Jedro

V primeru, da je obtoženec priprt iz razlogov po 1. ali 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, torej zato, ker je to neogibno potrebno za potek postopka, mora sodišče ob ugotovitvi, da obtožencu ni mogoče zagotoviti pravice do sojenja v razumnem roku ali da je bila ta že kršena, pripor takoj odpraviti.

Če gre za nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, zaradi katerega nevarnost ljudi ne bi bila hudo in neposredno ogrožena (na primer nekatera kazniva dejanja zoper premoženje), sodišče po ugotovitvi, da je bila kršena obdolženčeva pravica do sojenja v razumnem roku, pripor zoper obtoženca odpravi. Čeprav je ugotovljena kršitev te pravice, pa pripora praviloma ne odpravi takrat, ko je podana visoka stopnja ponovitvene nevarnosti kaznivih dejanj, s katerimi se varnost ljudi močno ogroža. Napačno je stališče, da je podan izločitveni razlog iz 4. točke 39. člena ZKP za predsednika senata in sodnika - člana senata, ker sta sodelovala v senatih, ki so po 2. odstavku 207. člena ZKP podaljševali pripor.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega M.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s sklepom z dne 10.8.2001 zoper obtoženega M.J. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedenim sklepom pritožbi obtoženega M.J. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper ta pravnomočen sklep je dne 21.8.2001 zagovornik obtoženega M.J. iz razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in razveljavi "sklep višjega sodišča v zvezi s sklepom senata okrožnega sodišča, obdolženega pa se nemudoma izpusti na prostost".

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ne vsebuje razlogov, zaradi katerih jo je sploh mogoče vložiti, prav tako pa niso navedene kršitve zakona, ki naj bi jih sodišče zagrešilo. Poudarja, da vložnik zahteve obširno kronološko opisuje dosedanji potek kazenskega postopka zoper obtoženca, istočasno pa trdi, da je bil ta prikrajšan za pravico, da se mu sodi v razumnem roku. Tako zatrjevanje je po mnenju vrhovnega državnega tožilca izpodbito že s samim opisom, ki ga podaja zahteva za varstvo zakonitosti, saj ta opisuje kontinuirano aktivnost sodišča in tudi zapletenost postopka, ki je zahteval tudi pridobitev več izvedenskih mnenj. Sodišče ima pravico odločati o obstoju ali neobstoju pripornih razlogov, zato ne krši zakona, ko po preizkusu pripornih razlogov, ki temeljijo na ugotovljenih objektivnih okoliščinah in zaključkih sodišča, ugotovi, da priporni razlogi še vedno obstajajo. Seveda do takrat, dokler ne poteče zakonsko določena maksimalna doba trajanja pripora. Ta pa v obravnavanem primeru še ni nastopila. Zaradi nekega bodočega dejstva pa sodišče pripora ni dolžno odpraviti. Vrhovni državni tožilec zato meni, da je zahteva zagovornika obtoženega M.J. za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obtoženega M.J. v zahtevi navaja, da je od vložitve obtožnice poteklo že 19 mesecev, glavna obravnava pa še ni končana. Po oceni vložnika zahteve so temu deloma botrovali tudi objektivni razlogi, vendar je po njegovem mnenju do zavlačevanja kazenskega postopka prišlo zaradi tega, ker izvedenci, ne da bi za to imeli podlago v zapletenosti strokovnih vprašanj, za podajo izvidov in mnenj, porabili nesorazmerno veliko časa. Zato je bila po oceni obsojenčevega zagovornika kršena obtoženčeva pravica do sojenja v razumnem roku.

Po 1. odstavku 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), ki ureja pravico do sodnega varstva, ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Po 15. členu ZKP si mora sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja. Še posebej pa je dolžnost hitrega postopanja predpisana v 2. odstavku 200. člena ZKP. Po tej določbi sme pripor trajati najkrajši potrebni čas, dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, in organov, ki dajejo pravno pomoč, je, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu.

Zoper obtoženca je bil pripor odrejen s sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 6.12.1999 in teče od 3.12.1999 od 19.00 ure dalje.

Obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 3.1.2000 zaradi dveh kaznivih dejanj po 2. v zvezi s 1. odstavkom 103. člena KZ RS, kaznivega dejanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom iste zakonske določbe in kaznivega dejanja po 4. v zvezi s 1. odstavkom 183. člena KZ, je postala pravnomočna dne 25.1.2000, ko je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju zavrnil obtoženčev ugovor zoper obtožnico. Sodišče je dne 3.4.2000 opravilo glavno obravnavo, ki pa jo je zaradi dopolnitve dokaznega postopka s pridobitvijo mnenj izvedencev psihiatrične in psihološke stroke, preložilo za nedoločen čas.

Izvedensko delo nevropsihiatrične stroke je z odredbo z dne 4.4.2000 zaupalo izvedencu dr. M.P., ta pa je mnenje izdelal in posredoval sodišču dne 14.4.2000. Za izvedensko delo psihološke stroke je dne 4.4.2000 odredilo stalno sodno izvedenko psihološke stroke dr.

K.H.M., nato pa dne 19.4.2000, izvedenstvo zaupalo sodni izvedenki klinične psihologije dr. Z.B. ter odredilo, da mora svoj izvid in mnenje podati v roku 30 dni po prejemu odredbe. Sodišče je šele dne 25.9.2000, torej po več kot 5-ih mesecih pozvalo izvedenko, da posreduje razloge, zakaj mnenja še ni izdelala, ta pa je mnenje podala dne 27.9.2000. Okrožno državno tožilstvo v Celju je dne 12.9.2000 zoper obtoženca razširilo obtožnico še za dve kaznivi dejanji ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ. Naslednjo glavno obravnavo je sodišče opravilo dne 7.12.2000 in nato 29.1.2001, ko jo je preložilo zaradi dopolnitve dokaznega postopka s pritegnitvijo izvedenca ginekološke stroke. Z odredbo z dne 1.2.2001 je izvedensko delo zaupalo stalnemu sodnemu izvedencu dr. A.P., nato pa 20.2.2001 odredbo preklicalo in za izvedenca odredilo stalnega sodnega izvedenca ginekološko - porodniške stroke dr. T.C. Tudi temu izvedencu je določilo, naj izvid in mnenje poda v roku 30 dni po prejemu odredbe. Kljub temu je sodišče šele 21.6.2001 pozvalo izvedenca, naj obrazloži, zakaj mnenja še ni izdelal, ta pa je nato še istega dne posredoval sodišču izvid in mnenje. V tem času je sodišče na podlagi 2. odstavka 207. člena zoper obtoženca podaljševalo pripor ter zadevo poslalo Vrhovnemu sodišču zaradi odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora vložil obtoženčev zagovornik. Do pravnomočnosti sklepa, izpodbijanega s to zahtevo za varstvo zakonitosti, sodišče o zadevi glavne obravnave ni razpisalo.

Ali je podana kršitev obtoženčeve pravice do sojenja v razumnem roku, je treba presojati na podlagi dejstev v vsaki konkretni zadevi. Pri tem je treba upoštevati zapletenost primera, ravnanje strank v postopku in ravnanje sodišča; če je obtoženec v priporu, tudi dolžino pripora, sorazmernost med priporom in naravo kaznivega dejanja ter kaznijo, ki jo je v primeru obsodilne sodbe mogoče pričakovati ter materialne, moralne in druge posledice pripora za priprtega.

Glede na navedena merila Vrhovno sodišče ugotavlja: a) obravnavana zadeva ni posebej zapletena, da bi bilo s tem mogoče opravičiti dejstvo, da sodišče po več kot enem letu in pol od pravnomočnosti obtožnice v zadevi še ni razsodilo; b) obtoženec in njegov zagovornik s svojim ravnanjem nista prispevala k zavlačevanju postopka, saj nista v ničemer zlorabila pravnih sredstev, ki jih ima obtoženec na voljo zaradi učinkovite obrambe; c) dolžina pripora zoper obtoženca glede na težo in naravo očitanih mu kaznivih dejanj, ni pretirana in d) ni izkazano, da bi materialne, moralne ali druge posledice priprtega tako prizadele, da bi to preseglo tiste običajne posledice, ki praviloma nastanejo zaradi priprtja obdolženca.

Obtoženčev zagovornik v zahtevi kršitev obtoženčeve pravice do sojenja v razumnem roku povezuje s predolgo izdelavo izvedenskih mnenj, česar pobliže ne konkretizira. Vendar je očitno, da meni na zastoj v kazenskem postopku, do katerega je prišlo zaradi izdelave izvedenskega mnenja psihološke stroke (več kot 5 mesecev) in ginekološke stroke (več kot 4 mesece). V obeh primerih je sodišče izvedencema za podajo izvidov in mnenj določilo 30 dnevni rok in ju nato, kljub temu da sta ta rok večkratno prekoračila, šele po več mesecih pozvalo, naj obrazložita razloge za tako ravnanje. Tako je tudi sodišče s svojo pasivnostjo, ko ni pravočasno ukrepalo, marveč zgolj čakalo, da izvedenca podata mnenje, obtoženec pa je bil med tem v priporu, kršilo obtoženčevo pravico do sojenja v razumnem roku. Sodišče bi moralo v skladu z načelom koncentracije dokazov ravnati tako, da bi vsa izvedenstva odredilo hkrati in na ta način prispevalo k hitrejšemu postopku. S tega vidika je zato treba pritrditi vložniku, ko v zahtevi zatrjuje, da je sodišče kršilo obtoženčevo pravico do sojenja v razumnem roku iz 23. člena Ustave ter določbi 15.člena in 2. odstavka 200. člena ZKP.

Vendar pa ugotovitev sodišča, da je podana kršitev te obtoženčeve pravice, sama na sebi še ne pomeni, da mora v vsakem primeru pripor zoper obtoženca odpraviti. Treba je namreč razlikovati, ali je obtoženec v priporu zaradi tega, ker je to neogibno potrebno za varnost ljudi, ali zaradi zagotovitve nemotenega poteka postopka. V primeru, da je obtoženec priprt iz razlogov po 1. ali 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, torej zato, ker je to neogibno potrebno za potek postopka, mora sodišče ob ugotovitvi, da obtožencu ni mogoče zagotoviti pravice do sojenja v razumnem roku ali da je bila ta že kršena, pripor takoj odpraviti. V nasprotju z namenom odreditve (podaljšanja) pripora iz teh pripornih razlogov, bi namreč bilo, če sodišče postopka ne bi vodilo, pa bi obtoženec kljub temu ostal v priporu.

Drugačen pa je položaj, če je obtoženec v priporu zaradi pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, torej zato, ker je to neogibno potrebno za varnost ljudi. Po 34. členu Ustave ima namreč vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Zato je očitno, da je treba pri odločanju o priporu v takem primeru tehtati med obema ustavno varovanima dobrinama - obtoženčevo pravico do sojenja razumnem roku in pravico ljudi, katerih varnost bi bila s ponovitvijo istovrstnega kaznivega dejanja ogrožena. Če gre za nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, zaradi katerega varnost ljudi ne bi bila hudo in neposredno ogrožena (na primer nekatera kazniva dejanja zoper premoženje), sodišče po ugotovitvi, da je kršena obdolženčeva pravica do sojenja v razumnem roku, pripor zoper obtoženca odpravi. Četudi sodišče ugotovi kršitev te pravice, pa pripor zoper obtoženca praviloma ne odpravi takrat, ko je podana visoka stopnja ponovitvene nevarnosti kaznivih dejanj, s katerimi se varnost ljudi močno ogroža (huda kazniva dejanja zoper življenje in telo, spolno nedotakljivost, človekovo zdravje, ipd.). Pripor je v takem primeru mogoče podaljševati do izteka roka iz 5. odstavka 207. člena ZKP. Seveda pa ni dopustno, da bi sodišče v takem procesnem položaju, ne da bi karkoli ukrenilo, čakalo na iztek tega roka, marveč bi moralo storiti vse, da se v zadevi čimprej odloči. V obravnavanem primeru naj bi obtoženec storil štiri kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, v treh primerih zoper otroke, pri čemer je za dve od teh predpisana kazen zapora najmanj treh let. Pravica te kategorije oseb do lastne varnosti, ki bi bila kršena, če bi obdolženec v primeru odprave pripora ponovil tovrstno kaznivo dejanje, je tista pomembna dobrina, ki jo je treba varovati, kljub temu, da je bila kršena obtoženčeva pravica do sojenja v razumnem roku.

Glede na navedene razloge Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bilo podaljšanje pripora z napadenim pravnomočnim sklepom, kljub ugotovljeni kršitvi, zakonito.

Zagovornik obtoženega M.J. v zahtevi navaja, da se o očitkih, ki se nanašajo na sojenje v razumnem roku, višje sodišče v svoji odločbi ni izjavilo. To navedbo je mogoče razumeti kot zatrjevanje kršitve določbe 1. odstavka 395. člena ZKP, ki pa se na sklepe ne nanaša. Ta kršitev zato ni podana.

Obtoženčev zagovornik v zahtevi pravilno navaja, da bo glede na določilo 3. odstavka 311. člena ZKP, glavno obravnavo sodišče moralo začeti znova in da bo moralo znova izvesti tudi vse dokaze. Vendar pa ta okoliščina na zakonitost podaljšanja pripora nima prav nobenega vpliva.

Napačno je vložnikovo stališče, da je podan izločitveni razlog iz 4. točke 39. člena ZKP za predsednika senata in sodnika člana senata, ker sta sodelovala v senatih, ki so po 2. odstavku 207. člena ZKP zoper obtoženca podaljševali pripor.

Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 10.10.2001 ugodilo pritožbi obtoženčevega zagovornika in sklep sodišča prve stopnje z dne 2.8.2001, s katerim je bil pripor zoper obtoženca podaljšan, razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev pred spremenjenim senatom. Kot podlago za tako odločitev je navedlo, da je pri odločanju o podaljšanju pripora zunajobravnavnemu senatu predsedoval sodnik, ki je istočasno tudi predsednik sodečega senata. Ta pa bi moral biti po stališču pritožbenega sodišča glede na različno funkcionalno pristojnost obeh organov izločen od odločanja o podaljšanju pripora.

Kljub temu, da sta predsednik senata in sosodnik sodelovala v zunajobravnavnih senatih, ki so po 2. odstavku 207. člena ZKP podaljševali pripor, pa to ni okoliščina, ki bi pomenila kakršenkoli izključitveni ali izločitveni razlog po 39. členu ZKP, zaradi katerega navedena sodnika ne bi mogla sodelovati v sodečem senatu. Vložnikovo pravno naziranje je v tem pogledu napačno, v posledici tega pa tudi njegovo zatrjevanje, da so nastopile okoliščine, ki po 1. odstavku 34. člena ZKP narekujejo obvezen prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno okrožno sodišče. Zagovorniku obtoženega M.J. ni mogoče pritrditi niti v tistem delu, ko z navedbo, da zadnje od kaznivih dejanj spolne zlorabe (očitno tisto, ki naj bi ga obtoženec storil na škodo K.K.), četudi bi bilo storjeno na opisani način, sploh ni kaznivo dejanje. Obtožnica je tudi glede tega kaznivega dejanja pravnomočna, s tem pa podan tudi utemeljen sum, ki ga vložnik izpodbija, ne da bi navedel katerokoli novo okoliščino, ki bi tako stopnjo suma omajala. V ostalem pa so vložnikove trditve v tolikšni meri posplošene, da ne morejo ovreči ugotovitve, da je izpodbijani pravnomočni sklep, v katerem je sodišče ugotovilo obstoj vseh pogojev za podaljšanje pripora zoper obtoženega M.J., zakonit. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obtoženega M.J. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zato je na podlagi 425. člena ZKP njegovo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.