Jedro

Primerna denarna odškodnina.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in izreku o stroških delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še nadaljnjih 9.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2008 dalje do prenehanja obveznosti ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.766,34 EUR.

Nadaljnja pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, nespremenjenem zavrnilnem delu potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 168,68 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 12. 10. 2010 delno ugodilo tožnikovemu odškodninskemu zahtevku in tožniku za škodo, ki jo je utrpel pri delu pri zavarovancu tožene stranke v škodnem dogodku dne 8. 3. 2006, prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 11.800 EUR, upoštevajoč valorizirano delno že plačano odškodnino v znesku 8.799,00 EUR pa je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo v znesku 3.001,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2008 dalje ter za zakonske zamudne obresti od zneska 4.200,00 EUR do 1. 1. 2008 do 2. 7. 2008. Presežni tožbeni zahtevek tožnika za plačilo še nadaljnjih zahtevanih 45.033,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 44.999,00 EUR od 1. 1. 2008 dalje in od zneska 34,00 EUR od 1. 9. 2009 dalje je sodišče prve stopnje zavrnilo. Sodišče pa je odločilo tudi o pravdnih stroških in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 82,82 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj s pripadki.

Tožeča stranka je s pritožbo izpodbijala zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, to pa v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo njen zahtevek za plačilo nepremoženjske škode še za nadaljnjih 26.200,00 EUR s pripadki. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeni tako, da se tožniku prisodi še nadaljnjih 26.200,00 EUR s pripadki. V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo bolečinska obdobja, ki jih je utrpel tožnik, saj so ta bila daljša, kot jih je ocenil izvedenec. Pri tožniku je šlo za hudo in resno poškodbo, zato pa bi sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju fizičnih bolečin in glede na primerjavo s podobnimi poškodbami, moralo prisoditi tožniku iz naslova fizičnih bolečin odškodnino v višini najmanj 10.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti primerjalo odškodnino po nekakšni tabeli invalidnosti, ki pa ni pomembna. Iz ugotovitev izvedenca izhaja, da ima tožnik trajne posledice, zaradi katerih ni zmožen opravljati nobenega resnega dela, težave pa se bodo v bodoče še stopnjevale. Zato bi bila primerna pravična denarna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 25.000,00 EUR. V primeru razsoje sodišča prve stopnje o tej obliki nepremoženjske škode je tako podana zmotna uporaba materialnega prava ter nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče ni upoštevalo oz. je nepravilno upoštevalo listinske dokaze, posebej izvedeniško mnenje prof. A. Ker je podano nasprotje med listinsko dokumentacijo in obrazložitvijo sodišča v sodbi, pa je podana tudi bistvena kršitev določb ZPP. Bistveno prenizko je prisojena tudi odškodnina iz naslova strahu.

Nasprotna stranka na pritožbene trditve tožnika ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v strokovnem mnenju izvedenca ortopedske stroke prof. dr. A. imelo prepričljivo dokazno podlago za objektivno ugotovitev intenzivnosti in trajanja fizičnih bolečin, ki jih je v zvezi z obravnavano poškodbo utrpel tožnik, čeprav je tožnik mnenju izvedenca o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin s pavšalnimi trditvami nasprotoval. Zato pa tožnik s pritožbenim ponavljanjem takšnih pavšalnih trditev prepričljivosti dokazne ocene in dokaznih zaključkov, ki jih je glede intenzivnosti in trajanja fizičnih bolečin tožnika na podlagi izvedeniškega mnenja dr. A. sprejelo sodišče, ne more omajati. Pritožbene trditve tožnika o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja glede tega dela dejanskega obsega škode so tako neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je glede pravne podlage za odločitev o presoji pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno navedlo in povzelo določila čl. 179 in 182 OZ. Po navedenih zakonskih določbah sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo nalaga upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine upošteva tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi to, da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Samo navedeni kriteriji so torej tisti, ki jih morajo sodišča prve stopnje upoštevati pri odmeri višine pravične denarne odškodnine.

Utemeljeni so očitki pritožnika, da je glede na ugotovitve o teži tožnikove poškodbe, intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin ter obsega neugodnosti v zvezi z zdravljenjem (kar vse je sodišče prve stopnje ugotovilo v zadnjem odstavku na str. ... in prvem odstavku na strani ... sodbe), glede na merila in kriterije iz čl. 179 in 182 OZ v višini 4.800,00 EUR prisojena odškodnina iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem prenizka. Ugotovljeni intenzivnosti in trajanju hudih telesnih bolečin, ki so pri tožniku v strnjeni obliki trajale kar 2 tedna, občasno pa 5 tednov, ugotovljeni dolžini trajanja zdravljenja, ugotovljeni permanentnosti telesnih bolečin, ki jih je in jih bo v bodoče trpel tožnik, in katerih intenzivnost se bo stopnjevala ter primerljivosti odškodnin v primerljivih primerih , bi po presoji pritožbenega sodišča primerna pravična denarna odškodnina znašala 7.500,00 EUR. Pritožbeni očitek tožnika o materialnopravni zmotnosti prisojene denarne odškodnine iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti je tako delno utemeljen.

Delno utemeljen je tudi pritožbeni očitek pritožnika o prenizko prisojeni odškodnini tožniku iz naslova strahu. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik utrpel trenuten primaren strah in srednje intenziven sekundaren strah, ki je trajal eno leto in se je kazal kot skrb za izzid zdravljenja, bi ugotovljeni intenzivnosti in trajanju ugotovljenega strahu in načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine primerna pravična denarna odškodnina znašala 1.000,00 EUR in ne 500,00 EUR, kot je to tožniku prisodilo sodišče prve stopnje.

Vpogled v izvedeniško mnenje izvedenca ortopedske stroke dr. A. pokaže, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega funkcionalnih posledic utrpele poškodbe rame v celoti povzelo in sledilo ugotovitvam tega izvedenca v podanem izvedeniškem mnenju, pri ugotavljanju intenzivnosti tožnikovega duševnega trpljenja pa tudi izpovedbi samega tožnika. Zato so neutemeljeni sicer pritožbeno nekonkretizirani očitki pritožnika o zmotno in nepopolno ugotovljenem obsegu tovrstne škode, ker naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo oz. bi naj nepravilno upoštevalo listinske dokaze, še posebej izvedeniško mnenje izvedenca prof. A. Iz razlogov sodbe v zadnjem odstavku na strani 4 in v prvem odstavku na strani 5, kjer je sodišče zapisalo svoje razloge o ugotovljenem obsegu tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in razloge za prisojo odškodnine iz tega naslova v višini 6.500,00 EUR, ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo kakšno tabelo invalidnosti. Zato so takšni pritožbeni očitki protispisni in neutemeljeni.

Po določbi 15. tč. II. odst. 339. čl. ZPP je takšna kršitev podana, če je v razlogih sodbe navedena vsebina listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov v nasprotju s tem, kar je v teh listinah, zapisnikih oz. prepisih zapisano. Zato pa so pravno zmotni in neupoštevni pritožbeni očitki pritožnika o podanosti takšne bistvene kršitve, ker bi naj obstajalo nasprotje med listinsko dokumentacijo in razlogovanjem sodišča. Delno utemeljeni so pritožbeni očitki pritožnika o materialnopravni zmotnosti prisoje pravične denarne odškodnine tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožniku (ki je bil ob škodnem dogodku star 52 let, ob sojenju pred sodiščem prve stopnje pa 56 let) ostala kot trajna posledica poškodbe rame zmanjšana moč in hujša omejitev gibljivosti rame, zaradi katerih lahko tožnik levo roko dvigne le do odročenja ter le lažje predmete, zaradi bolečin ob slabem vremenu pa roke ne more uporabljati, vse to pa tožnika, ki je sicer družinski pomočnik, pri tovrstnem kot prostočasnem delu znatno omejuje in mu povzroča hujše duševno trpljenje, izhaja, da bi po presoji pritožbenega sodišča znašala pravična denarna odškodnina glede na kriterije iz čl. 179 in 182 OZ 12.500,00 in ne 6.500,00 EUR, kot je to odmerilo sodišče prve stopnje. Pritožba tožnika je zato v trditvah o prenizko prisojeni odškodnini za to obliko škode delno utemeljena. Skupni odmerjeni znesek odškodnin za nepremoženjsko škodo v višini 21.000,00 EUR (kar bi ustrezalo 21,7 povprečno neto plač v razmerah v času izdaje prvostopne sodbe) je sicer primerljiv z odškodninami, ki jih sodna praksa prisoja za primerljivo škodo (primerjaj sodbe VS II Ips 287/2005, II Ips 438/2007, II Ips 1100/2006 in II Ips 558/2004).

Pritožbi tožnika je tako pritožbeno sodišče delno ugodilo in (na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP) sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo še nadaljnjo odškodnino v znesku 9.200,00 EUR, kolikor znaša vsota zvišanih denarnih odškodnin za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem (za 2.700,00 EUR), za strah (500,00 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (za 6.000,00 EUR) s pripadki, kot je te prisodilo sodišče prve stopnje, pa pritožbeno niso bili izpodbijani. Nadaljnjo pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (čl. 353 ZPP), pri čemer je tudi ugotovilo, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP).

Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je pritožbenemu sodišču narekovala (čl. 165/II ZPP) tudi ponovno odločitev o obsegu povrnitve pravdnih stroškov pravdnih strank v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na spremenjeno sodbo sodišča prve stopnje je tako nov uspeh tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje 43 %, uspeh tožene stranke pa 57 %. Glede na po sodišču prve stopnje odmerjeno višino potrebnih pravdnih stroškov pravdnih strank, ki pritožbeno ni bila izpodbijana, je tako tožnik upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v višini 1.880,70 EUR (kolikor znaša 43 % od na 4.373,58 EUR odmerjenih potrebnih pravdnih stroškov), tožena stranka pa do povrnitve 114,45 EUR (kolikor znaša 57 % od na 200,79 EUR odmerjenih potrebnih pravdnih stroškov). Po medsebojnem delnem pobotanju je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki povrni 1.766,34 EUR pravdnih stroškov.

Tožeča stranka je s pritožbo uspela v višini 35 %, zato je sorazmerno takšnemu uspehu upravičena tudi do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov. Pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 481,94 EUR in jih predstavlja nagrada pooblaščencu za sestavo pritožbe 401,62 EUR (875 točk, 1 točka je 0,459 EUR9 in 20 % DDV v znesku 80,32 EUR. 35 % od odmerjenih pritožbenih stroškov tako znaša 168,68 EUR in jih je tej dolžna povrniti tožena stranka (čl. 154/I v zv. s čl. 165/I ZPP).