Jedro

V postopku denacionalizacije se vrednost podržavljenega premoženja ugotavlja po določbah 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki v 1. odstavku določa, da se vrednost določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 28/2000-8 z dne 10.7.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi z dne 6.12.1999, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo proti odločbi Upravne enote M.S. z dne 16.4.1999. S to odločbo je organ prve stopnje zavrnil njegov zahtevek za denacionalizacijo zemljišča, parc. št. 3097 in št. 3096, k.o. M., podržavljenega tožnikovemu očetu, pokojnemu K.G. (v nadaljevanju upravičenec) na podlagi 15. člena Zakona o razlastitvi (Uradni list SFRJ, št. 11/68 - prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZR), ker je ugotovil, da ob razlastitvi določena odškodnina presega odškodnino, ki bi bila upravičencu lahko priznana po Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92, 13/93, 31/93, 24/95, 20/97, 65/98, 76/98 in 60/99, v nadaljevanju ZDen).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna. Sklicuje se na obrazložitev njene odločitve in navaja, da je tožena stranka kot pravni temelj pravice do denacionalizacije pravilno uporabila določbo 4. člena ZDen, ki določa, da so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v 3. členu, ali pa z ukrepom državnega organa. Po podatkih upravnih spisov sta bili navedeni parceli podržavljeni z odločbo, izdano na podlagi 15. člena ZR. Po navedenem členu je bila v pristojnosti skupščine občine odločitev o tem, da je v splošnem interesu zgraditev objekta na zemljišču, na katerem se namerava predlagati razlastitev, če je odločitev o zgraditvi objekta sprejela organizacija, ki ni državni organ. V primeru razlastitve po 15. členu ZR ni zahteval, da bi moral biti še pred razlastitvijo sprejet izvedbeni prostorski akt ali odlok, ki bi ga nadomeščal. V obravnavani zadevi izhaja iz odločbe Skupščine občine M.S. z dne 17.5.1968, da sta navedeni parceli bili v času razlastitve kmetijski zemljišči, in sicer travnik 4. katastrskega razreda in njiva 5. katastrskega razreda. Takšno stališče je zavzelo tudi Občinsko sodišče v Murski Soboti z dne 19.6.1975, potrjeni s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 19.11.1975, v postopku določitve odškodnine. Odškodnina, ki je bila sodno določena, pa presega 30 % vrednosti navedenih parcel glede na opravljen izračun, ki je v upravnih spisih in v katerega pravilnost sodišče prve stopnje ne dvomi, da bi bil napačen pa tožnik niti ne zatrjuje.

Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem, da sta imeli navedeni parceli v času razlastitve status kmetijskih zemljišč. Ležali sta v urbanem naselju. V njuni neposredni bližini so bili že v času razlastitve zgrajeni objekti z vso potrebno dokumentacijo in priključki na infrastrukturo. Ker sta bili razlaščeni za namen gradnje, je že v postopku razlastitve bil njun status nepravilno ugotovljen. Zato je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj so odločilni razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi oziroma listinami v upravnih spisih. Pa tudi sicer v času izvedbe razlastitve tožnik ni imel učinkovitega sodnega varstva.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo. V obravnavani zadevi gre za podržavljenje po ZR, torej po predpisu, ki ni naveden v 3. členu ZDen, ga pa je šteti za predpis iz 4. člena ZDen, ker je bil sprejet pred uveljavitvijo ustave SFRJ iz leta 1963. Objava ZR v Uradnem listu SFRJ, št. 11/68 je namreč prečiščeno besedilo, ki obsega Zakon o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 12/57) in njegove spremembe in dopolnitve, objavljene v Uradnem listu FLRJ, št. 53/62 in Uradnem listu SFRJ, št. 13/65 in 5/68 in popravek v Uradnem listu SFRJ, št. 7/68. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je denacionalizacija premoženja, podržavljenega po predpisu iz 4. člena ZDen možna le v primeru, če je bilo premoženje podržavljeno neodplačno, torej brez odškodnine oziroma glede na določbo 2. odstavka 90. člena ZDen z odškodnino, ki ni presegla 30 % njegove vrednosti.

Sodišče prve stopnje je presojo o statusu navedenih parcel pravilno oprlo na stanje v času podržavljenja. V postopku denacionalizacije se vrednost podržavljenega premoženja, ki je odvisna od njegovega statusa, ugotavlja po določbah 44. člena ZDen. V 1. odstavku 44. člena ZDen je določeno, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Da sta bili navedeni parceli podržavljeni kot kmetijski zemljišči, je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki in organu prve stopnje, ki sta svoje ugotovitve oprla na vsebino pravnomočnih listin o razlastitvi, ki so v upravnih spisih in izkazujejo, tudi po presoji pritožbenega sodišča: da sta bili navedeni parceli v času razlastitve dejansko in pravno njiva in travnik, da sta bili razlaščeni kot kmetijski zemljišči in da je bila tudi sodno določena odškodnina, obračunana za kmetijska zemljišča. Ker je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo izvedbo razlastitve v primeru po 15. členu ZR in stališče, da na status navedenih parcel v času razlastitve ne more vplivati namen bodoče gradnje, so neutemeljeni pritožbeni ugovori, s katerimi tožnik tudi sicer le ponavlja tožbene ugovore in ugovore, dane v upravnem postopku, ko zatrjuje, da naj bi bili navedeni parceli v času razlastitve nezazidani stavbni zemljišči. Izpodbijana sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo v upravnem postopku ugotovljeno iz vsebine pravnomočnih listin o razlastitvi in poročila o dejanskem in pravnem stanju z dne 10.3.1999, da je v razlastitvi določena odškodnina presegla 30 % vrednosti navedenih parcel. Zato ni podan uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka upravnega spora, da naj bi bili odločilni razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi oziroma listinami v upravnih spisih. Pritožbene ugovore, da naj bi bil status navedenih parcel že v postopku razlastitve napačno ugotovljen, pa pritožbeno sodišče zavrača, ker se v postopku denacionalizacije ne more preizkušati zakonitost pravnomočnih aktov, s katerimi je bilo izvršeno podržavljenje.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.