Jedro

Ker tožena stranka odločitve o prenehanju delovnega razmerja (zaradi neupravičenega izostanka z dela, ki je bila v sodnem postopku razveljavljena) ni sprejela z namenom šikaniranja ali kakršnegakoli škodovanja, ni podana krivdna odgovornost za škodo, ki jo je tožnik v zvezi s tem utrpel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

Revizija se glede tožbenega zahtevka v 2. in 3. alinei 1. točke izreka, ne dopusti.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna tožena stranka plačati tožniku zneske v višini: - 2.500,000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, - 760.973,33 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.9.2004 do plačila, - 990.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, - 1.653.376,88 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, - 11.550.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter da je dolžna tožeči stranki povrniti povzročene pravdne stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 8 dni (1. odstavek izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 90.918,50 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožnika, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Navaja, da so bile bistveno kršene določbe postopka, saj izpodbijana sodba nima razlogov o tožnikovih navedbah, zlasti pa ni razlogov o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Nadalje je sodba nejasna v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožena stranka vodila postopek v skladu s postopkovnimi pravili, ter da ni objektivnega razloga za delavčeve duševne bolečine. Meni, da so bistvene le posledice nezakonitega ravnanja tožene stranke. Sodba nekritično ščiti toženo stranko pred škodljivimi posledicami nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo le neka irelevantna dejstva v korist tožene stranke, ne da bi ugotavljalo, kaj je napaka povzročila tožniku. Napačno in zmotno je tudi uporabilo materialno pravo. Neutemeljeno je sklicevanje na izostanek sodne prakse v podobnih primerih, saj gre za izkustveno preverljivo dejanje in škodo. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007, uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, pravilno je tudi uporabilo materialno pravo. Zato pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: - K odločitvi o premoženjski in nepremoženjski škodi: Ker tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost za škodo, ki naj bi mu nastala v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od 3.2.1997 do 17.12.2001, je potrebno v obravnavani zadevi pri presoji odškodninske odgovornosti tožene stranke uporabiti takrat veljavni Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 in RS št. 4/91; v nadaljevanju: ZTPDR), ki je v 1. odst. 73. člena določal, da če delavec utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, mu mora organizacija, oziroma delodajalec povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Odškodninsko odgovornost ureja Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami; v nadaljevanju: OZ), ki v 1. odst. 131. člena določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za nastanek odškodninske odgovornosti morajo biti podani vsi štirje elementi odškodninskega delikta, to je nedopustno ravnanje, krivda na strani delodajalca, škoda na strani delavca in vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem. Identično je v 154. členu določal Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78; v nadaljevanju: ZOR), ki ga je potrebno uporabiti glede na dejstvo, da naj bi del vtoževane škode nastal v času veljavnosti ZOR.

V odškodninskih sporih, ki izvirajo iz delovnega razmerja, je pogost problem dokazovanja odgovornosti, saj često ni mogoče dokazati, da je delodajalec pri svojem, sicer nezakonitem odločanju, zavestno ravnal zoper predpise. Odgovornost delodajalca je potrebno presojati glede na konkretne okoliščine posameznega primera ter presoditi, ali je šlo za zavestno kršenje delovnopravnih predpisov. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Odločbi tožene stranke št. 118 MH/ŠN z dne 10.2.1997 in št. 33/2 z dne 10.4.1997, na podlagi katerih je tožniku zaradi neupravičenega izostanka z dela prenehalo delovno razmerje po 5. točki 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93; v nadaljevanju: ZDR/90), sta bili sicer s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Mariboru, Oddelek na Ptuju, opr. št. Pd 378/97 z dne 7.4.1997, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 960/99 z dne 11.10.2001, razveljavljeni, vendar ju je tožena stranka izdala šele potem, ko je ocenila, da je tožnikova odsotnost kot invalida III. kategorije invalidnosti z delovnega mesta "skladiščnik v priročnem skladišču z omejitvami" neupravičena. Tožena stranka je namreč tožnika razporedila na drugo delo, ker je ZPIZ, Območna enota Maribor z odločbo št. I-741 580 z dne 2.12.1996 ugotovil, da za delo "skladiščnik v priročnem skladišču", ni več zmožen. Tožena stranka je bila torej dolžna tožnika razporediti na drugo ustrezno delo, pri tem pa upoštevati njegove zdravstvene omejitve. Zaradi tega je pred razporeditvijo zahtevala dodatno mnenje ZPIZ (št. I-741 580 z dne 14.1.1997), iz katerega izhaja, da je delo "skladiščnik v priročnem skladišču z omejitvami" ustrezno. Dejstvo, da je bilo kasneje v postopku pred ZPIZ z odločbo Centrale na sedežu v Ljubljani, št. I-741580 z dne 23.12.1997 ugotovljeno, da to delovno mesto za tožnika ni ustrezno; posledično je tožnik uspel v individualnem delovnem sporu zaradi nezakonite razporeditve, vendarle še ne pomeni, da bi bilo ravnanje tožene stranke nedopustno. Pri tem namreč ne gre prezreti, da je tudi prvostopenjski organ pri ZPIZ z odločbo št. I-741580 z dne 3.2.1997 štel, da je delo na delovnem mestu "skladiščnik v priročnem skladišču z omejitvami" ustrezno, torej je šlo za zahtevno strokovno-medicinsko vprašanje, o katerem nista bila enotna niti organa odločanja pri ZPIZ.

Pri odločitvi o prenehanja delovnega razmerja tožniku zaradi neupravičenega izostanka se je tožena stranka upravičeno zanesla na dodatno mnenje ZPIZ o ustreznosti drugega ustreznega dela. Pri tem res ni upoštevala, da odločbi o razporeditvi še nista postali dokončni in izvršljivi v smislu člena 106. člena ZDR/90, vendar bi morala v nasprotnem primeru čakati do dokončne odločitve o ustreznosti drugega dela pri ZPIZ, ki je, kot je bil zgoraj navedeno, o tem dokončno odločil šele 23.12.1997. Ker odločitve o prenehanju delovnega razmerja ni sprejela z namenom šikaniranja ali kakršnegakoli škodovanja tožnika, ni podana krivdna odgovornost za vtoževano škodo. Iz navedenega izhaja, da niso podani elementi odškodninskega delikta po 1. odst. 131. člena OZ oziroma 1. odst. 154. člena ZOR, to je nedopustno ravnanje in krivda. Glede na takšno materialnopravno izhodišče sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, ali je glede dela tožbenega zahtevka že nastopilo zastaranje, saj bi lahko ugotovilo zastaranje šele tedaj, ko bi ugotovilo datum nastanka škode. Zato pritožbene navedbe, da sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, ki se nanaša na delno zastaranje, za samo pritožbeno rešitev niso odločilne. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo premoženjske škode v znesku 2.500.000,00 SIT zaradi stroškov izterjav in zakonskih zamudnih obresti, ki jih je moral plačati upnikom, ter 1.653.376,88 SIT, kar naj bi predstavljalo škodo v višini zakonskih zamudnih obresti od neplačanih nadomestil plač, ki jih ZPIZ tožniku ni izplačeval v obdobju od 11.2.1997 do 1.6.2002, ter zahtevek za plačilo 11.550.000,00 SIT iz naslova nepremoženjske škode zaradi strahu, duševnih bolečin zaradi kršenja osebnostnih pravic in zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

V tem delu je bila pritožba neutemeljena in jo je bilo potrebno v skladu s 353. členom ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

- K odločitvi o solidarnostni pomoči za leto 1999, 2000, 2001 in 2002: Drugi odstavek 68. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter elektroindustrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 37/96; v nadaljevanju: KP) je določal, da delavcu pripada solidarnostna pomoč enkrat letno, v primeru daljše bolezni (nad 3 mesece). O višini solidarnostne pomoči se dogovorita delodajalec in sindikat, glede na okoliščine posameznega primera. Tožena stranka in SKEI, Konferenca sindikatov Kidričevo, sta na podlagi citirane določbe 68. člena KP sklenila dne 15.12.1998 dogovor o višini in izplačevanju solidarnostne pomoči za primer daljše bolezni delavca (v nadaljevanju: Dogovor).

Po določbi 3. člena Dogovora se solidarnostna pomoč izplača v višini 30% osnove (povprečna plača v RS za pretekle 3 mesece v neto znesku), če traja stalež nepretrgoma več kot 3 mesece; v višini 40% osnove, če traja stalež nepretrgoma več kot 4 mesece; 65% osnove, če traja stalež nepretrgoma več kot 6 mesecev in 100% osnove, če traja stalež nepretrgoma več kot 9 mesecev. Nadalje Dogovor v 5. členu določa, da je delavec upravičen do solidarnostne pomoči 1-krat letno.

Iz citiranih določb Dogovora izhaja, da je delavec upravičen do solidarnostne pomoči v primeru bolniškega staleža, ki traja nepretrgoma najmanj tri mesece. Po pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, tožnik v času prenehanja delovnega razmerja ni bil v bolniškem staležu. Na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. Pd 378/97 z dne 7.4.1997, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 960/99 z dne 11.10.2001, mu je bilo namreč prisojeno nadomestilo plače v višini 90% osnovne plače, povečane za dodatek na skupno delovno dobo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po 14. členu KP; torej v višini, do katere bi bil upravičen za čas čakanja na drugo ustrezno delo. Prisojeno nadomestilo plače je torej višje kot bi znašalo nadomestilo plače v primeru bolniške odsotnosti. Nadalje je pravilno ugotovljeno, da je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tudi ZPIZ izplačal tožniku (za nazaj) nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, v skladu z odločbo št. 741 580 z dne 10.6.2002. Tožniku je torej za obravnavano obdobje, za katero uveljavlja plačilo solidarnostne pomoči, prisojeno nadomestilo plače, kot če bi čakal na drugo ustrezno delo, prejel pa je tudi nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Ker torej tožnik ni bil dalj časa bolniško odsoten v smislu 68. člena KP, oziroma 3. člena Dogovora, niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje solidarnostne pomoči. Na drugačno odločitev od navedene v ničemer ne vpliva dejstvo, da je tožniku osebna zdravnica odobrila bolniški stalež za nazaj za obdobje od 1.2.1997 do 20.2.1997 in od 2.12.1999 do 31.12.1999 (priloga A 22 in A 37), pri čemer je navajala, da naj bi bil tožnik večino časa v spornem obdobju nezmožen za delo, da pa mu bolniški stalež ni bil odobren, ker ni imel statusa aktivnega zavarovanca (priloga A 12). Bistveno je le, da tudi iz naknadno izdanih bolniških listov ne izhaja, da bi šlo za daljše obdobje v smislu 68. člena KP, ter da je bilo s pravnomočno sodno odločbo prisojeno nadomestilo plače v znesku, kot če bi bi tožnik čakal na drugo ustrezno delo. Zaradi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbo v tem delu zavrniti in v skladu s 353. členom ZP potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

- K odločitvi o zahtevku zaradi plačila razlike v plači: Znesek 990.000,00 SIT naj bi predstavljal škodo zaradi manjše plače po vrnitvi na delo na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Glede tega dela zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik zoper odločitev št. 1398 BA/MH-JT z dne 18.12.2001 ni ugovarjal. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 48. člena ZTPDR in 14. člena KP ugotovila, da tožnik ni več zmožen opravljati dela "skladiščnik v priročnem skladišču"; da se mu odredi čakanje na drugo ustrezno delo, ker mu trenutno ni mogoče zagotoviti ustreznega delovnega mesta in da se mu v tem času izplačuje nadomestilo v višini 90% osnovne plače, povečane za dodatek na skupno delovno dobo.

Na podlagi navedenega je moč ugotoviti, da je bilo tožniku po vrnitvi na delo pravilno in zakonito odrejeno čakanje na drugo ustrezno delo, skupaj z nadomestilom plače v višini, kot jo določa 14. člen KP, pri čemer je bila pravilno upoštevana zadnja pravnomočna razporeditev tožnika na delovno mesto "skladiščnik v priročnem skladišču". Zato je bil tožbeni zahtevek na plačilo razlike v plači utemeljeno zavrnjen. Na podlagi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbo zavrniti in tudi v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z 353. členom ZPP.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena, v zvezi s 154. členom ZPP, sam krije svoje stroške pritožbe.

Ker terjatvi tožeče stranke iz naslova plačila solidarnostne pomoči za leto 1999, 2000, 2001 in 2002 v znesku 760.973,33 SIT in plačila razlike plače po v znesku 990.000,00 SIT, ne dosegata revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno skladno z določbo 5. tč. 31. člena ZDSS-1 in določbo 32. člena citiranega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. Po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.