Jedro

Do pravic iz statusa ŽVN je upravičen tudi družinski član osebe, ki izpolnjuje pogoje za status ŽVN, vendar le v primeru, če je žrtev izgubila življenje, umrla ali bila pogrešana v okoliščinah za priznanje statusa žrtve po ZZVN, to pa v tem primeru tožničin mož ni bil, saj je umrl 28.9.1970.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določb 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnice, s katero je ta zahtevala odpravo odločbe tožene stranke z dne 21.10.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote T. z dne 23.5.2003, s katero bila zavrnjena njena zahteva za priznanje pravic po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (ZZ-VN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 19/00, 1/01, 110/02 in 3/03), ki jih je tožnica uveljavljala po pokojnem možu. Tožena stranka je pritrdila organu prve stopnje, da tožnica do uveljavljanih pravic ni upravičena ne na podlagi določb 8. odstavka 2. člena in ne na podlagi 7. člena ZZVN. Iz podatkov v upravnih spisih je namreč razvidno, da je bil pokojni J.S. sicer izpostavljen vojnemu nasilju okupatorja, ker je bil kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v času od 16.4.1941 do junija 1945 v vojnem ujetništvu, vendar pa v teh okoliščinah ni izgubil življenja, saj je umrl dne 28.9.1970. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi strinjalo s presojo tožene stranke, da v obravnavni zadevi tožnica pravic po ZZVN ne more uveljavljati, saj njen mož nesporno ni umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, temveč potem, ko so te okoliščine prenehale obstajati. Zavrnilo pa je stališče tožnice, da je do varstva po ZZVN upravičena na podlagi 74. člena Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (TZPZ), kar naj bi izhajalo iz dopisa Zveze združenj borcev NOV SR Slovenije, Komisije za bivše vojne ujetnike z dne 2.11.1970, na katerega se je tožnica v tožbi sklicevala.

Tožnica v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe ZUS, saj v postopku ni razpisalo glavne obravnave in tudi ni zaslišalo strank ter izvedlo vseh predlaganih dokazov. Ker so si stališča strank v predmetni zadevi nasprotujoča, bi bilo treba za razjasnitev izvesti kontradiktorni postopek. Nadalje pa še navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da bi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja tožničin mož moral umreti v ujetništvu. Slednji je namreč že za časa življenja začel urejati svoj status po ZZVN, saj je izpolnjeval pogoje po TZPZ. Status mu je bil priznan za čas od 16.4.1941 do 10.6.1945 in bi bil tako upravičen do odškodnine po ZZVN. Sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je po določbah ZZVN do pravice iz statusa žrtve vojnega nasilja upravičen tudi družinski član osebe, nad katero je bilo nasilje storjeno, vendar le ob izpolnjevanju predpisanih pogojev. Podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je določba 7. člena ZZVN, po kateri so do varstva upravičeni tudi družinski člani osebe, nad katero je bilo nasilje izvršeno, vendar le v primeru, če je oseba, po kateri se status uveljavlja, izgubila življenje, umrla ali bila pogrešana v okoliščinah za priznanje vojnega nasilja po ZZVN. Ker pa med strankami ni sporno, da je tožničin mož umrl leta 1970 in torej njegova smrt ni nastopila v zakonsko relevantnih okoliščinah, tožnici uveljavljanega statusa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče priznati.

Po presoji pritožbenega sodišča pa niso utemeljeni pritožbeni ugovori, da sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave. Glede na določbe 2. odstavka 50. člena ZUS sodišče lahko odloči na seji (torej brez opravljene glavne obravnave), kadar v pripravljalnem postopku ugotovi, da dejansko stanje ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave ne zahtevajo. Prvostopno sodišče je svojo odločitev oprlo na dejansko okoliščino, da je tožničin mož umrl leta 1970, kar je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in po podatkih v upravnih spisih med strankama nikoli ni nikoli sporno. Te pravno relevantne okoliščine, ki je glede na zgoraj navedeno določbo 7. člena ZZVN za odločitev bistvena, tožnica tudi s tožbo ni izpodbijala (in je tudi sedaj ne izpodbija v pritožbenem postopku), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da dejansko stanje med strankama ni sporno. Prav tako pa tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagala, da se opravi glavna obravnava. V tožbi je sicer kot dokaz predlagala zaslišanje strank, vendar pri tem ni navedla, kaj bi stranke, razen tega, kar so že navajale v svojih vlogah, še dodatno izpovedale. S tem, ko sodišče pavšalnemu in v celoti nekonkretiziranemu dokaznemu predlogu tožnice ni sledilo, bistvena kršitev določb postopka, kot jo določa 4. odstavka 72. člena ZUS, ni podana. Na drugačno odločitev pa ne more vplivati niti pritožbeni ugovor, da je pokojni J.S. pričel urejati svoj status žrtve vojnega nasilja še za časa življenja. ZZVN je namreč začel veljati šele 1.1.1996 (torej po pokojnikovi smrti), zahtevkov za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja pa pred sprejetjem ZZVN ni bilo mogoče uveljavljati. Prav tako pa ZZVN ne določa, da se zahtevki, ki so se uveljavljali po 74. členu TZPZ, štejejo kot zahtevki za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.