Jedro

Dejstva, ki jih želi tožnik dokazati z izvedenim dokazom, so presplošno navedena.

Tožnik ni ponudil konkretnih trditev o tem, da dokaza kasneje ne bi bilo mogoče izvesti, niti ni pojasnil, zakaj meni, da obstoji utemeljena bojazen, da ga ne bo mogoče izvesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka in stranska intervenienta sami trpijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo predlog tožeče stranke za zavarovanje dokazov.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje popolnoma napačno presodilo namen, zaradi katerega je tožeča stranka predlagala zavarovanje dokazov. Nesporno je, da je prišlo do trka med tožnikom in stranskim intervenientom, vendar pa ne drži, da podatek o nahajanju stranskega intervenienta 15. 9. 2016 med 5.05 in 6.05 ne pove nič o odgovornosti slednjega za prometno nesrečo. Podatek o njegovem nahajanju (zaznavanju njegove telefonske številke) bi namreč jasno pokazal, kakšno je bilo gibanje stranskega intervenienta. Tožnik namreč ves čas trdi, da ni bilo »druge prometne nesreče« in se poškodbe na njegovem vozilu ujemajo s poškodbami na vozilu stranskega intervenienta. Ravno zato je ključno, da bi se s pomočjo baznih postaj mobilnih operaterjev ugotovilo, kje točno se je v času med 5.05 in 6.05 na dan škodnega dogodka nahajal stranski intervenient. Če je bila »druga prometna nesreča« zrežirana za potrebe izognitve odgovornosti za »prvo prometno nesrečo«, potem bo mogoče iz podatkov baznih postaj ugotoviti, da se je stranski intervenient po prvem trku v tožnikovo vozilo, ki je bil ravno pravšnji, da ga je destabiliziral, vnovič vrnil na kraj zgolj zaradi prikritja resničnega poteka dogodkov. V nadaljevanju navaja različne okoliščine, ki kažejo, da se je dogodek zgodil, kot zatrjuje tožnik. Zato je ključno, da se podatki baznih postaj zavarujejo v tej fazi postopka. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila, stranska intervenienta pa v odgovoru na pritožbo pritrjujeta sodišču prve stopnje, predlagata zavrnitev pritožbe in priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih ra­zlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP).

6. V skladu z določbo prvega odstavka 264. člena ZPP se v primeru, če obstoji utemeljena bojazen, da se kakšen dokaz pozneje ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba pozneje težja, lahko predlaga, naj se ta dokaz izvede predčasno. V vlogi, s katero se zahteva zavarovanje dokazov, mora predlagatelj navesti dejstva, ki naj se dokažejo, dokaze, ki naj se izvedejo, in razloge, zaradi katerih misli, da se pozneje dokaz ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba težja (266. člen ZPP).

7. V predlogu za zavarovanje dokaza, da se opravi poizvedba glede zaznavanja telefonske številke A. A. št. 040 000 000 dne 15. 9. 2016 med 5.05 in 6.05 na baznih postajah, ki jih potem v nadaljevanju tudi natančno navede, tožeča stranka navaja, katera dejstva bi se ugotavljala z izvedbo dokaza, za katerega se predlaga zavarovanje. Ne navede pa razloga, zaradi katerega meni, da dokaza kasneje ne bo mogoče izvesti. Na to slednje opozarja tudi odgovor na pritožbo.

8. Dokazno breme glede obstoja zakonsko predvidenih pogojev za zavarovanje dokazov je na strani predlagatelja, to je v konkretni zadevi tožnik, in ta ga tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni zmogel. Res je, da za odločitev, ko gre za zavarovanje dokazov, zadošča verjetnost, kar je nižja stopnja materialne resnice od prepričanja, ki je potrebno za meritorno odločitev, pa vendarle tudi o verjetnosti v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti. Najprej je res, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje, da so presplošno navedena dejstva, ki jih želi tožnik dokazati z izvedenim dokazom. Tudi pritožbeno sodišče namreč meni, da samo dejstvo, katere bazne postaje so 15. 9. 2016 od 5.05 do 6.05 zaznale telefonsko številko stranskega intervenienta, ne bo pojasnilo dogajanja v zvezi s tem, ali je šlo v obravnavani zadevi za eno ali za dve prometni nesreči oz. ali je stranski intervenient odgovoren za prometno nesrečo, v kateri je tožnik utrpel poškodbe, za katere vtožuje odškodnino v tej pravdi.

9. Hkrati pa je predlog tožeče stranke neutemeljen tudi iz razloga, ker je tožnik navedel precej splošen oz. pavšalen razlog, zaradi katerega meni, da kasneje izvedba predlaganega dokaza ne bi bila mogoča. Zapisal je namreč samo, da so od prometne nesreče minila že skoraj štiri leta, zaradi česar obstoji bojazen, da se ti dokazi kasneje ne bodo več mogli izvesti. Po presoji pritožbenega sodišča takšno zatrjevanje ne pomeni verjetnega obstoja nevarnosti, da dokaza kasneje ne bo mogoče izvesti. Tožnik namreč ni ponudil ničesar konkretnega, kar bi kazalo, da dokaza kasneje ne bi bilo mogoče izvesti, niti ni pojasnil, zakaj meni, da obstoji utemeljena bojazen, da ga ne bo mogoče izvesti.

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožnik ni uspel s pritožbo, zato sam nosi svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP), stroški odgovora na pritožbo stranskih intervenientov pa niso bili potrebni, saj vloženi odgovor na pritožbo v ničemer ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).

1 Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.