Jedro

V primeru tožnice je Zavod RS za zaposlovanje z odločbo odločil, da se tožnica preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb na podlagi 9. alineje prvega odstavka 129. člena ZUTD, ker se ni odzvala na na vabilo. Tožničina pritožba je bila z dokončno odločbo zavrnjena. Tožbeni zahtevek tožnice je bil s sodbo sodišča prve stopnje pravnomočno zavrnjen. Tožnica je bila zato z dnem dokončnosti odločbe organa I. stopnje izbrisana iz evidence brezposelnih. V posledici tako ugotovljenega dejanskega stanja je CSD na podlagi 3. točke drugega odstavka 128. člena ZSVarPre pravilno upošteval krivdni razlog, da tožnica ni aktivna iskalka zaposlitve in da te obveznosti ni bila oproščena z zaposlitvenim načrtom, in tožnici ni priznal pravice do denarne socialne pomoči, saj tožnica ni bila prijavljena v evidenci brezposelnih oseb.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 18. 4. 2018 in 5. 12. 2017, da se ji prizna pravica do denarne socialne pomoči v višini 297,53 EUR in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev za čas od 1. 12. 2017 do 31. 5. 2018, da se ji izplača odškodnina v znesku 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 8 dni pod izvršbo in da ji je toženka dolžna povrniti stroške postopka; z dopolnilnim sklepom pa je tožnici naložilo, da je dolžna v 15 dneh od vročitve sklepa toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 163,86 EUR.

2. Zoper sodbo in dopolnilni sklep se pritožuje tožnica. V pritožbi zoper sodbo navaja, da jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, saj ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek je nerazumljiv, ker nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, o odločilnih razlogih dejstva niso navedena, razlogi so nejasni in med seboj v nasprotju. Navaja, da ji je bila dodeljena pravica do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje za čas od 1. 12. 2017 do 31. 5. 2018, sočasno pa brez zakonske podlage zavrnjena pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in do denarne socialne pomoči. Meni, da se krivdni razlogi ne upoštevajo, ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ter ni zavarovana iz drugega naslova, določenega z zakonom, ki ureja zdravstveno zavarovanje. Izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 30. člena ZUPJS in je tako podana pravna podlaga za upravičenost do vtoževanih pravic. Denarna socialna pomoč ji ni dodeljena le zaradi domnevnih krivdnih razlogov in je tako postopek zoper njo nezakonit in diskriminatoren, saj izpolnjuje pogoje glede premoženjskega stanja. Meni, da je prišlo do kršitve 14. člena Konvencije v povezavi s členom 1 Protokola št. 1 pravice do mirne uživanja posesti. Prav tako je prišlo do kršitve pravice do pravičnega sojenja, saj je bilo zavrnjeno zaslišanje ključne priče A.A. in B.B., kot podpisnika izpodbijanih odločb. Sodba izhaja iz ugotovitev iz drugih sporov (II Ps 1058/2016), ki nimajo povezave z odločitvijo v konkretni zadevi. Pritožba se pri tem sklicuje na zadevo Aždajić nasproti Slovenia. Pritožnica meni, da aktivno iskanje zaposlitve nima povezave z odločitvijo glede priznanja pravice do denarne socialne pomoči, saj je ta vezana zgolj na premoženjsko stanje tožnice. Odločitev glede dodelitve pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev je tudi v nasprotju z 29. členom ZUPJS. Meni, da ji pripada odškodnina v višini 5.000,00 EUR, saj sodba v zvezi z zavrnitvijo tega zahtevka navaja, da mora biti podana kvalificirana oblika kršitve s strani uradne osebe, temelji na zastareli sodni praksi. Priglaša materialne stroške za pritožbo v višini 20,00 EUR.

3. V pritožbi zoper dopolnilni sklep navaja, da je ta protipraven in nasprotuje Evropski Konvenciji in sodbam ESČP Cindrić and Bešlić v. Croatia, pri tem meni, da državna odvetnica ni odvetnica, državni organ, ki se udeležuje postopka kot stranko pa ima pravico do povračila stroškov ne pa do nagrade po odvetniški tarifi. Prav tako gre v predmetni zadevi za socialni spor in v skladu s prvim odstavkom 68. člena ZDSS-1 krije zavod svoje stroške, ne glede na izid postopka. Toženi zahtevek predstavlja ugotavljanje pravice do in iz socialnih zavarovanj. Prav tako bi morali biti stroški priglašeni. Sodišče bi moralo upoštevati, da ima tožnica možnost, da je oproščenost sodnih stroškov po devetem odstavku 26. člena ZBPP in bi tako morala zahtevek glede stroškov odstopiti pristojni službi za brezplačno pravno pomoč. Priglaša stroške pritožbe v višini 15,00 EUR.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanih odločitev sodišča prve stopnje v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS, št. 73/2007 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih pritožba posebej navaja.

Odločitev glede pritožbe, ki se nanaša na sodbo

6. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 18. 4. 2018, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo Centra za socialno delo z dne 5. 12. 2017. Z njo je CSD ugotovil, da tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči in do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev (prvi in tretji odstavek), da pa je upravičena do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje za čas od 1. 12. 2017 do 31. 5. 2018 (drugi odstavek). Iz obrazložitve odločb izhaja, da tožnica ni aktivna iskalka zaposlitve in te obveznosti ni oproščena z zaposlitvenim načrtom.

7. Pravna podlaga v predmetni zadevi je podana v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010 in naslednji). Ta v prvem odstavku 28. člena določa, da do denarne socialne pomoči ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je moglo vplivati oziroma lahko vpliva, ali ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko oziroma lahko privedejo do zaposlitve oziroma do drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo in njene družinske člane. Za razloge iz prejšnjega odstavka se upoštevajo zlasti razlogi, zaradi katerih pristojni organ za zaposlovanje osebe preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb, in med drugim tudi, če ni aktivni iskalec ali iskalka zaposlitve, razen če je te obveznosti oproščena z zaposlitvenim načrtom (3. točka drugega odstavka 28. člena ZSVarPre). Isti zakon v 29. členu določa, da imajo pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev zavarovanci in po njih zavarovani družinski člani na podlagi upravičenja do denarne socialne pomoči oziroma ob izpolnjevanju pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči, razen v primeru, če upravičenec izpolnjuje pogoje za pridobitev varstvenega dodatka, pod pogojem, da navedenih pravic nimajo zagotovljenih v celoti iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ali iz drugega naslova. Zakon o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in naslednji) v 129. členu določa razloge za prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb oziroma oseb, ki so vključene v aktivno politiko zaposlovanja in med taksativno naštetimi razlogi je tudi, če oseba ni aktivni iskalec zaposlitve, razen če je te obveznosti oproščena z zaposlitvenim načrtom.

8. V primeru tožnice je Zavod RS za zaposlovanje C. z odločbo z dne 23. 9. 2015 odločil, da se tožnica preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb na podlagi 9. alineje prvega odstavka 129. člena ZUTD, ker se na vabilo ZRSZ C. z dne 9. 9. 2015, da se 15. 9. 2015 zglasi, ni odzvala. Tožničina pritožba je bila z dokončno odločbo z dne 26. 5. 2016 zavrnjena. Tožbeni zahtevek tožnice je bil s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. II Ps 1058/2016 zavrnjen, odločitev je potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 124/2018 z dne 19. 4. 2018. Tožnica je bila zato z dnem dokončnosti odločbe organa I. stopnje izbrisana iz evidence brezposelnih. V posledici tako ugotovljenega dejanskega stanja je CSD C. na podlagi 3. točke drugega odstavka 128. člena ZSVarPre pravilno upošteval krivdni razlog, da tožnica ni aktivna iskalka zaposlitve in da te obveznosti ni bila oproščena z zaposlitvenim načrtom, in tožnici ni priznal pravice do denarne socialne pomoči, saj tožnica ni bila prijavljena v evidenci brezposelnih oseb.

9. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je denarna socialna pomoč namenjena izključno tistim, ki so izčrpali vse možnosti, da bi si zmogli sami zagotoviti sredstva za preživljanje, pa jim brez njihove krivde to ne uspe. Glede na to, da tožnici ni bila priznana denarna socialna pomoč, ji posledično v skladu z 29. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 in naslednji) ne pripada niti pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. V predmetni zadevi gre torej v bistvu za predhodno vprašanje, ali je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči in s tem v zvezi do plačila kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, ki je odvisno od tega, ali je tožnica v spornem obdobju bila aktivna iskalka zaposlitve. Ker je bilo o prenehanju vodenja tožnice v evidenci brezposelnih oseb že pravnomočno odločeno, je tako odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje A.A. in B.B., saj izvedba predlaganih dokazov ne bi v ničemer prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, ker je bilo dejansko stanje dovolj in popolnoma razjasnjeno. Navedeni priči pa naj bi izpovedali glede tega, zakaj tožena stranka ni upoštevala zakonodaje. Navedeni priči sta osebi, ki sta vodila postopek na I. oziroma A.A. na II. stopnji pri toženi stranki. Odločilno dejstvo v predmetni zadevi je bilo vezano na vprašanje, ali je do prenehanja vodenja v evidenci brezposelnih oseb prišlo zaradi krivdnega ravnanja tožnice, o tem pa je bilo že pravnomočno odločeno. To pa pomeni tudi, da ni podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma ni prišlo do kršitve načela kontradiktornosti, kot to v pritožbi uveljavlja tožnica.

11. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je izpodbijana sodba jasna tako glede izreka, ki ni v nasprotju ne sam s sabo, ne z razlogi sodbe in da so v sodbi navedeni odločilni razlogi glede odločitve zadeve.

12. Pritožbeno sodišče je v predmetni zadevi v sklepu glede predloga tožnice za izdajo začasne odredbe že pojasnilo, da je napačno razlogovanje tožnice, da se osebi, ki je upravičena do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje nujno prizna tudi denarna socialna pomoč. Prvi odstavek 30. člena ZUPJS določa nasprotno in sicer, da so državljani Republike Slovenije in tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje, upravičeni do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, če so upravičeni do denarne socialne pomoči ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči, pri čemer se krivdni razlogi ne upoštevajo.

13. Tožnica je zahtevala tudi odškodnino v višini 5.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v zvezi s civilnim deliktom ni bil izkazan element protipravnosti, saj tožnici ni bila kršena pravica do socialne varnosti zaradi neupoštevanja materialnega prava. Da bi bil nekdo upravičen do odškodnine morajo biti namreč v skladu z Obligacijskim zakonikom (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) izpolnjeni vsi štirje elementi odškodninske odgovornosti. Kumulativno, če manjka eden, v danem primeru protipravnost ravnanja tožene stranke, odškodninska odgovornost ni podana.

K odločitvi glede pritožbe zoper dopolnilni sklep

14. Sodišče prve stopnje je z dopolnilnim sklepom odločilo, da je tožnica dolžna v 15 dneh toženki povrniti stroške postopka v višini 163,86 EUR.

15. Iz sodnega spisa izhaja, da je toženka zaradi tožničinega odškodninskega zahtevka v pripravljalni vlogi z dne 29. 5. 2018 (l. št. 29) priglasila stroške postopka in sicer za odgovor na tožbo 400 točk, za pripravljalno vlogo z dne 29. 5. 2018 300 točk in izdatke za stranko 2 % in 1 % od presežka na 1000 točk. Sodišče prve stopnje ji je dne 27. 9. 2018 izdalo sodbo, s katero pa o stroških postopka ni odločilo. Toženec je 11. 10. 2018 vložil predlog, da sodišče odloči o stroških postopka, čemur je sodišče prve stopnje sledilo in izdalo dopolnilni sklep z dne 22. 10. 2018. 16. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je ZPP in ZDSS-1. ZDSS-1 v 68. členu določa, da v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva krije zavod svoje stroške ne glede na izid postopka.

17. Tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo odškodnine v znesku 5.000,00 EUR ni socialni spor o pravici do in iz socialnega zavarovanja in socialnega varstva, zato stroške v zvezi s tem ni mogoče vezati na prvi odstavek 68. člena ZDSS-1. Tako pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da se je tožba v celoti nanašala na pravice do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva. Ker gre v delu odškodnine za denarni zahtevek, je sodišče pravilno uporabilo določila 154. člena ZPP in s tem ni kršilo določila postopka. Stroške je odmerilo v skladu s Odvetniško tarifo in sodno prakso. Pri tem je pravilno materialnopravno zaključilo, da stroški zastopanja državnega odvetniška se po 8. členu Zakona o državnem odvetništvu obračunavajo po tarifi, ki ureja odvetniške storitve in tako tožencu priznalo za odgovor na tožbo 200 točk in za pripravljalno vlogo 150 točk in 7 točk za materialne stroške.

18. Iz sodnega spisa ne izhaja, da bi tožnica do konca naroka za glavno obravnavo oziroma do izdaje dopolnilnega sklepa podala vlogo za brezplačno pravno pomoč oziroma za oprostitev plačila stroškov postopka.

19. Dosedaj navedeno je v predmetni pritožbeni zadevi odločilnega pomena.

20. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP in 2. točko 365. člena ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

21. Tožnica, ki v pritožbi ni uspela, v skladu s 154. členom ZPP ob upoštevanju drugega odstavka 165. člena ZPP sama trpi stroške pritožbe.