Jedro

Tožnik, ki je bil zaposlen pri toženi stranki (delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku), se je poškodoval na delu pri uporabniku. Kljub temu odškodninska odgovornost tožene stranke ni izključena, saj ima kot zaposlitvena agencija v razmerju do delavcev (kljub temu, da se delo opravlja pri uporabniku in da ta na podlagi dogovora z agencijo izvršuje nekatere delodajalčeve pravice oz. obveznosti) še vedno položaj delodajalca, posledično pa tudi obveznosti iz sklenjenega delovnega razmerja, ki jih ne more v celoti prenesti na uporabnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe (1. in 3. točka).

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je naložilo toženi stranki plačilo zneska 3.896,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.855,00 EUR od 6. 9. 2008 dalje do plačila, od zneska 11,70 EUR od 5. 8. 2008 dalje do plačila, vse v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje dalje, pod izvršbo (1. točka). V presežku za znesek 810,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2008 dalje, je sodišče zavrnilo (2. točka). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 866,50 EUR, na račun delovnega sodišča je dolžna povrniti stroške v znesku 423,20 EUR, na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju, št. ... pri UJP, Urad ..., sklic št. ..., vse v roku 15 dni, po preteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi vse do plačila (3. točka).

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo (pravilno: zoper ugodilni del sodbe) iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrne in mu naloži v plačilo stroške postopka, oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju tožene stranke je izpodbijana odločitev nepravilna in nezakonita. Dejstvo je, da mora biti podana odgovornost delodajalca (bodisi krivdna, bodisi objektivna). Sodišče sicer povzame določbe OZ, vendar naredi zmotni zaključek, da je delodajalec odgovoren za škodo, zato ker je sklenil pogodbo o zaposlitvi s tožnikom. Korelacije med dejstvom, da je sklenjena pogodba o zaposlitvi ter odgovornost tožene stranke sodišče ne ugotavlja. Tožena stranka ne more biti odgovorna niti po krivdnem niti po objektivnem kriteriju. Gre za specifično ureditev oziroma tripartitno razmerje ter da se zaradi te specifičnosti določene obveznosti, ki jih mora zagotavljati delodajalec v razmerju do delavca v skladu z veljavno zakonodajo razporedijo med toženo stranko ter uporabnika (podjetje E. d.d.). Te navedbe pa je sodišče enostavno spregledalo oziroma se do njih ni opredelila oziroma se je opredelilo napačno. V zvezi z objektivno odgovornostjo tožena stranka navaja, da odgovarja bodisi imetnik nevarne stvari, bodisi oseba, ki nevarno dejavnost opravlja, pri čemer pa tožena stranka ni niti imetnik nevarne stvari, niti ne opravlja nevarne dejavnosti in zato ne more biti odškodninsko odgovorna. Glede krivdne odgovornosti pa je tožena stranka dokazala, da za nezgodo ni odgovorna tožena stranka, temveč uporabnik. Uporabnik je tisti, ki bi moral na podlagi določil ZVZD tožnika poučiti o uporabi in tehničnih lastnostih manjšega viličarja, to obveznost mu nalaga ZVZD. Tožena stranka je naredila vse, kar je morala – tožnika pa bi moral poučiti uporabnik. Varne delovne razmere je delavcem, ki pri njem opravljajo delo, dolžan na podlagi zakonodaje zagotoviti izključno uporabnik (E. d.d.) in ne tožena stranka. Delavci delajo pri uporabnikih pod nadzorom in po navodilih uporabnika in ne delodajalca. Iz ZVZD nedvoumno izhaja, da je za poučitev iz varnosti in zdravja pri delu odgovorna tista pravna oseba, pri kateri delavci delo dejansko opravljajo in ne tista (pravna) oseba, pri kateri so delavci zaposleni in imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. To je povsem jasno in logično, in na to napotuje tudi 43. člen ZDR. Delodajalec je odgovoren za škodo po splošnih pravilih civilnega (odškodninskega) prava in ne samo zaradi dejstva, ker je delodajalec. Tožena stranka je dokazala, da škoda ni nastala zaradi njene krivde, ki naj bi bila v tem, da tožnika ni poučila iz varnosti in zdravja pri delu. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika in zaslišanih prič ter po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenca specialista kirurga primarija R.R., dr. med., razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 3.896,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova plačila odškodnine, višji tožbeni zahtevek v znesku 810,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je sodišče zavrnilo. Sodišče je ugotovilo, da se tožena stranka ukvarja z dejavnostjo zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, kot to sicer ureja Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR), ki ureja navedeno v 57. členu ZDR in sicer določa, da delodajalec (konkretno tožena stranka), ki lahko v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti opravlja dejavnost zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu (uporabniku), sklene s temi delavci pogodbo o zaposlitvi, kot je bilo to sicer v konkretnem primeru. Takšna pogodba o zaposlitvi se lahko sklene za nedoločen ali določen čas. ZDR v 60. členu tudi določa, da se v pogodbi o zaposlitvi delavec in delodajalec dogovorita, da bo delavec opravljal delo pri drugih uporabnikih, na kraju in v času, ki je določen z napotitvijo delavca na delo k uporabniku, pri čemer skladno z določili 2. odstavka 61. člena ZDR delodajalec in uporabnik pred začetkom dela delavca pri uporabniku, skleneta pisni dogovor, v katerem podrobneje določita medsebojne pravice in obveznosti ter pravice in obveznosti delavca in uporabnika. V skladu z dogovorom med delavcem in uporabnikom mora biti delavec z napotitvijo na delo k uporabniku pisno obveščen o pogojih dela pri uporabniku in pravicah ter obveznostih, ki so neposredno vezane na opravljanje dela.

Glede na podane pritožbene navedbe pritožbeno sodišče navaja, da na podlagi 1. odstavka 184. člena ZDR mora delodajalec (s katerim je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi) delavcu, ki je utrpel poškodbo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, pri čemer je pojem delodajalca opredeljen v 5. členu ZDR z naslovom - opredelitev delavca in delodajalca. ZDR v 2. odstavku 5. člena določa, da je delodajalec po ZDR med drugim pravna oseba ali fizična oseba ter drug subjekt, kot je državni organ, lokalna skupnost, podružnica tujega podjetja ter diplomatsko in konzularno predstavništvo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru je tožnik v času nezgode imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 6. 2008 s toženo stranko in je bil na njeni podlagi napoten na delo v družbo E. d.o.o., pravilno d.d., Cesta v ... 10 a, C.. Tako je bil delodajalec tožnika v smislu določb ZDR zaposlitvena agencija, torej tožena stranka. Navedeno izhaja tudi iz 1. odstavka 57. člena ZDR. ZDR v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi glede na navedeno ureditev ne izključuje odškodninske odgovornosti zaposlitvene agencije, da delavcu povrne škodo, ki jo le-ta utrpi pri delu ali v zvezi z delom. Četudi je predmet pogodbe o zaposlitvi opravljanje dela pri uporabniku, ki na podlagi predhodnega dogovora z agencijo izvršuje posamezne delodajalčeve obveznosti, ki so vezane na opravljanje dela, ima zaposlitvena agencija v razmerju do delavcev po določilih ZDR še vedno položaj delodajalca, posledično pa tudi obveznosti iz sklenjenega delovnega razmerja, ki izvirajo iz tega položaja in jih ne more v celoti prenesti na uporabnika, kot to zatrjuje tožena stranka. Tudi v kolikor jih pogodbeno prenese na uporabnika, je to le njuno notranje pogodbeno razmerje, ki na pravice delavca, izhajajoče iz pogodbe o zaposlitvi, ne morejo vplivati. V konkretnem primeru je škoda nastala tako, da je tožniku na delu v centralnem skladišču uporabnika padla na nogo vilica viličarja, pri čemer je prišlo do zloma noge (golenice), tožnik pa je delo opravljal po navodilih uporabnika, ko je moral pripraviti blago za komisioniranje.

Iz sodbe izhaja, da je sodišče svojo odločitev pravilno oprlo tudi na določila 153. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 – OZ), ki je sicer umeščen v odsek „Odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti“. V konkretnem primeru je šlo za škodo povzročeno iz nevarne stvari. OZ v 153. členu tudi ureja oprostitev odgovornosti (za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost) in v 4. odstavku 153. člena OZ določa, da če je k nastanku poškodbe prispeval kdo tretji (agencija, ki je napotila tožnika k uporabniku), odgovarjata zanjo oškodovancu solidarno z imetnikom stvari, pri čemer je v konkretnem primeru imetnik stvari uporabnik, to je lastnik viličarja. Tožnik je v času nezgode opravljal delo na podlagi napotitve s strani tožene stranke. Delavec mora biti v pisni napotitvi na delo skladno s 3. odstavkom 61. člena ZDR obveščen o pogojih dela pri uporabniku in o vseh okoliščinah, ki so pomembne z vidika zagotavljanja varnosti pri delu. Tako gre tudi na podlagi navedenega določila za odgovornost delodajalca.

Sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka upoštevaje pri tem določila 154. člena in 155. člena ZPP, ki določata, da stranka ki v postopku ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka, ki so bili potrebni za pravdo. Sodišče je svojo odločitev pravilno oprlo na Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS št. 67/2008 – ZOdvT).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani (ugodilni del) sodbe, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.