastajanje vode, luknje v foliji – strešni kritini) je pravilno uvrstilo med napake v solidnosti gradbe (2. odstavek 23. člena ZVKSES v povezavi s 662. členom OZ) in odločitev o tem ustrezno utemeljilo v 17. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene o obstoju napak na strehi, o njihovi naravi in odgovornosti tožene stranke za njihovo odpravo. O tem je podal obsežno mnenje v tej zadevi postavljen izvedenec gradbene stroke C. C., ki je na vse pripombe pravdnih strank odgovoril v več dopolnitvah izvedenskega mnenja in ob zaslišanju. Večkrat je poudaril, da streha ni bila izdelana v skladu s predloženo PID projektno dokumentacijo ter opisal dejansko izvedbo strehe in njene pomanjkljivosti. Izdelana je bila klasična nepohodna ravna streha, zaščitena s strešno folijo, z izvedenimi komunikacijskimi dostopi (pohodno folijo) do nameščenih instalacijskih jaškov oziroma strojnih instalacij na strehi. Prvostopenjsko sodišče je mnenje izvedenca v bistvenem delu pravilno povzelo ter ga v ponovnem postopku dokazno ocenilo. Vzrokov za nagubanje folije je po mnenju izvedenca več, poleg nepravilne pritrditve tudi vplivi okoljskih dejavnikov (vročina, burja) ter izbira mehkejše toplotne izolacije namesto trdne, kar je vse odgovornost izvajalca, saj bi tudi elemente vpliva okolja moral predvideti in upoštevati. Neravnine na strehi in zastajanje vode so prav tako napake, ki jih je po mnenju izvedenca potrebno sanirati, enako velja tudi za luknje v foliji, pri tem je opredelil več razlogov, zakaj je lahko prišlo do tega (nepravilna pritrditev, mehanske poškodbe zaradi hoje ali dela na strehi, rahljanje pohodnega traku zaradi vetra). Pritožba večkrat poudarja, da streha ne pušča, da dobro opravlja svojo funkcijo, kar da je bistveno. Vendar to še ne pomeni, da streha nima napak. Tudi to, ali je bila streha mišljena kot pohodna in ali je razlika med dejansko izvedbe in tisto po PID projektu, ne vpliva na ugotovitve sodbe o obstoju napak in odgovornosti zanje. Drži, da je izvedenec omenil možnost obstoja nagubanosti folije že kmalu po dokončanju objekta, a tožena stranka se na prepozno uveljavljanje napak prav gotovo ne more sklicevati že zato, ker je obstoj napak sama najprej priznala in se zavezala, da jih bo sanirala, nato pa se je očitno premislila. Sodišče prve stopnje je v dokazni oceni pravilno upoštevalo tudi vso predloženo listinsko dokumentacijo, iz katere izhaja ravnanje tožene stranke pred vložitvijo tožbe, ki ga sodba povzema v 12. točki obrazložitve. Tožena stranka se je zavezala odpraviti napake na strehi, ki so jih uveljavljali tožniki in se konkretno nanašajo tudi na v obravnavani zadevi sporne napake. Za ta namen je sama angažirala izvedenca gradbene stroke, izbrala izvajalca ter sporočila roke za izvedbo del. 10. Tožena stranka odločitev, da sanacije strehe v letu 2015 ne bo izvedla tako, kot se je prej sama zavezala, utemeljuje s tem, da je tožeča stranka izvajalcem preprečila dostop do strehe in s tem delo na strehi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniki res 7. 7. 2015 izvajalcu preprečili dostop do strehe, a so imeli za to upravičene razloge. Ugotovili so namreč, da ima tožena stranka preko izvajalca namen streho sanirati (z namestitvijo prodca) samo na drugem delu objekta (D. II), čeprav gre za enotno streho, poleg tega tožnike niso obvestili o ustreznosti izbranega načina sanacije, za katerega bi morali pridobiti statično poročilo. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča o tem je razumna in prepričljiva. Tudi iz pritožbe izhaja, da je tožena stranka želela zaščititi strešno folijo le nad delom objekta, ki je pretežno v njeni lasti in ne odpraviti napake, kot se je sama zavezala. Tudi izpoved priče V. V. je sodišče prve stopnje v dokazni oceni upoštevalo. V prid trditvam tožene stranke o neutemeljeni preprečitvi del tudi niso njeni dopisi, iz katerih izhaja, da je odpravo napak na strehi pogojevala z določitvijo deležev posameznih etažnih lastnikov, kar so ti lahko razumeli le kot zahtevo za finančne prispevke pri izvedbi del. 11. Glede ugovora nesklepčnosti tožbe, nejasnosti in neizvršljivosti tožbenega zahtevka o obsegu, lokaciji in vrednosti sanacijskih del, velja ponoviti, kar je pritožbeno sodišče že povedalo. Ocenjuje, da je tožeča stranka napake v zahtevku ustrezno opredelila, tako glede njihovega obsega kot tudi lokacije. Zmotno je stališče pritožbe, da bi moral že tožbeni zahtevek vsebovati točen opis načina odprave stvarnih napak, češ da iz sodbe ni mogoče razbrati, za katere napake gre oziroma v kakšnem obsegu je tožena stranka dolžna izvesti sanacijo objekta. Izbira načina odprave napak je po stališču sodne prakse načeloma v domeni tistega, ki jih je dolžan odpraviti.

12. Utemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Prvostopenjsko sodišče najprej ugotavlja, da so tožniki v tem postopku uspeli z delom zahtevka, ker je tožena stranka določene napake na strehi objekta že sanirala, nato pa v celoti naloži plačilo stroškov postopka toženi stranki na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo ugovarjala, da so bila nekatera sanacijska dela, ki jih našteje, že izvedena in s tem končana, a da tožeča stranka s tožbo kljub temu zahteva izvedbo teh del. Da ni potrebno sanirati štirih od v tožbenem zahtevku naštetih sedmih napak, je ugotovil tudi izvedenec, kar je bilo podlaga za delno zavrnitev tožbenega zahtevka v prvem postopku. Tožeča stranka se je v zvezi s tem sklicevala, da predstavlja sanacija napak v preostalem delu nebistveni del tožbenega zahtevka, ker naj bi sanacija teh del terjala po njenem mnenju večje posege na strehi. Kot že pojasnjeno pa je izbira načina odprave napak načeloma v domeni tistega, ki jih je dolžan odpraviti. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera, tudi dejstva, da je bil dokazni postopek zelo obsežen in da sta pravdni stranki krili vsaka polovico stroškov za izvedenca gradbene stroke, bi moralo prvostopenjsko sodišče odločitev o stroških postopka opreti na določbo 2. odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka je uspela s tremi od sedmih v tožbenem zahtevku navedenih napak na strehi, od katerih je ena (napake strelovoda) očitno res manj pomembna. Zato je po oceni pritožbenega sodišča utemeljena pritožba v delu, ko predlaga, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Tudi v sodni praksi in pravni teoriji1 takšna odločitev ne more biti vedno zgolj posledica natančnega izračuna polovičnega uspeha vsake od pravdnih strank.

13. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in v odločitvi o stroških postopka sodbo spremenilo tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen in 3. točka 365. člena ZPP).

14. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj je s pritožbo uspela le glede stranske terjatve, v ostalem pa s pritožbo ni uspela. Odgovor tožeče stranke na pritožbo pa glede na vsebino in dosedanji potek postopka ni potreben strošek postopka.

1 Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, komentar k 154. členu.