Jedro

Zatrjevan slab ekonomski položaj v izvorni državi prosilca ni razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tudi če bi pritožnik izkazal, da se zaradi tega ni mogel dolgoročno preživljati, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Tega pa pritožnik v obravnavani zadevi sploh ne zatrjuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke 2142-1220/2024/6 (1222-15) z dne 8. 5. 2024, s katero je ta zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu za prostovoljni odhod določila deset dnevni rok, v katerem mora zapustiti območja Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 ter odločila, da če v postavljenem roku ne bo zapustil teh območij, se ga z njih odstrani in se mu določi prepoved vstopa nanje za obdobje enega leta.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je ugotovilo, da tožnik glede na zakonsko dikcijo 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) (sploh) ni zatrjeval dejstev, ki bi bila pravno relevantna za ugoditev njegovemu zahtevku, saj se vsa nanašajo zgolj na njegov slab ekonomski položaj. Toženka je tako sprejela pravilno materialnopravno odločitev, ko je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno, ter da je imela vso podlago za sklep, da tožnik prihaja iz varne izvorne države (Maroka).

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper to sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ponavlja, kar je navajal že v tožbi, da je bilo stanje v Maroku hudo. Kljub trudu, da bi delal, ni mogel zagotoviti dovolj sredstev za preživetje sebe in otroka. Situacijo, ki mu grozi v Maroku, je treba obravnavati kot resno škodo, saj je državi vseeno, ali bodo njeni državljani umrli od lakote. Ta je odgovorna, ker je vzpostavila nepravičen sistem, v katerem revni životarijo, drugi s sredstvi in povezavami pa živijo lagodno življenje. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in odpravi odločbo toženke, podrejeno, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek 20. člena ZMZ-1). Status subsidiarne zaščite (za katerega se v pritožbi zavzema pritožnik) se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). 28. člen ZMZ-1 določa, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Subjekti, ki lahko povzročijo takšno resno škodo, so država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, pod določenimi pogoji pa tudi nedržavni subjekti (24. člen ZMZ-1).

7. Pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona (peta alineja 49. člena ZMZ-1), med drugim, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja 52. člena ZMZ-1), ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, da je treba hudo pomanjkanje sredstev za preživetje, ki mu grozi v Maroku, obravnavati kot resno škodo, pri čemer pa ne pojasni, zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi storilo sodišče prve stopnje, ki se je do njih opredelilo in (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča) pravilno presodilo, da zatrjevan slab ekonomski položaj v izvorni državi prosilca ni razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tudi če bi pritožnik izkazal, da se zaradi tega ni mogel dolgoročno preživljati, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode.1 Tega pa pritožnik v obravnavani zadevi sploh ne zatrjuje.

9. Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 264/2023 z dne 25. 9. 2023.