Jedro

Prvostopenjsko sodišče je po vpogledu prometa na transakcijskem računu tožnice pri X d. d. ugotovilo, da je pritožnica samo iz družbe B. d. o. o. prejemala okvirno 5.275,00 EUR mesečno. Navedenih ugotovitev v zvezi z nakazili družbe B. d. o. o., pa tudi o nakazilu 3.730,0 0EUR iz tujine, pritožnica ne izpodbija. Pravilno je po presoji pritožbenega sodišča stališče prvostopenjskega sodišča, da je kot dohodke treba upoštevati vse prilive na transakcijski račun tožnice in ne le tiste, ki izvirajo iz delovnega razmerja. Da pritožnica ne prejema dohodkov, se je na podlagi ugotovitev prvostopenjskega sodišča izkazalo za neresnično. Glede na izkazane prilive na tožničin transakcijski račun v mesečnem znesku cca 5.275,00 EUR ter višino taksne obveznosti (v višini 4.875,00 EUR za redni postopek in 30,00 EUR za postopek zavarovanja), je zato pravilna in utemeljena odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi pritožničinega predloga za oprostitev plačila sodnih taks in ugoditev njenemu predlogu za obročno plačilo sodnih taks.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za tožbo in za predlog za začasno odredbo zavrnilo (I. točka izreka). Podrejenemu predlogu tožeče stranke za obročno plačilo sodne takse za redni postopek je ugodilo in tožeči stranki dovolilo plačati sodno takso v višini 4.905,00 EUR v treh zaporednih mesečnih obrokih, vsak v znesku 1.635,00 EUR tako, da prvi obrok zapade v plačilo v 15 dneh po pravnomočnosti tega sklepa, vsak nadaljnji obrok pa vsakega 15 dne v naslednjih mesecih (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožnica, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se jo oprosti plačila sodnih taks oziroma deloma oprosti in omogoči obročno plačilo znižane vsote.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica v zvezi s presojo pogojev za njeno oprostitev plačila sodne takse po 11. členu ZST-1 prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita neupoštevanje odločbe Ustavnega sodišča U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015 (Ur. l. RS, št. 19/2015), ki je ugotovilo neskladje prvega odstavka 11. člena ZST z Ustavo. S to odločbo je namreč Ustavno sodišče v njeni 3. točki izreka določilo način izvršitve svoje odločitve za čas do odprave protiustavnosti prvega odstavka 11. člena ZST-1 tako, da sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti, kadar je plačilo sodne takse v postopkih, za katere se uporablja Zakon o pravdnem postopku, procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja, tudi če stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, če bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati. Pri tem je Ustavno sodišče kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse določilo pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, ki je veljal pred uveljavitvijo ZST-1B in ki ga je sodna praksa napolnila tako, da je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka.

5. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (točka 3 v zvezi s točko 6 obrazložitve), je prvostopenjsko sodišče navedene kriterije za celotno oprostitev plačila sodne takse upoštevalo, saj je poleg premoženjskega stanja tožnice (lastništva stanovanjske hiše in stavbnega zemljišča v skupni vrednosti 170.000,00 EUR, vrednostnih papirjev in kapitalskih naložb ter osebnega avtomobila v vrednosti 5.000,00 EUR, družb B. d.o.o. in C.), presojalo tudi, ali ima tožnica dohodke v višini dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke. Pravilno je ugotovilo, da znaša osnovni znesek minimalnega dohodka 288,81 EUR, dvakratnik le-tega pa 577,62 EUR. Po vpogledu prometa na transakcijskem računu tožnice pri X d. d. pa je ugotovilo, da je pritožnica samo iz družbe B. d. o. o. prejemala okvirno 5.275,00 EUR mesečno. Navedenih ugotovitev v zvezi z nakazili družbe B. d.o.o., pa tudi o nakazilu 3.730,0 0EUR iz tujine, pritožnica ne izpodbija. Pravilno je po presoji pritožbenega sodišča stališče prvostopenjskega sodišča, da je kot dohodke treba upoštevati vse prilive na transakcijski račun tožnice in ne le tiste, ki izvirajo iz delovnega razmerja. Da pritožnica ne prejema dohodkov, se je na podlagi ugotovitev prvostopenjskega sodišča izkazalo za neresnično. Glede na izkazane prilive na tožničin transakcijski račun v mesečnem znesku cca 5.275,00 EUR ter višino taksne obveznosti (v višini 4.875,00 EUR za redni postopek in 30,00 EUR za postopek zavarovanja), je zato pravilna in utemeljena odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi pritožničinega predloga za oprostitev plačila sodnih taks in ugoditev njenemu predlogu za obročno plačilo sodnih taks.

6. Pritožbeno sodišče je pritožnici že v sklepu I Cpg 2/2016 z dne 20. 1. 2016 (točka 12 obrazložitve) pojasnilo, zakaj njenemu argumentu o njeni oprostitvi plačila sodne takse v postopku pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, ki ga ponavlja tudi v obravnavani pritožbi, ne more slediti in se v izogib ponavljanju na razloge iz navedenega sklepa v celoti sklicuje.

7. V obravnavani pritožbi pritožnica ponavlja tudi pritožbene trditve iz njene pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 3587/2015 z dne 25. 11. 2015 o obremenjenosti njenih nepremičnin s hipotekami in da to nepremično premoženje (vredno sicer 170.000,00 EUR) ne daje nobenih dohodkov, hipoteke pa onemogočajo razpolaganje in odsvojitev. V 6. točki obrazložitve I Cpg 2/2016 ji je že pritožbeno sodišče pojasnilo, da hipoteka (zastavna pravica na nepremičnini) ne pomeni nič drugega kot pravico zastavnega upnika, da se ob zapadlosti zavarovane terjatve poplača iz vrednosti zastavljene nepremičnine pred drugimi zastaviteljevimi upniki (prvi odstavek 128. člena v zvezi s 138. členom SPZ) in ne tudi prepoved obremenitve ali odtujitve nepremičnine, kot to zmotno meni pritožnica.

8. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).