Jedro

Pod pogojem "zdravljenje" v 13. členu ZT ni mišljeno kakršnokoli zdravljenje, ampak le tako, za katero je z vidika narave bolezni potrebno, da tujec kot pacient preživi določen krajši čas v Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Mestnega sekretariata za notranje zadeve mesta Ljubljana št. ... z dne ..., s katero ji ta ni dovolil začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi navaja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da pri tožeči stranki ne obstojajo razlogi, zaradi katerih bi ji bilo bivanje v državi potrebno in je zato tudi pravilno odločil. Tožena stranka je zavrnila pritožbeno navedbo, da bi dobila zaposlitev, če bi imela dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, oziroma državljanstvo, kot neutemeljeno, saj izdaja delovnega dovoljenja ni vezana na dovoljenje za začasno prebivanje, še manj pa na državljanstvo Republike Slovenije. Glede navedbe, da tožeča stranka boluje za epilepsijo in zato potrebuje stalno nego in varstvo hčerke, pa tožena stranka navaja, da iz priložene zdravstvene dokumentacije, na katero se tožeča stranka v pritožbi sklicuje, to ni razvidno. Prav tako pa je tožeča stranka na zaslišanju dne 22.4.1993 izjavila, da se hčerka namerava poročiti v Avstrijo, stanovanja pa ne bo prodala, ker bo v njem prebivala tožeča stranka. Tudi izjava hčerke, da tožeči stranki dovoljuje dosmrtno bivanje pri njej in se zavezuje, da ji bo zagotavljala vsa potrebna sredstva za življenje, kar je tudi dolžna storiti v skladu z zakonom, tožena stranka pri odločitvi ni upoštevala, ker je mnenja, da le-ta nima vpliva na presojo upravičenosti razlogov za daljše prebivanje v državi, saj tožeča stranka ni nesposobna za delo, kar je eden izmed pogojev po 124. členu zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da v kratkem pritožbenem roku 8 dni (prav 3 dni) ni mogla pridobiti zdravniškega spričevala iz katerega bi bila razvidna bolezen in njeno zdravljenje. Tako zdravniško potrdilo je sedaj dobila in ga prilaga k tožbi. Zaradi neurejenih socialnih in življenjskih razmer ima pogoste depresivne psihoze. Zaradi navedenega zdravljenja je potrebno njeno daljše bivanje v državi, tožeča stranka ima zagotovljeno tudi brezplačno bivanje in preživljanje pri hčerki B.Z. in kot dokaz prilaga overjeno izjavo z dne 14.7.1993 in potrjeno najemno pogodbo z dne 14.7.1993. Tožeča stranka je tudi že od leta 1977 prijavljena v gospodinjski skupnosti s svojo hčerko, kar potrjuje tudi potrdilo o stalnem prebivališču št. 10/3-5-12.684/90 z dne 22.8.1990. Tožeča stranka je vložila tudi prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (dne 17.5.1993). Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožeča stranka vztraja pri razlogih, ki jih je navedla že v izpodbijani odločbi, dodaja pa še, da dokumentacije na katero se sklicuje tožeča stranka v tožbi (priložena naj bi bila k vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije), tožena stranka še ni dobila na vpogled, saj ta še ni prispela na Oddelek za osebna stanja pri Ministrstvu za notranje zadeve. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o tujcih (Ur. l. RS, št.1-I/91 - ZT) v drugem odstavku 13. člena primeroma našteva posamezne razloge zaradi katerih bi bilo daljše prebivanje tujca v Republiki Sloveniji potrebno. Na podlagi zbrane dokumentacije v spisih sodišče ne dvomi, da je upravni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in odločil v skladu z zakonom. Tožena stranka je v okviru pritožbenih navedb pravilno presodila zakonitost izpodbijane prvostopne odločbe in v odločbi tudi obrazložila, zaradi česa šteje pritožbene navedbe za neutemeljene. V tožbi tožeča stranka navaja, da zaradi kratkega pritožbenega roka ni mogla pridobiti zdravniškega spričevala, iz katerega bi bila razvidna bolezen in njeno zdravljenje, da pa je to zdravniško potrdilo sedaj pridobila (13.12.1993) in ga tožbi tudi prilaga. Sodišče pojasnjuje, da je pri uporabi pogojev iz 2. odstavka 13. člena ZT treba izhajati iz namena, ki ga zakon z določbami, ki urejajo pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, zasleduje. Namen navedenih določb zakona je tujcem omogočiti, začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, da realizirajo potrebe, zaradi katerih so prišli v Slovenijo. Zato tudi pod pogojem "zdravljenje" ni mišljeno kakršnokoli zdravljenje, ampak le tako, za katerega je z vidika narave bolezni potrebno, da pacient preživi določen krajši čas v Sloveniji. Bolezen tožeče stranke, razvidna iz podatkov v spisu, zahteva trajno zdravniško terapijo, zato po mnenju sodišča v tem primeru ne gre za zdravljenje, kot ga ima v mislih 13. člen ZT. Glede na navedeno, tudi predloženi dokaz (zdravniško potrdilo) ne predstavlja dejstva, ki bi bilo odločilno za rešitev stvari. Tudi glede ostalih tožbenih navedb, ki se nanašajo na skupno gospodinjstvo tožeče stranke s hčerko, na zagotovljeno brezplačno bivanje in preživljanje tožeče stranke s strani hčerke, ki jih je tožeča stranka podkrepila še z listinami, in jih je navajala že v pritožbi, je po mnenju sodišča tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe nanje ustrezno odgovorila, zaradi česar jih sodišče šteje za neutemeljene.

Ker je tožba neutemeljena, jo je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).