Jedro

Ker je šlo pri zaposlitvi tožnika za opravljanje pogodbeno določenega dela (sečnja, spravilo in obdelava lesa) proti proviziji ali odstotkih na količino lesa, temu razmerju ni mogoče dati pravnega pomena delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se njenemu pok. možu šteje v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba, čas zatrjevane zaposlitve od 1.9.1946 do 15.3.1948 pri zasebnem delodajalcu. Ugotovilo je, da pok. v obravnavanem obdobju ni bil v delovnem razmerju pri imenovanem, saj pri zatrjevanem razmerju niso dokazani bistveni elementi rednega delovnega razmerja, niti zanj ni bila vložena prijava v zavarovanje oziroma plačani prispevki. Za priznanje uveljavljenega zahtevka zato ni podana pravna podlaga iz 126. člena Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (Uradni list SFRJ, št. 31/64 - 60/71 - TZPZ) v zvezi z 202. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 - ZPIZ) za priznanje tega časa kot zavarovalne dobe v pokojninsko dobo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizije navaja, da je bilo v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje na podlagi izpovedb prič in tožnice ugotovljeno, da je bil pokojni redno zaposlen na žagi, last podjetnika. Glede na stalnost zaposlitve in rednega plačila za opravljeno delo temu razmerju ne gre odrekati prisotnosti elementov delovnega razmerja, katerega priznanje je presojati po okoliščinah, ki so obstajale 18 let pred uveljavitvijo Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, spremeni izpodbijano pravnomočno sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma razveljavi sodbi obeh nižjih sodišč in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Z revizijskimi navedbami, da je pok. v spornem obdobju pri A.U. opravljal točno določena dela v rednem delovnem času in je za svoje delo redno prejemal plačo, tožeča stranka izpodbija v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. Po 3. odstavku 385. člena ZPP pa izpodbijanje dejanskega stanja na revizijski stopnji ni več dovoljeno. Zato se revizijsko sodišče s sprejeto dokazno oceno na prvi in drugi stopnji ni smelo več ukvarjati.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Sodišče druge stopnje je opravilo preizkus sodbe sodišča prve stopnje v mejah pooblastila iz 365. člena ZPP v zvezi s 368. členom ZPP in potrdilo sodbo prve stopnje potem, ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri svoji presoji upoštevalo vse materialnopravne predpise, pomembne za rešitev obravnavane zadeve (202. člen ZPIZ in 126. člen TZPZ), ki urejajo vštetje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo in ugotavljanje pogojev za priznanje pravic iz pokojninskega zavarovaja. V 2. alinei 1. odstavka 202. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je vsebovana norma, ki za priznanje pokojninske dobe, na podlagi katere se pridobijo in uveljavijo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, napotuje, če gre za čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona (1.4.1992), na uporabo predpisov, ki so veljali do 31.3.1992. Ker tožnica uveljavlja priznanje pravice do vštetja v zavarovalno dobo čas, za katerega je določal način ugotavljanja in upoštevanja pokojninske dobe Temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju (Uradni list FLRJ, št. 51/64 - 60/71), sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta svoji odločitvi oprli na določbo 126. člena omenjenega zakona. Po 1. odstavku 126. člena Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem rezmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu tega zakona. Čas prebit v delovnem razmerju v prejšnjih obdobjih, se po tem zakonskem določilu šteje v zavarovalno dobo, če je oseba opravljala delo na podlagi delovnega razmerja, ne glede na dejstvo, da ni bila prijavljena v zavarovanje, ker ni bil plačan prispevek za socialno zavarovaje. Pri tem velja poudariti, da so se delovna razmerja urejala, in se še urejajo, s predpisi o delovnih razmerjih, zavarovalna doba pa s predpisi o pokojninskem zavarovanju. Vštevnost nekaterih obdobij v zavarovalno dobo ni bila pogojena s prijavo v zavarovanje, praviloma tudi ne s plačilom (predhodnim ali naknadnim) prispevkov.

Okoliščina, da za določeno osebo v delovnem rzmerju ni bila vložena prijava v zavarovanje in da zanjo ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje, nima zato nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja in praviloma tudi ne na priznavanje časa tega delovnega razmerja v zavarovalno dobo za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja po določbah tega zakona. Dejstvo, da oseba ni bila socialno zavarovana, namreč samo po sebi še ni bilo dokaz za neobstoj delovnega razmerja. Za priznanje zavarovalne dobe zato zadostuje, da je bila oseba v delovnem razmerju, vse drugo - razen če ni izrečno posebej predpisano - za priznanje takega delovnega razmerja ni bistveno.

Pri presoji pravne narave zaposlitve, kot jo uveljavlja tožnica za priznanje obstoja rednega delovnega razmerja njenega pokojnega moža pri Alojzu Urbančiču, ni mogoče mimo ugotovljenega dejstva, da niti dela na žagi niti dela pri sečnji in spravilu lesa z lastno vprego ni opravljal z določenim delovnim časom in za dogovorjeno plačo. Iz izpovedbe tožnice, da je bil zaslužek pok. odvisen od količine posekanega in na žago spravljenega lesa, sledi materialnopravno pravilen zaključek obeh sodišč, da njegova zaposlitev nima elementov delovnega razmerja. Pri tej zaposlitvi je šlo za opravljanje pogodbeno določenega dela (sečnja, spravilo in obdelava lesa) proti proviziji ali odstotkih na količino lesa, zaradi česar temu razmerju ni mogoče dati pravnega pomena delovnega razmerja. Samo v primeru, da bi pok. opravljal zatrjevano delo z določenim delovnim časom in dogovorjeno plačo, bi se uveljavljeno obdobje lahko priznalo v zavarovalno dobo.

Tudi po določbi 160. člena prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SRS, št. 27/83 - 27/89 in Uradni list RS, št. 14/90 - 10/91) bi se pokojnemu lahko štel čas opravljanja del pri sečnji, obdelavi in spravilu lesa od 15.5.1945 do 31.12.1992 v pokojninsko dobo kot stalno dobo pod pogojem, če bi kasneje v gozdni organizaciji združenega dela sklenil delovno razmerje in, če bi bili za kritje obveznosti, nastalih z vštevanjem, plačani prispevki v obsegu in na način, kot ga je določila tožena stranka.

Kasnejša sklenitev delovnega razmerja z gozdno organizacijo združenega dela, je bila kot pogoj za vštevanje obdobij opravljanja del na podlagi pogodbe o delu predvidena zato, ker je le v teh primerih pogodbeno delo imelo značilnosti delovnega razmerja, kar pomeni, da gre za primere, ko se je pogodbeno delo kasneje prekvalificiralo v delovno razmerje.

Izpolnitev tega pogoja po omenjenem zakonskem določilu, torej kasnejša sklenitev delovnega razmerja, pa ni bila niti zatrjevana, niti podatki spisa ne nudijo podlage za tak zaključek. A.F. je v svojem zahtevku za priznanje osebne pokojnine z dne 16.10.1964 kot zadnjo zaposlitev navedel zaposlitev pri O., ki je trajala od 16.5.1945 do 5.6.1946. Tako je očitno, da po nacionalizaciji žage, last A.U., ki je bila izvršena 28.aprila 1948 (poročilo o nacionalizaciji privatnih gospodarskih podjetij v okraju pokojni ni sklenil delovnega razmerja pri imetniku pravice uporabe te žage, to je L. To potrjujejo tudi podatki njenih pravnih naslednikov, kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje.

Ker zaposlitev pok. nima vseh prvin delovnega razmerja, je odločitev obeh nižjih sodišč, ki sta zavrnili tožbeni zahtevek tožnice, materialnopravno pravilen.

Revizija tožnice ni utemeljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in TZPZ, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).