Jedro

Odločitev o obsegu skupnega premoženja oziroma odločitev o deležih na skupnem premoženju je pravilna in v tej smeri ni prišlo do zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter do zmotne uporabe materialnega prava.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, ko je pri razdelitvi skupnega premoženja upoštevalo toženkina vlaganja po razpadu življenjske skupnosti (prispevek k ohranitvi premoženja). V tem delu je podana zmotna uporaba materialnega prava, saj sodišče prve stopnje za predmetni zaključek ni imelo pravne podlage. Toženka je namreč, kljub izvedenemu materialnemu procesnemu vodstvu s strani sodišča prve stopnje, ves čas vztrajala, da je treba predmetna vlaganja upoštevati pri odločanju o višini deležev na skupnem premoženju. Toženka bi morala v tem delu postaviti ustrezen (nasprotni) obogatitveni zahtevek, zato ne obstoji materialnopravna podlaga za predmetno odločitev o zmanjšanem izplačilu tožnika iz naslova skupnega premoženja.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje: - v I.2. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova vrednosti skupnega nepremičnega premoženja plačati v 15 dneh 14.066,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 23.9.2016 dalje do plačila, v presežku za plačilo 15.933,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje pa se tožbeni zahtevek zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne ter se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 746,64 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo1 (I.) (1.) - ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi v celoti opremljeno dvosobno stanovanje vpisano v zemljiško knjigo kot posamezni del št. 35 v peti etaži v izmeri 60,02 m² v stanovanjski stavbi v ..., z identifikacijsko št. stavbe 1203-35, stoječ na parc. št. 2712/2 k.o. ... (ID 5472395), v vrednosti 56.267,00 EUR; – presodilo, da znaša delež tožeče stranke (tožnika) na skupnem premoženju 25 %, delež tožene stranke (toženke) pa 75 %; (2.) odločilo, da je toženka v 15 dneh dolžna iz naslova vrednosti skupnega nepremičnega premoženja plačati tožniku 13.366,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 23.9.2016 dalje do plačila, v presežku za plačilo 16.633,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje pa se tožbeni zahtevek zavrne; in (II.) (1.) sklenilo, da se pravdni postopek zaradi delnega umika tožbe delno ustavi (vsebina predmetnega sklepa o umiku je razvidna iz izreka izpodbijane odločbe), ter (2.) da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper predmetno odločbo oziroma zoper odločitvi v I./1. in I./2. izreka odločbe (zoper sodbo) je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da znašajo deleži na skupnem premoženju 50 % in 50 % in da mu je toženka dolžna plačati 28.133,50 EUR, podredno pa, naj se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje za znižanje vrednosti skupnega premoženja pravdnih strank na račun vlaganj, s katerimi je toženka ohranila tržno vrednost, ni imelo podlage. Vlaganje enega zakonca v skupno premoženje po razpadu in pred formalno razvezo zakonske zveze postane skupno premoženje in se upošteva le pri deležih na tem premoženju (VSC Cp 92/2017z dne 30.3.2017). Vlaganje toženke po letu 1997, četudi bi šteli, da je takrat zakonska zveza razpadla, ne omogoča znižanja vrednosti skupnega premoženja. Stališče v drugem in tretjem odstavku 26. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je napačno in v tem delu je sodba nerazumljiva. Kot skupno premoženje se lahko upošteva le tisto premoženje, ki to še vedno je (VSL II Cp 1576/2016 z dne 12.10.2016), in ne premoženje iz leta 1997. Z vlaganji je toženka morda res povečala vrednost za 4,97 %, a ji gre na ta račun eventualno le višji delež, ne more pa se znižati vrednosti premoženja v času razdelitve. Izrek izpodbijane sodbe je neskladen, saj v točki I./2. izreka prisojeni znesek ne ustreza vrednosti in deležem na skupnem premoženju iz točke I./1. izreka izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je napačno dokazno ocenilo deleže in je odločalo pretežno na podlagi izpovedb ter vso vero poklonilo toženki in njenim najožjim sorodnikom (ki so pričakovano izpovedovali v njeno korist), medtem ko se do predloženih dokaznih listin ni opredelilo, pri čemer je kršilo 8. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tudi tožnik je upoštevaje izkazana dejstva do 1988 prispeval k ustvarjanju skupnega premoženja. Napačno dokazno oceno je sodišče prve stopnje naredilo upoštevaje izpovedbo toženke, njenega sina in snahe, pri čemer je spregledalo listine, to je plačilne liste toženke, ki izkazujejo njen osebni dohodek za leto 1995, toženka pa ni zatrjevala in izkazala, da bi se ji v letih od 1975 do 1994 osebni dohodek bistveno povečal. Ob izostanku objektivno preverljivih dokazov na strani obeh pravdnih strank odločitve sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti le na izpovedbe prič, temveč bi moralo, ker tožnik ni zmogel dokaznega bremena s predložitvijo dokazil o svojih prihodkih po letu 1988, bolj kritično oceniti dokaze na strani toženke. Vpogled v plačilne liste toženke za julij, avgust in september 1995 dokazuje, da ni mogla preživljati celotne družine, plačevati tožnikove dolgove in še naskrivaj prihraniti denar od plače. Omenjene izpovedbe bi bilo treba bolj skrbno presoditi. Do teh dokaznih listin se sodišče sploh ni opredelilo. V letu 1995 je toženkina povprečna plača znašala 30.658,27 SIT, sedaj 127,94 EUR (drugje cca. 130,00 EUR in brez kreditov cca. 220,00 EUR). Imela je kreditne obveznosti do banke, vendar dokazni postopek ni pokazal, da bi za nakup stanovanja najela kredit. Pokazal je, da je bilo stanovanje plačano (795.489,00 SIT, sedaj 3.319,52 EUR) iz kupnine, pridobljene ob prodaji osebnega vozila Citroen BX. Dokazni postopek ni pokazal tudi, da bi toženka za nakup vozila najela kredit. Izpovedala je, da ″so šparali za tisti avto″. Osebno vozilo je bilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze s prihranki obeh pravdnih strank, kupnina iz prodaje pa je bila porabljena za nakup stanovanja. Sodišče prve stopnje ni razpolagalo niti z enim objektivno preverljivim dokazom, da je toženka prispevala k pridobivanju skupnega premoženja več kot tožnik. Omenjeni dokazi izkazujejo drugačna dejstva in je obrazložitev v 27. točki izpodbijane sodbe v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi. Toženki zagotovo ni ostalo ničesar in družina ni živela od 130,00 EUR. Zaključek, da tožnik ni prispeval ničesar oziroma je kvečjemu prispeval k zmanjšanju premoženja, je napačen. Temu nasproti stoji ugotovitev, da je tožnik, ko je delal v Republiki Nemčiji na račun toženke in njenega sina nakazoval denar. Četudi bi držalo, da je šlo za nakazila iz razloga tožnikovih dolgov v Republiki Sloveniji, ni moč mimo ugotovitve, da je tožnik očitno ustvarjal nek prihodek (nakazani zneski niso zanemarljivi). Zanimivo je tudi, da se niti toženka niti njen sin nista spomnila, zakaj jima je tožnik nakazal 1.000,00 EUR. Glede na zgoraj navedeno ni mogoč zaključek o bistveno večjem prispevku toženke in je odločitev o deležih napačna. Pravilen bi bil zaključek o 47 % deležu tožnika.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov s pripadki. V odgovoru med drugim izpostavlja, da je sodišče prve stopnje argumentirano obrazložilo sodbo in upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera. Pravilno je tudi odštelo vrednost vlaganj. Tožnik ni pojasnil, do katerih listin se sodišče prve stopnje ni opredelilo, in svojih trditev o finančnem stanju ni izkazal. Zneskov plače in vrednosti stanovanja ni mogoče preprosto pretvoriti na sedanji čas. Razlogov sodbe v točki 27. obrazložitve tožnik ne problematizira.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, kar bi lahko pomenilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek sodbe je jasen in povsem skladen z razlogi izpodbijane sodbe. Bistvo ugotovitvenega dela izreka o obsegu skupnega premoženja je v tem, da se ugotovi, katero premoženje spada v skupno premoženje, in ne v tem, da se ugotovi vrednost tega premoženja. Povedano drugače, zapis, da spada v skupno premoženje stanovanje v vrednosti 56.267,00 EUR, v delu, kjer se omenja vrednost stanovanja, ne predstavlja ugotovitvene odločbe, temveč le nekakšno dodatno in povsem nepotrebno konkretizacijo tega premoženja. Navedeno je še jasneje razvidno upoštevaje pravilo iz 181. člena ZPP, po katerem je praviloma predmet ugotovitvene tožbe (in posledično izreka sodbe) lahko le ugotovitev (ne)obstoja pravnega razmerja ali pravice, medtem ko je sama vrednost skupnega premoženja dejstvo. Skladno z navedenim kršitev v tej smeri ni podana.

6. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določbe 8. člena ZPP, če se v izpodbijani sodbi izrecno ni opredelilo do plačnih listov, ki jih je izvedlo in ki jih izpostavlja pritožba. Stanovanje, ki spada v skupno premoženje, je bilo pridobljeno v letu 1993, zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej opredeljevati do toženkinih treh plačnih listov iz leta 1995, do vsebine izvedenega dokaza, ki torej ni v relevantni meri prispeval k odločitvi v predmetni pravdi. Obenem v tem delu tudi ni mogoče slediti pritožbeno očitani zmotni dokazni oceni, pri čemer pritožba neutemeljeno toženkina izplačila v SIT v letu 1995 preprosto pretvori v EUR. V tem delu tudi sicer pritožbi ni mogoče slediti. Pritožnik priznava, da ni podal objektivno preverljivih dokazov o svojih dohodkih po letu 1988, medtem ko je bila toženka ves čas trajanja življenjske skupnosti zaposlena in je delala tudi po dve izmeni. Kakšni naj bi bili toženkini dohodki v letih od 1975 do 1995 in kasneje in posledično zaključek, da toženka ni zmogla preživljati družine, odkupiti stanovanja (na skrivaj prihraniti denar) in poplačevati tožnikovih dolgov, je tožnikova lastna dokazna ocena, ki ji sodišče prve stopnje utemeljeno in obrazloženo ni sledilo. Izpovedba toženke, ki je sodišče v tem delu niti ni povzelo, da je tožnik prihajal po njen denar kar pred njeno službo, se nanaša na čas, ko je plačo še prejemala v kuverti, zato ta njena izjava ne more biti neresnična iz razloga, da ji je bila tri mesece v letu 1995 plača nakazana na račun. Glede nakupa in prodaje vozila ter posledično nakupa stanovanja se je sodišče prve stopnje opredelilo v zadnjem odstavku 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, medtem ko ti razlogi s pritožbo niso konkretno izpodbijani. Na tem mestu velja še poudariti, da sodišče prve stopnje sklepno ni zaključilo, da tožnik ni prispeval k pridobivanju skupnega premoženja in da je kvečjemu prispeval k njegovemu zmanjševanju, ampak je zaključilo, da je tožnik k pridobivanju skupnega premoženja prispeval v višini 25 % (op. tako je torej prispeval 25 % k nakupu avta, ki je bil prodan in je bil ta denar porabljen za nakup stanovanja). Ob ostalih povsem nekonkretiziranih pritožbenih izvajanjih, s katerimi tožnik želi doseči, da je prispeval v višini 47 %, pritožbeno sodišče ne more sprejeti drugačnega zaključka kot tega, da je pritožba v tem delu neutemeljena. Povedano drugače, pritožba je izredno pavšalna in izredno podrobnih razlogov sodišča prve stopnje, ki jim v tem delu pritožbeno sodišče v celoti sledi, ne more izpodbiti. Dejansko stanje, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe in ga zato pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Pritožba se ob izredno pomanjkljivih trditvah in dokazih tožnika (in toženke), za katere velja načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, neutemeljeno zavzema v smeri, da bi moralo sodišče prve stopnje (in morebiti celo pritožbeno sodišče) samo (brez ustrezne trditvene podlage) ustrezno upoštevati dejstva, ki morebiti izhajajo iz treh plačnih listov in ki bi morebiti lahko bila tožniku v korist. Prav s takšnim ravnanjem, ko sodišče samo in brez ustreznih konkretnih trditev upošteva dejstva, ki izvirajo iz le enega predloženega dokaza, bi sodišče prve stopnje lahko kršilo 8. in 212. člen ZPP. Na tem mestu velja še izpostaviti, da pritožnik tudi sicer s pritožbo neutemeljeno izpodbija le strogo finančni vidik pridobivanja skupnega premoženja, medtem ko izpusti toženkino nesporno skrb za skupno gospodinjstvo in skrb za dva otroka, kar je oboje treba upoštevati kot večji prispevek toženke k pridobivanju skupnega premoženja. Povedano sklepno, odločitev o obsegu skupnega premoženja oziroma odločitev o deležih na skupnem premoženju je pravilna in v tej smeri ni prišlo do zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter do zmotne uporabe materialnega prava. V tem delu je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (353. člen ZPP)

7. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, ko je pri razdelitvi skupnega premoženja upoštevalo toženkina vlaganja po razpadu življenjske skupnosti (prispevek k ohranitvi premoženja). Sodišče prve stopnje je angažiralo ustreznega izvedenca, ki je ocenil predmetni toženkin soprispevek, in od sporazumno določene vrednosti skupnega premoženja odštelo ta prispevek ter pri razdelitvi tožniku prisodilo le 25 % od dobljene razlike. V tem delu je podana zmotna uporaba materialnega prava, saj sodišče prve stopnje za predmetni zaključek ni imelo pravne podlage. Toženka je namreč, kljub izvedenemu materialnemu procesnemu vodstvu s strani sodišča prve stopnje, ves čas vztrajala, da je treba predmetna vlaganja upoštevati pri odločanju o višini deležev na skupnem premoženju. Toženka bi morala v tem delu postaviti ustrezen (nasprotni) obogatitveni zahtevek, zato ne obstoji materialnopravna podlaga za predmetno odločitev o zmanjšanem izplačilu tožnika iz naslova skupnega premoženja. V tem delu je zato pritožbeno sodišče iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katere dejansko stanje ni bilo nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženka dolžna tožniku izplačati iz naslova skupnega premoženja 25 % od (op. med pravdnima strankama nesporno) ugotovljene vrednosti skupnega premoženja (5. alineja 358. člena ZPP).

8. Ker ob zgoraj izpostavljenih neutemeljenih in utemeljenem pritožbenem očitku tožnik drugih trditev zoper sodbo ni podal, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo.

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo glede odločitve o obsegu in deležih na skupnem premoženju ni uspel, medtem ko je s pritožbo zoper odločitev o razdelitvi skupnega premoženja uspel le v zanemarljivem delu (na prvi stopnji sojenja je bilo zavrnjeno presežno zahtevano plačilo 16.633,25 EUR s pripadki, po spremembi sodbe pa plačilo 15.933,25 EUR s pripadki, in gre torej v le v tem delu in le za 4,2 % uspeh). Gre za zanemarljiv uspeh, zaradi katerega niso nastali posebni pritožbeni stroški, zato je tožnik dolžan toženki povrniti stroške, ki jih je imela s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženki se upoštevaje v času pritožbenega postopka veljavno Odvetniško tarifo (uporabi se vrednost točke v višini 0,6 EUR, saj je pritožbeni postopek potekal po uveljavitvi nove vrednosti točke) priznajo stroški nagrade za odgovor na pritožbo (1000 točk) in materialni stroški (2% od nagrade) ter 22% DDV, kar skupaj in ob trenutni vrednosti točke v višini 0,6 EUR znaša 746,64 EUR. Toženki ne gre 1500 točk za odgovor na pritožbo, saj je pritožbena vrednost spornega predmeta ustrezno manjša (30.000,00 EUR in 16.633,25 EUR) od vrednosti spornega predmeta na prvi stopnji sojenja (60.000,00 EUR in 30.000,00 EUR) in je pritožbeni pcto. med 65.000 in 80.000 točkami, zato toženki pripada za odgovor na pritožbo 1000 točk (800 točk plus 25 %).

1 Pritožnik sklepa o delnem umiku in odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov ne izpodbija.