Jedro

Nobenega dvoma ni, da je pri obtožencu priporni razlog ponovitvene nevarnosti podan, ker pa je trenutno na prestajanju kazni zapora in je razlog za odreditev pripora mogoče odpraviti že s samim izvrševanjem kazni zapora, je potrebno odrediti pripor na način, da se bo začel izvrševati, ko obtoženec prestane kazen zapora. Prvostopenjsko sodišče je pri odreditvi pripora izhajalo iz stališča Vrhovnega sodišča, ki je že večkrat judiciralo, da odreditev pripora pod odložnim rokom, ki je vezan na datum izteka zaporne kazni, ni nezakonita in ni neobičajna. Posamezne okoliščine, ki ustrezajo kriterijem za ugotavljanje ponovitvene nevarnosti, pa ne obstajajo le v nekem določenem historičnem trenutku, zaradi česar je obstoj okoliščin, upoštevaje njihovo naravo, mogoče predvideti tudi za določen čas vnaprej.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) zoper obtoženega A. A. odredilo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki se bo pričel izvrševati po tem, ko bo obtoženec odpuščen s prestajanja zaporne kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Celju opr. št. III K 77312/2023 z dne 22. 11. 2024.

2.Zoper sklep se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe (kršitve) kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadani sklep razveljavi, podredno pa, da ga spremeni tako, da zoper obtoženca izda sklep o prepovedi približevanja.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornik v pritožbi izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče tudi v ponovljenem odločanju premalo upoštevalo ključno dejstvo, da se pripor odreja v času, ko obtoženec prestaja zaporno kazen. Pri tem zagovornik meni, da ponovitvena nevarnost še vedno ni konkretizirana z dejanskimi okoliščinami, ki bi kazale na realno, neposredno in časovno aktualno nevarnost bodočega izvrševanja kaznivih dejanj. Nadalje poudari, da je obtoženec sedaj očitano kaznivo dejanje storil, ko je bil v priporu, kar pomeni, da to očitno ni nujen in primeren ukrep, ki bi preprečeval ponovitveno nevarnost. Ukrep, ki objektivno ne more doseči zasledovanega cilja, namreč ne more prestati testa sorazmernosti, njegova uporaba pa pomeni nedopusten poseg v pravico iz 20. člena Ustave RS. Izpostavlja tudi tudi, da se je sodišče do milejših ukrepov opredelilo zgolj deklaratorno, da je sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka, ker obtoženec pred ponovno odreditvijo pripora ni bil zaslišan in da odreditev pripora v obravnavani zadevi ne prestane testa nujnosti, primernosti in sorazmernosti.

5.Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se ni moč strinjati. Pritožbeno sodišče namreč v celoti pritrjuje pravilnim in tehtnim razlogom sodišča prve stopnje, da je pri obtožencu nedvomno podana realna in konkretna ponovitvena nevarnost, ker pa je trenutno na prestajanju zaporne kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Celju opr. št. III K 77312/2023 z dne 22. 11. 2024, je potrebno odrediti pripor "na zalogo" oz. pod odložnim rokom in se bo zato pričel izvrševati po tem, ko obtoženec prestane kazen zapora (oziroma takoj, ko bi se začel izvrševati morebitni pogojni odpust s prestajanja kazni).

6.Razloge, ki utemeljujejo priporni razlog ponovitvene nevarnosti, je tako prvostopenjsko sodišče ustrezno in natančno ovrednotilo. Pri objektivnih okoliščinah ne gre spregledati same teže, načina in okoliščin storitve kaznivega dejanja, ko se obtožencu očita poskus hujšega kaznivega dejanja zoper premoženje, za katero je zagrožena kazen zapora do 5 let. V času storitve očitanega dejanja pa se je obtoženec nahajal v priporu, v zvezi s kazenskim postopkom, v katerem mu je bilo očitano večje število hujših kaznivih dejanj, storjenih na škodo B. B. (hčere oškodovanca C. C.), in drugih. Glede subjektivnih okoliščin velja izpostaviti obtoženčevo obsežno predhodno kaznovanost, nekritičnost do lastnih ravnanj in ignorantski odnos do institucij, stopnjevanje agresije in sovražno nastrojenost do B. B. in njenih bližnjih.

7.Po oceni pritožbenega sodišča obtoženec, kljub v preteklosti že večkrat izrečenim zapornim kaznim, še vedno ni izkazal obvladovanja svojih dejanj, saj naj bi storil novo kaznivo dejanje celo med tem, ko je bil pod institucionalnim nadzorom (v priporu). Ta okoliščina zgolj dodatno utrjuje sklep o ponovitveni nevarnosti in o obtoženčevem nespoštovanju pravnih norm ter sovraštvu do B. B. in njenih bližnjih. Četudi zagovornik meni, da torej pripor očitno ne odpravlja ponovitvene nevarnosti, pa po mnenju pritožbenega sodišča okoliščina storitve novega kaznivega dejanja med izvajanjem sicer najstrožjega ukrepa zgolj potrjuje nujnost nadaljevanja pripora in zgolj ta ukrep še vedno predstavlja edino primerno zaščito pred nevarnostjo ponovitve kaznivega dejanja. Zaključek, da je milejši ukrep (prepoved približevanja) avtomatsko bolj primeren, če obtoženec krši hujši ukrep (pripor), po oceni pritožbenega sodišča ni pravno utemeljen. V konkretni zadevi se obtožencu nenazadnje očita poskus kaznivega dejanja izsiljevanja, ko naj bi oškodovancu C. C. zagrozil, da bosta njegovo stanovanje in vozilo zgorela oz. bo oboje "šlo," kot je "šel" B. B. avto. V kolikor bi bil obtoženec na prostosti, bi mu bilo znatno olajšano tudi dokončanje dejanja, ki je do sedaj ostalo pri poskusu, oz. uresničitev izrečenih besed.

8.Pritožbene navedbe, da je torej presoja ponovitvene nevarnost zgolj abstraktna in temelji samo na vrednostnih ocenah obtoženčeve osebnosti, so po mnenju drugostopenjskega sodišča neutemeljene. Nobenega dvoma tako ni, da je pri obtožencu priporni razlog ponovitvene nevarnosti podan, ker pa je trenutno na prestajanju kazni zapora in je razlog za odreditev pripora mogoče odpraviti že s samim izvrševanjem kazni zapora, je potrebno odrediti pripor na način, da se bo začel izvrševati, ko obtoženec prestane kazen zapora. Prvostopenjsko sodišče je pri odreditvi pripora izhajalo iz stališča Vrhovnega sodišča,

ki je že večkrat judiciralo, da odreditev pripora pod odložnim rokom, ki je vezan na datum izteka zaporne kazni, ni nezakonita in ni neobičajna. Posamezne okoliščine, ki ustrezajo kriterijem za ugotavljanje ponovitvene nevarnosti, pa ne obstajajo le v nekem določenem historičnem trenutku, zaradi česar je obstoj okoliščin, upoštevaje njihovo naravo, mogoče predvideti tudi za določen čas vnaprej.

Teža, način in okoliščine storitve kaznivega dejanja zagotovo niso tiste (variabilne) okoliščine, glede katerih sodišče v obravnavani zadevi ne bi moglo razumno utemeljiti, da bodo podane ne le v trenutku odreditve pripora, pač pa tudi v trenutku izteka zaporne kazni, torej predvidoma 17. 9. 2026. Enako v obravnavani zadevi velja tudi za okoliščine subjektivne narave. Pritožbene navedbe, da sklepanje sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti učinkuje kot nedopustna projekcija hipotetičnega prihodnjega ravnanja, so tako nepravilne in neutemeljene.

9.Glede pritožbenih navedb, da obtoženec ni bil zaslišan pred ponovno odreditvijo pripora, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se obtoženec več ne nahaja v priporu, temveč je ponovno na prestajanju kazni zapora, in sicer od dne 6. 2. 2026 (Obvestilo o izpustitvi iz pripora, l. št. 113 spisa). Ker se torej obtoženec ne nahaja v priporu, so navedbe, da bi moral biti ob odreditvi pripora zaslišan, nepotrebne, bo pa zaslišanje obtoženca potrebno ob realizaciji sedaj odrejenega pripora. Pritožbeno pa ni sporno, da se je imela obramba možnosti izreči v zvezi s predlogom za odreditev pripora.

10.Pravilni pa so tudi zaključki prvostopenjskega sodišča, da je ravno pripor tisti sorazmeren ukrep, ki je tudi nujen za preprečitev obtoženčeve ponovitvene nevarnosti in s tem za zagotovitev varnosti (premoženja) oškodovanca in da tega cilja ne bi bilo mogoče doseči s pritožbeno predlaganim ukrepom prepovedi približevanja. Dodati je še treba, da je že v sami presoji sodišča, da se zoper obtoženca odredi pripor, vsebovana tudi ocena, da kateri od drugih ukrepov za odpravo ponovitvene nevarnosti iz XVII. poglavja ZKP ne pride v poštev. Tudi sicer je sodišče v izpodbijanem sklepu presodilo, da prepoved približevanja ne pride v poštev. Iz podatkov zadeve opr. št. 77312/2023 nenazadnje izhaja, da mu je bil ta ukrep že izrečen, pa očitno ni deloval v smeri, da bi obtoženec prenehal z izvrševanjem kaznivih dejanj. Zaključki o neogibnosti ukrepa pripora pa se vežejo na čas, ko se zoper obtoženca ne bo izvrševala zaporna kazen, izrečena v drugem kazenskem postopku. Presojo pogojev za odreditev pripora v luči izrečene zaporne kazni je sodišče opravilo in ustrezno sprejelo stališče, da ti v tem primeru obstajajo le, če obsojenec ni na prestajanju zaporne kazni, zato je izvrševanje pripora tudi odložilo. Zagovornikovim navedbam, da pripor ne prestane testa nujnosti, primernosti in sorazmernosti in da gre za prekomeren poseg, ki ni podprt s konkretnimi dejstvi, tako pritožbeno sodišče ne sledi. Teža obtožencu očitanega kaznivega dejanja in stopnja ogroženosti pravno zavarovane dobrine, ki jo izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj predstavlja, pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča pretehtata nad obtoženčevo pravico do osebne svobode. Sklep tako ni materialnopravno zmoten ali ustavno pravno nevzdržen ter ni podane kršitve 20. člena Ustave RS, kar zmotno trdi pritožnik.

11.Ker glede na navedeno pritožbene navedbe zagovornika niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

-------------------------------

1Sodba VSRS I Ips 32496/2010 z dne 28. 5. 2021 in Sodba VSRS XI Ips 24616/2018 z dne 19. 12. 2018, pa tudi Ustavno sodišče RS, Up-1451/22-16 z dne 7. 12. 2023.

2Sodba VSRS I Ips 32496/2010 z dne 28. 5. 2021, tč. 9.