Jedro

Tožeča stranka je izkazala, da je lastnica nepremičnine, kot izhaja iz izpiska iz zemljiške knjige, zato se domneva, da je stvar njena. Tožena stranka, ki trdi nasprotno, pa bi morala dokazati, da ima določena upravičenja na parceli, kar pa ji v tej fazi postopka ni uspelo. Sklicuje se na obligacijska razmerja med strankama, na podlagi katerih je pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo na sporni parceli. Četudi je tožena stranka gradbeno dovoljenje pridobila, to na stvarnopravna razmerja med strankama ne vpliva, zato pri gradbenem dovoljenju ne gre za odločbo, ki bi v stvarnopravnem smislu omogočala določene posege, ampak gre le za odločbo, ki z gradbeno tehničnega stališča ugotavlja, da je določen poseg možen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, s katero je toženi stranki naložilo, da v roku 24 ur preneha s kakršnimikoli gradbenimi ali drugimi posegi na zemljišču s parcelo št. 1373/6 k.o. I. in določilo denarno kazen v višini 10.000.000,00 SIT v primeru, da bo tožena stranka izrečeno prepoved prekršila, kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper ta sklep se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Trdi, da je zmotna odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je verjetno izkazana terjatev tožeče stranke. Dejstvo je, in kar sodišče tudi zaključuje, da je med strankama prišlo do sklenitve več obligacijskih pogodbenih razmerij, s katerimi je tožnica na toženko prenesla pravice, ki so pomembne z vidika odločanja o tem ali je verjetno izkazana nedenarna terjatev tožnice. Na osnovi tako prenesenih pravic je toženka tudi pridobila pravnomočno gradbeno dovoljenje, ki ji daje možnost gradnje na parceli št. 1373/6 k.o. I. Sodišče prve stopnje je zanemarilo obligacijske pravice tožene stranke, ki so bile prenesene nanjo s strani tožnice in katerih obstoj tožnica sedaj zanika. Že okoliščina, da je tožena stranka pridobila gradbeno dovoljenje kaže na to, da ga je lahko pridobila le na podlagi predloženih dokazil o pravici razpolaganja z zemljiščem. Odločitev oziroma razlogi sodišča prve stopnje so sami s seboj v nasprotju, obenem pa so tudi protispisni, kajti ne drži, da so se posegi začeli s strani tožene stranke, na temelju nepravnomočnih upravnih dovoljenj. Drži, da je bilo na prvi stopnji upravnega spora tožbi tožnice ugodeno, vendar se je tožena stranka zoper tako odločitev pritožila. Izid je negotov in tudi v primeru uspeha se celotna zadeva vrača na ministrstvo v ponovno presojo. Izpodbijana odločitev sodišča temelji na napačni materialnopravni presoji predloženih listin in tudi zmotnemu stališču glede temelja za začetek izvajanja gradbenih del. Zanesljivo pa tožeča stranka ni izkazala tudi drugega pogoja za izdajo začasne odredbe. Predvsem pa izpodbijani sklep nima razlogov o tem, da tožeča stranka glede na izdano odločbo Ministrstva za okolje, prostor in energijo z dne 8.1.2003, s katero je zadržalo izvrševanje gradbenega dovoljenja, nima več pravnega interesa za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe. Pravni interes je osnova in temelj za vsakršno sodno varstvo. Sodišču je tožena stranka jasno navedla in predložila dokazilo o tem, da je prenehala z izvajanjem gradbenih posegov že pred izdajo izpodbijane začasne odredbe, katera tudi ne bi bila potrebna, v kolikor gradbeno dovoljenje ne bi bilo izvršljivo. Torej je spoštovala in bo spoštovala izdane odločbe.

Odgovor na pritožbo pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker ta po zakonu ni predviden.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je do navedb tožene stranke, ki jih ta v pritožbi le ponavlja, že opredelilo in jih obrazloženo zavrnilo. Z razlogi sodišča prve stopnje pa se strinja tudi pritožbeno sodišče, kajti pri obravnavanju ugovora tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, je sodišče prve stopnje ponovno utemeljilo razloge za izdajo začasne odredbe po 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Verjetnost terjatve je tudi po oceni pritožbenega sodišča izkazana na podlagi trditev in dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila. Ob predlogu za izdajo začasne odredbe za ugotovitev verjetnosti obstoja terjatve je pomembno, da so razlogi, ki govore v prid obstoju dejstva močnejši od razlogov, ki govore proti. Dosedanji potek postopka pa daje več razlogov za zaključek, da je tožničina terjatev, ki se nanaša na izročitev posest parcele št. 1373/6 k.o. I., verjetno izkazana. Tožeča stranka je izkazala, da je lastnica nepremičnine, kot izhaja iz izpiska iz zemljiške knjige za vložno št. 716 k.o. I., zato se domneva, da je stvar njena. Tožena stranka, ki trdi nasprotno, pa bi morala dokazati, da ima določena upravičenja na parceli, kar pa ji v tej fazi postopka ni uspelo. Sklicuje se na obligacijska razmerja med strankama, na podlagi katerih je pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo na sporni parceli. Četudi je tožena stranka gradbeno dovoljenje pridobila, to na stvarnopravna razmerja med strankama ne vpliva, zato so tudi vse pritožbene trditve glede veljavnosti gradbenega dovoljenja, in zadržanja izvrševanja le-tega za pravdni postopek brez pomena. Pri gradbenem dovoljenju ne gre za odločbo, ki bi v stvarnopravnem smislu omogočala določene posege, ampak gre le za odločbo, ki z gradbeno tehničnega stališča ugotavlja, da je določen poseg možen. Tudi nadaljnja trditev v pritožbi, da tožena stranka nima pravnega interesa za začasno odredbo, ker je bilo zadržano izvrševanje gradbenega dovoljenja ne drži, kajti zadržanje izvršitve gradbenega dovoljenja še ne pomeni, da tožena stranka brez izdaje začasne odredbe ne bo nadaljevala z gradbenimi posegi. Prav tako tudi ne drži trditev v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo verjetnosti, da uveljavitev tožničinega zahtevka ne bo onemogočena ali precej otežena, to je obstoj nevarnosti iz 1. alinee 2. odst. 272. čl. ZIZ. Kot je že sodišče prve stopnje izrecno povedalo, narava lastninske pravice pomeni tudi dolžnost vsakogar, da se vzdrži kršitve lastninske pravice oziroma posegov v lastninsko pravico in glede na to, da tožeča stranka zahteva določeno nepremičnino, katera pa bi lahko zaradi gradbenih posegov spremenila identiteto pomeni, da v primeru uspeha v pravdi ne bi prejela tistega, kar je v pravdi zahtevala. To pa je verjetno izkazana nevarnost, da bo realizacija njene terjatve onemogočena ali znatno otežena. Ker je pritožba tožene stranke iz navedenih razlogov neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s čl. 15 ZIZ).