Jedro

Odločitev o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi v preostalem delu glede prenehanja služnostne pravice hoje po parc. št. 47/2, k. o. ..., je odvisna od tega ali je stvarna služnost hoje postala nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali pa so se bistveno spremenile okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. Tožena stranka je glede tega zatrjevala oboje. Prvostopenjsko sodišče pri odločanju o zahtevku na prenehanje služnosti hoje vseh navedenih okoliščin zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni presojalo. Zato je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi tožene stranke in odločitev o zavrnitvi njenega nasprotnega tožbenega zahtevka v tem delu razveljavilo.

Izrek

I. Pritožbi tožene (in nasprotno tožeče) stranke se delno ugodi in se sodba v točkah IV/2 in IV/3 (glede izstavitve listine, primerne za izbris vknjižene služnostne pravice hoje) ter V izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V ostalem se pritožba tožene (in nasprotno tožeče) stranke in v celoti pritožba tožeče (in nasprotno tožene) stranke zavrneta in se sodba in sklep v točkah I, II, III in IV/3 (glede izstavitve listine, primerne za izbris vknjižene služnostne pravice vožnje in živinogonje) potrdita.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v izvrševanje služnostne pravice hoje, vožnje in živinogonje, ki obstoji v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 47/1 k. o...., ki je v lasti tožnice in v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 47/2 k. o...., ki je v lasti tožene stranke in poteka preko dvorišča nepremičnine tožene stranke na in iz D. ulice v obeh smereh, še posebej pa tožeči stranki omogočiti vožnjo preko dvorišča služeče nepremičnine na gospodujočo nepremičnino, pri čemer se služnostni dovoz locira na severni rob služeče nepremičnine tako, da tožena stranka odstrani ograjo ob pločniku D. ulice na severnem delu služeče nepremičnine vsaj v širini 3 m in odstrani ostale ovire na služečem zemljišču, ki onemogočajo izvrševanje tožničine služnostne pravice hoje, vožnje in živinogonje po služečem zemljišču za dostop do gospodujočega zemljišča, pri tem pa ji dovoli, da na služečem zemljišču izvede vsa potrebna dela za ureditev navedenega služnostnega dovoza. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se je tožena stranka dolžna v bodoče vzdržati takšnih in podobnih ravnanj, ki vznemirjajo tožečo stranko v njeni služnostni pravici hoje, vožnje in živinogonje, sicer se v nasprotnem primeru toženi stranki izreče denarna kazen (I. točka izreka). Delno je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke iz nasprotne tožbe s tem, ko je ugotovilo, da je služnostna pravica vožnje in živinogonje po parc. št. 47/2, vpisani v vl. št. 1559, k. o. ..., vknjižena v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 47/1, vpisani v vl. št. 1037, k. o. ..., na podlagi zakona zaradi neizvrševanja prenehala (II. točka izreka). S sklepom je zavrglo nasprotno tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek, da služnostna pravica vožnje in živinogonje po parc. št. 47/2, k. o. ..., vknjižena v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 47/1, k. o. ..., zaradi spremenjenih okoliščin preneha z dnem pravnomočnosti te sodne odločbe (III. točka izreka), ter zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da služnostna pravica hoje po parc. št. 47/2, k. o. ... vknjižena v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 47/1 k. o. ..., zaradi spremenjenih okoliščin preneha z dnem pravnomočnosti te sodne odločbe ter na izstavitev listine, primerne za izbris vknjižene služnostne pravice hoje, vožnje in živinogonje, ker bo sicer tako listino nadomestila sodba (IV. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnica tudi zoper sklep. Predlagata ustrezno spremembo ali razveljavitev odločbe.

3. Tožeča stranka (in nasprotno tožena stranka, v nadaljevanju tožeča stranka) izpodbija odločitev o zavrnitvi njenega tožbenega zahtevka na prenehanje vznemirjanja služnosti. Poudarja, da je na podlagi kupne pogodbe dogovorjena služnostna pravica hoje, vožnje in živinogonje preko celotnega dvorišča tožene stranke. V kolikor je tožeča stranka naknadno podrobneje opredelila potek služnosti, s tem ni prišla v nasprotje s svojimi dosedanjimi navedbami. Sodišče se ni opredelilo do njenih trditev, da kavza kupne pogodbe z dne 26. 6. 1954 ni bila le prodaja zemljišča, ampak tudi ustanovitev obsežne služnosti v korist zemljišča tožeče stranke preko D. ulice, saj bi brez slednjega to zemljišče ostalo brez ustrezne povezave, kar je bilo upoštevano pri sami prodajni ceni zemljišča. V primeru ukinitve obstoječe služnosti kupnina ne bo več odražala prave vrednosti prodanega zemljišča, s čimer bo kupna pogodba z dne 26. 6. 1954 posledično nična, tožena stranka pa bo dolžna tožeči stranki povrniti vrednost, za katero je bila obogatena. Ne drži, da tožeča stranka od tožene zahteva dodatna ravnanja za vzpostavitev dovoza. Zahteva le odstranitev ograje ob pločniku v širini 3 m in odstranitev ostalih ovir, ki bi onemogočale izvrševanje služnosti, vsa potrebna dela za ureditev dovoza pa bi izvedla tožeča stranka sama. Tožeča stranka je že v tožbi pojasnila, da se služnost vožnje ni izvrševala in zakaj je bilo pravnemu predniku tožene stranke dovoljeno, da na služečem vozišču postavi vrtne grede za gojenje zelenjave. S pravnim prednikom tožene stranke je bilo dogovorjeno, da se služnost vožnje začasno še ne bo izvrševala, saj pravna prednica tožnice ni imela vozila. Sodišče je prezrlo mnenje Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu I Cp 1696/2010 o tem, da je pomemben razlog, zakaj se služnost ni izvrševala v določenem obsegu. Tožeča stranka je ves čas postopka zatrjevala, da se služnost vožnje ni izvajala ravno iz razloga, ker njeni pravni prednici nista imeli niti vozila, niti vozniškega dovoljenja. Potrebe gospodujočega zemljišča se niso v ničemer spremenile, zemljišče je potrebovalo povezavo z javno cesto v času ustanovitve služnosti vožnje in jo potrebuje tudi sedaj. Stvarna služnost vožnje bi se lahko ukinila le v primeru, če za gospodujoče zemljišče ne bi bila več koristna oziroma, če bi se okoliščine bistveno spremenile. V predmetni zadevi pa se okoliščine niso v ničemer spremenile. S. ulica, ki obstaja že več kot 40 let, ne predstavlja bistveno spremenjenih okoliščin, prav tako njen obstoj z ničemer ne zmanjšuje koristnosti obstoječe služnosti za gospodujoče zemljišče. S. ulica ni enakovredna D. Sodba ni obrazložena v delu, ki se nanaša na vse predpostavke obstoja služnosti in je protispisna. S tem, ko je sodišče zavrglo nasprotno tožbo v III. točki izreka, je prikrajšalo tožečo stranko za meritorno varstvo.

4. Tožena stranka (po nasprotni tožbi tožeča, v nadaljevanju tožena stranka) se pritožuje zoper odločitev o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi. Vztraja, da je tudi služnostna pravica hoje po parc. št. 47/2, k. o. ..., vknjižena v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 47/1, k. o. ..., zaradi spremenjenih okoliščin prenehala. Tožena stranka se strinja, da bi bilo potrebno za dokončno priključitev na S. ulico kot cesto, ki ima status javne ceste oziroma javnega dobra, pridobiti ustrezna soglasja, vendar zgolj za ureditev dovoza z vozili, ne pa tudi za samo pešhojo. S. ulica je javno dobro oziroma javna cesta in je peš hoja po tej ulici dovoljena vsakomur, za hojo po njej tožeča stranka ne potrebuje nobenega dovoljenja oziroma soglasja upravnega organa. Poudarja, da se z nasprotno tožbo zavzema za ukinitev služnosti hoje iz razloga spremenjenih okoliščin, saj ima tožeča stranka možnost dostopa do svoje nepremičnine neposredno preko S. ulice, ki je javno dobro. Tudi v primeru, če bi bilo potrebno pridobiti ustrezna soglasja upravnega organa za ureditev dostopa ali dovoza na S. ulico, tega soglasja tožena stranka ne more pridobiti, temveč ga lahko pridobi le tožeča stranka kot investitor izgradnje takega cestnega priključka. Toženi stranki se postavlja pogoj, ki ga brez volje tožeče stranke ne more izpolniti. Po mnenju tožene stranke je spremenjena okoliščina izkazana oziroma podana s tem, da ima tožeča stranka z vzpostavitvijo S. ulice kot javno dobro neposreden peš izhod na javno cestno omrežje, zato ni več nobenega razloga, da bi peš dostopala do svoje nepremičnine preko nepremičnine tožene stranke. Napačna je tudi odločitev sodišča, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

5. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Predlaga, da se zavrne ter sodba v odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi potrdi.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

7. Tožnica kot lastnica gospodujočega zemljišča parc. št. 47/1, k. o. ..., zahteva od toženca, ki je lastnik služečega zemljišča parc. št. 47/2, k. o. ..., varstvo služnosti s konfesorno tožbo na podlagi 212. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Toženec se brani z nasprotno tožbo, da je služnostna pravica vožnje in živinogonje po njegovi parceli zaradi neizvrševanja prenehala (223. člen SPZ), medtem ko naj služnostna pravica hoje preneha zaradi spremenjenih okoliščin z dnem pravnomočnosti sodne odločbe (222. člen SPZ). Obstoj stvarne služnosti pravice vožnje in živinogonje po parc. št. 47/2 v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 47/1, k. o. ..., je bil med pravdnimi predniki tožeče in tožene stranke dogovorjen s kupno pogodbo z dne 26. 6. 1954 in je sporna služnost v tem obsegu tudi vpisana v zemljiško knjigo.

8. Ni sporno, da so tako tožnica, kot njene pravne prednice, od njenega nastanka služnostno pravico izvrševale v manjšem obsegu, kot je bila dogovorjena v pogodbi in sicer le služnost hoje preko služeče do gospodujoče nepremičnine iz D. ulice, ne pa tudi služnosti vožnje in živinogonje.1 Na služeči nepremičnini še nikoli ni bila vzpostavljena takšna služnostna pot, ki bi omogočala vožnjo z vozili do nepremičnine tožeče stranke, ampak le pešhojo. Dejstva in okoliščine, na katere je prvostopenjsko sodišče oprlo odločitev, so poleg navedenega sledeče: služnostna pot, glede katere tožnica zahteva varstvo služnosti, ni bila dogovorjena na tistem delu služečega vozišča, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, niti v zatrjevani širini 3 m; med pravnimi predniki pravdnih strank ni bil sklenjen dogovor o začasnem neizvrševanju služnosti vožnje in o tem, da sme imeti pravni prednik toženca na svoji nepremičnini grede z zelenjavo; nepremičnina tožeče stranke meji na drugi strani na S. ulico, ki ima status javne ceste in je javno dobro; tožena stranka ni predložila soglasja pristojnega upravnega organa in upravljalca ceste za ureditev priključka z gospodujočega zemljišča na S. ulico.

9. Sodišče prve stopnje je izbralo pravilno materialnopravno izhodišče. Služnost je stvarna pravica na tuji stvari, zaradi katere mora vsakokratni lastnik služeče stvari to pravico spoštovati in se vzdržati vsakršnih posegov vanjo. Če do tega pride, ima lastnik gospodujoče stvari za varstvo služnosti konfesorno tožbo, s katero od vsakogar lahko zahteva, da preprečevanje oziroma motenje pri izvrševanju služnosti preneha. Tožba za varstvo služnosti je po svoji vsebini primerljiva z negatorno tožbo, zanjo se smiselno uporablja prvi odstavek 99. člena SPZ (212. člen SPZ). Pravica vložiti konfesorno tožbo pa ugasne, če preneha služnostna pravica, takrat za vznemirjanje ni več podlage. Med ostalim preneha služnostna pravica na podlagi odločbe (222. člen SPZ) ali na podlagi zakona (223. člen SPZ). V prvem primeru lastnik služeče stvari lahko zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. Stvarna služnost na podlagi zakona preneha, če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje ali če se ne izvršuje v času, potrebnem za njeno priposestvovanje ali če je gospodujoča oziroma služeča stvar uničena.

10. Tožena stranka z nasprotno tožbo zahteva ugotovitev prenehanja služnostne pravice vožnje in živinogonje zaradi neizvrševanja. Gre za posebno obliko nekoristnosti stvarne služnosti in je določena kot razlog, zaradi katerega služnost preneha že na podlagi zakona. Če se služnost dalj časa ne izvršuje, se domneva, da za uporabo gospodujoče stvari ni potrebna. Stvarna služnost preneha, če se ne izvršuje v času, potrebnem za njeno priposestvovanje. To pa pomeni dobo dvajsetih let. Zakon izhaja iz presoje, da dvajsetletno neizvrševanje jasno kaže, da služnost ni potrebna gospodujoči nepremičnini in da je s tem nekoristna.2

11. Nesporno se služnost vožnje in živinogonje v obravnavani zadevi ni izvajala vse odkar je bila dogovorjena, torej od leta 1954, kar je zelo dolga doba (do vložitve tožbe več kot 50 let). Po trditvah tožeče stranke vse do leta 2009, ko je tožnica pričela z adaptacijskimi deli na stavbi, sama in njene pravne prednice niso zahtevale dostopa z vozili preko služečega zemljišča, ker niso imele niti avtomobila niti vozniškega dovoljenja, pri čemer naj bi bilo ustno dogovorjeno, da se izvrševanje služnostne pravice vožnje tožeči stranki omogoči takrat, ko bo to potrebovala. Pritožbeno sodišče sprejema prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da tožnica ni dokazala obstoja dogovora med pravnimi predniki strank o začasnem neizvrševanju služnosti. Glede tega je tako izjavo priče V. H. kot izpoved priče M. H. pravilno ocenilo. Ne drži, da izpoved te priče dokazuje sklenitev ustnega dogovora o neizvrševanju služnosti, razlogi sodbe o tem so logični in razumni. Predvsem pa ne dokazuje obstoja takšnega dogovora v pritožbi tožeče stranke večkrat izpostavljena trditev, da je pravna prednica tožnice prodala zemljišče pravnim prednikom tožene stranke ceneje, ker je računala na to, da se bo služnost vožnje nekoč izvrševala. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče sicer sprejelo trditev tožeče stranke, da njena pravna prednica ni imela motornega vozila, a je pravilno ocenilo to dejstvo kot nepomembno za odločitev o izpolnjenosti pogojev za prenehanje služnosti, če se ne izvršuje v času, potrebnem za njeno priposestvovanje. Tim. zastaranje služnosti namreč ne teče le tedaj, kadar je ni mogoče izvrševati zaradi objektivnih ovir.3 V obravnavani zadevi pa gre za subjektivno okoliščino na strani tožeče stranke, kot pravilno poudarja prvostopenjsko sodišče, ne pa za nezmožnost izvrševanja služnosti zaradi objektivnih ovir. Prav zato ta okoliščina na pretrganje teka zastaranja služnosti ne more vplivati. Pravno stališče, da bi bilo mogoče zgolj zato "oživeti" služnostno pravico, bi bilo v nasprotju z namenom določbe druge alineje 223. člena SPZ, ki jasno določa, kdaj preneha stvarna služnost na podlagi zakona. Tudi zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je stališče VSL v sodbi I Cp 1696/2010 zmotno, poleg tega pa drži, da je v navedeni pravdni zadevi šlo za spor o prenehanju stvarne služnosti, ker naj bi ta postala (zaradi dostopa po S. ulici, ki takrat še ni bila javno dobro) nekoristna za uporabo gospodujoče stvari oziroma zaradi bistveno spremenjenih okoliščin (222. člen SPZ). Zato je utemeljena zahteva tožene stranke, da se ugotovi prenehanje s pogodbo dogovorjene služnostne pravice vožnje in živinogonje preko njene parcele.

12. V sporih zaradi prenehanja vznemirjanja stvarne služnosti je za utemeljenost tožbenega zahtevka res pomembno tudi, na katerem delu nepremičnine je prišlo do vznemirjanja služnosti ter primerjava z delom, na katerem je bila služnostna pot s pogodbo dejansko dogovorjena. Tudi če bi držalo, kar trdi tožeča stranka v pritožbi, da je bila služnost vožnje dogovorjena po celotnem dvorišču tožene stranke, pa to za odločitev v zadevi ni pomembno, ker je stvarna služnost prenehala na podlagi zakona zaradi neizvrševanja.

13. Prav zato je treba potrditi tudi odločitev o zavrženju nasprotne tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa v tistem delu, v katerem tožena stranka zahteva prenehanje stvarne služnosti vožnje in živinogonje zaradi bistveno spremenjenih okoliščin. Gre za dve vrsti tožbe (oblikovalna po 222. členu SPZ in ugotovitvena na podlagi 223. člena SPZ), ki se v okoliščinah konkretnega primera izključujeta. Ker je toženec dokazal, da je stvarna služnost zaradi neizvrševanja prenehala že po poteku 20 let od njene ustanovitve, nima več interesa za zahtevek na prenehanje služnosti zaradi spremenjenih okoliščin z dnem pravnomočnosti sodne odločbe.

14. Pač pa ima prav pritožba tožene stranke, da za zavrnitev njenega tožbenega zahtevka na prenehanje stvarne služnosti pešhoje preko njene parcele oziroma za odločitev o tem ni odločilno soglasje upravnega organa za ureditev dovoza oziroma priključka z zemljišča last tožeče stranke na S. ulico. Ne le zato, ker naj bi takšno soglasje lahko pridobil le investitor, torej tožeča stranka, ne pa tožena stranka. Drži predvsem, da lahko tožeča stranka S. ulico že zato, ker je javna cesta in razglašena kot javno dobro, brez ovir uporablja tudi tako da po njej hodi peš in na ta način dostopa do svoje nepremičnine, brez posebnega soglasja upravnega organa. Po 19. členu SPZ je javno dobro stvar, ki jo v skladu z njenim namenom, ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo (splošna raba). Kot izhaja iz določb Odloka o občinskem prostorskem načrtu MOL - izvedbeni del4 (43. člen) ter Pravilnika o cestnih priključkih na javne ceste,5 se dostop ali priključek na javno cesto, ki mora biti ustrezno urejen in mora zanj investitor pridobiti ustrezna soglasja, nanaša na ureditev prometnih dovozov na javno cesto, ne pa pešpoti.

15. To pomeni, da je odločitev o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi v preostalem delu glede prenehanja služnostne pravice hoje po parc. št. 47/2, k. o. ..., odvisna od tega ali je stvarna služnost hoje postala nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali pa so se bistveno spremenile okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. Tožena stranka je glede tega zatrjevala oboje, namreč direkten in neprimerno lažji ter hitrejši prehod na S. ulico po nepremičnini tožeče stranke, kakor prehod preko toženčeve parcele na D. ulico, pa tudi, da so se z izdajo odločbe Mestne uprave MOL z dne 10. 11. 2011 bistveno spremenile okoliščine glede služnosti, saj je parc. št. 56/3, k. o. ... (S. ulica), v naravi obstoječa javna cesta, izpolnila pogoj za pridobitev statusa grajenega javnega dobra. Na drugi strani tožnica temu ugovarja in tudi glede služnosti hoje med ostalim zatrjuje, da S. ulica že ves čas obstaja (od leta 1965) ter da se niso bistveno spremenile okoliščine glede njene uporabe, poleg tega pa tudi, da je dostop na D. ulico primernejši, ker je širša, ima pločnik, parkirišča, ker je bližje avtobusno postajališče. Prvostopenjsko sodišče pri odločanju o zahtevku na prenehanje služnosti hoje vseh navedenih okoliščin zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni presojalo. Zato je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi tožene stranke in odločitev o zavrnitvi njenega nasprotnega tožbenega zahtevka v tem delu (IV/2 točka izreka) razveljavilo, posledično pa tudi odločitev o tistem delu zahtevka, ki se nanaša na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za izbris služnosti hoje (IV/3 točka izreka) in odločitev o stroških postopka (V. točka izreka) ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v tem obsegu v nov postopek (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku je treba pri odločitvi skrbno pretehtati in upoštevati vse okoliščine, povezane tako z uporabo gospodujoče nepremičnine, kot tiste, povezane z obremenitvijo služeče nepremičnine, vse tudi ob upoštevanju načela omejevanja služnosti. V ostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke (glede zavrnitve zahteve za izstavitev zemljiškoknjižne listine za izbris služnostne pravice vožnje in živinogonje, ker je v tem delu odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna) in v celoti pritožbo tožeče stranke ter sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 Služnost živinogonje tudi za tožečo stranko očitno ni več pomembna in njenemu prenehanju izrecno ne nasprotuje. 2 Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, komentar dr. M.Juharta k 223. členu. 3 V sodni praksi je omenjen primer, ko izvrševanje služnostne pravice ni bilo mogoče zaradi sprememb v služni stvari (začasno zmanjka vode v vodnjaku) in v tem času zastaranje ne teče. 4 Ur. list RS, št. 78/2010. 5 Ur. list RS, št. 86/2009, 109/2010.