Jedro

Po sodni praksi pritožbenega sodišča je 39. in 42. člen ZPIZ-1 mogoče pravilno uporabljati in razlagati le tako, da se v pokojninsko osnovo poleg plače vštevajo tudi vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje.

Ker je toženec v predsodnem upravnem postopku, kljub temu da se tako delodajalec kot tožnik nahajata v centralni evidenci lastninskega preoblikovanja, zaključil, da se vrednost sredstev na evidenčnem računu delavca ni preknjižila na račun pravne osebe, ne da bi postopal po 7. členu ZUP in torej tožnika opozoril na pogoje za vštevanje obravnavanega dela plače v pokojninsko osnovo in ga pozval, naj predloži ustrezna potrdila po Uredbi o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač, da je sodeloval v lastninskem preoblikovanju podjetja, izpodbijana posamična upravna akta ne moreta biti pravilna in zakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Odločbi tožene stranke št. ... z dne 4. 5. 2017 in št. ... z dne 9. 2. 2017 se odpravita v delu glede višine starostne pokojnine ter se zadeva v tem obsegu vrne v ponovno upravno odločanje."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na spremembo v izreku te sodbe citiranih odločb in priznanje starostne pokojnine v višjem znesku.

2. Zoper sodbo se laično pritožuje tožnik. Sodeloval je pri delnicah, vendar denarja ni. Ni niti jubilejne nagrade, odpravnine in presežka iz stečajne mase. Ni res, da ni sodeloval pri preknjižbi na pravno osebo. Sprašuje se, kje je denar, ki mu zakonito pripada, in kam so šle delnice. Pokojnina v priznani višini ne zadostuje za preživetje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi pomanjkljivosti postopka in delno zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v predsodnem in sodnem postopku nerazčiščeno.

Predmet sodne presoje in relevantne dejanske okoliščine konkretnega primera

5. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti odločb o končni odmeri starostne pokojnine. Do dneva uveljavitve pravice 16. 1. 2016 je tožnik dopolnil 61 let in 6 mesecev starosti ter 28 let, 8 mesecev in 18 dni pokojninske dobe. Pokojnina, odmerjena v višini 61,75 % (dejanske) pokojninske osnove, izračunane na podlagi najugodnejšega 18-letnega povprečja plač od leta 1972 do 1990, ni dosegala zneska starostne pokojnine za enako pokojninsko dobo, odmerjenega od najnižje pokojninske osnove, zato je bila obravnavana pokojninska dajatev odmerjena od najnižje pokojninske osnove, in znaša 350,35 EUR.

Za izračun pokojninske osnove so bili upoštevani podatki o osnovah, sporočenih s strani pristojnih dajalcev podatkov in evidentiranih v matični evidenci. Upoštevani so bili tudi podatki o nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ki ga je tožnik prejemal kot invalid III. kategorije invalidnosti od 21. 4. 1993 do 29. 7. 1998. Tožniku je bila predhodno z odločbama z dne 4. 1. 2016 in 3. 3. 2016, katerih pravilnost in zakonitost, in torej tudi pravilnost upoštevanja podatkov o plači, je bila že potrjena v sodnem postopku,2 starostna pokojnina začasno odmerjena med drugim tudi zaradi ugotovitve, ali je tožnik sodeloval pri lastninskem preoblikovanju podjetja A., d. o. o. z notranjim odkupom delnic.

6. V obravnavanem predsodnem upravnem postopku končne odmere starostne pokojnine je bilo na podlagi zapisnika o ugotovitvah revizije z dne 18. 4. 2016 ugotovljeno, da tožnik, ki se sicer nahaja v centralni evidenci lastninskega preoblikovanja podjetij, ni sodeloval pri lastninskem preoblikovanju podjetja z notranjim odkupom na podlagi vplačila delnic s potrdili za neizplačan del neto osnovnih dohodkov, ker se vrednost sredstev na evidenčnem računu delavca ni preknjižila na račun pravne osebe in znesek sredstev ni bil porabljen za notranji odkup podjetja. Enako je z izpodbijano zavrnilno sodbo zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

7. Vendar je zaključek sodišča prve stopnje in toženca pred njim, da zgolj zato, ker vrednost sredstev na evidenčnem računu delavca ni bila preknjižena na račun pravne osebe ne gre za del plače, ki bi bila vštevna v pokojninsko osnovo, najmanj preuranjen.

Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

8. Starostna pokojnina in pokojninska osnova se pri upokojitvi po 394. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)3 odmeri po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)4. Po 1. odstavku 39. člena ZPIZ-1 se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Pokojninska osnova za zavarovance v delovnem razmerju se torej določi na podlagi plač, od katerih so bili plačani oziroma obračunani prispevki. V 42. členu ZPIZ-1 pa so taksativno določeni prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo, ne glede na obračunane prispevke.

Po sodni praksi pritožbenega sodišča5 je 39. in 42. člen ZPIZ-1 mogoče pravilno uporabljati in razlagati le tako, da se v pokojninsko osnovo poleg plače vštevajo tudi vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje.

9. Po 4. alineji 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ)6 se del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup ni štel v pokojninsko osnovo. Zaradi neustavnosti te določbe je bilo tožencu z ustavno odločbo U-I-239/14, Up 1169/12 naloženo, da ponovno odmeri pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je bilo v postopkih revizije ugotovljeno, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet. Za izvedbo te ustavne odločbe se torej upošteva samo lastninsko preoblikovanje z notranjim odkupom na podlagi vplačila delnic s potrdili za neizplačan del neto osnovnih dohodkov, znižanih do ravni, ki jo v skladu s 33. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG)7 določajo kolektivne pogodbe dejavnosti do 1. 1. 1993, kot to izhaja iz 25.a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP)8. 10. Na podlagi Uredbe o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (Uredba)9 so pravne osebe v postopku lastninskega preoblikovanja lahko vsem delavcem, ki so bili kadarkoli zaposleni v obdobju od 1. 9. 1990 do 1. 1. 1993, za katere je veljal tarifni del kolektivne pogodbe, izdala potrdila za razliko med neto osnovnimi plačami, ugotovljenimi na podlagi določil Kolektivne pogodbe dejavnosti v skladu s 33. členom SKPG, in izplačanimi neto osnovnimi plačami za obdobje od 1. 9. 1990 do 1. 1. 1993 (1. člen Uredbe). Po 6. členu Uredbe je bilo podjetje dolžno izpolniti obrazec za ugotovitev neizplačanih delov neto osnovnih plač zaposlenega delavca in zbirni obrazec o ugotovljenih neizplačanih delih neto osnovnih plač za pravno osebo. Pravna oseba je po odobritvi lastninskega preoblikovanja s strani Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo zbirne obrazce posredovala Ministrstvu RS za ekonomske osnove in razvoj, ki je preverilo pravilnost podatkov na obrazcih in izdalo pisno soglasje k izdaji potrdil delavcem na podlagi neizplačanih delov neto osnovnih plač. Na podlagi tega soglasja je dalo nalog za odprtje posebnega evidenčnega računa pri Službi družbenega knjigovodstva (SDK) (7. člen Uredbe). Skladno z 8. členom Uredbe je pravna oseba izdala delavcem potrdilo, iz katerega je morala med drugim izhajati tudi vsota neto revaloriziranih razlik med plačami po SKPG ali pogodbe dejavnosti in dejansko izplačanimi bruto osnovnimi plačami. Pravna oseba je delavcu poleg tega potrdila izdala tudi obrazec za ugotovitev neizplačanih delov neto osnovnih plač zaposlenega delavca. Imetnik potrdila je potrdilo lahko uporabljal le lastninsko nakaznico. Gre za listino oziroma obrazec, ki jo je izpolnil imetnik potrdila, in s katero je imetnik potrdila dal pravni osebi dovoljenje za prenos oziroma preknjižbo sredstev s svojega evidenčnega računa na račun prejemnika pri SDK. Na podlagi uporabljenih potrdil je pravna oseba kot prejemnik potrdila morala izdelati zbirni seznam vseh prejetih potrdil in ga poslati SDK, ki je preknjižila vrednost sredstev iz evidenčnega računa delavca (imetnika potrdil) na račun pravne osebe (prejemnika potrdil) in vnesti podatke v centralno evidenco podjetij (9. in 10. člen Uredbe).

Šlo je torej za poseben postopek, v katerem so se delavci izrekli za uporabo predpisane možnosti vplačila delnic iz obračunanega neizplačanega osebnega dohodka. Za premalo izplačano plačo so skladno s 25.a členom ZLPP dobili potrdilo, ki so ga lahko uporabili v nadaljnjem postopku privatizacije oziroma pri lastninskem preoblikovanju podjetij. Potrdila so se izdajala vsem delavcem, ki so bili zaposleni v tem obdobju in za katere je veljal tarifni del kolektivne pogodbe in so v navedenem obdobju prejemali nižjo osnovno plačo od tiste, ki bi jo morali prejemati v skladu s kolektivno pogodbo. Potrdila so se uporabljala v skladu z ZLPP izključno v podjetju, ki je potrdilo izdalo, in sicer pri interni razdelitvi delnic in pri notranjem odkupu delnic. Imetniki potrdil so bili samostojni pri odločitvi, kje bodo potrdilo uporabili ali pri interni razdelitvi delnic bodisi pri notranjem odkupu. Za preknjižbo sredstev iz evidenčnega računa delavcev na račun pravne osebe, je bilo potrebno izpolniti obrazec za ugotovitev neizplačanih delov neto osnovnih plač zaposlenega delavca, ki ga je izpolnil imetnik potrdila, torej delavec. S tem je dal pravni osebi dovoljenje za prenos oziroma preknjižbo sredstev s svojega evidenčnega računa na račun prejemnika pri SDK. Realizacija možnosti notranjega dokupa delnic je bila torej na delavcu.

Procesno pravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

11. V predsodnem upravnem postopku morajo organi po 1. odstavku 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)10 pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice ter skrbeti, da jih ne uveljavljajo v škodo pravic drugih ali ne v nasprotju z javno koristjo. Po 4. odstavku citirane določbe in sodni praksi11 so, še zlasti pri uveljavljanju socialnih pravic, torej tudi pri starostni pokojnini, dolžni pravno nevedni in neuki stranki zagotoviti vsaj nujno pomoč pri uveljavljanju teh pravic, torej svetovati glede njihovih pravic in dolžnosti. Način zagotavljanja nujne pomoči je odvisen od narave in pomena zahtevane pravice ter okoliščin posameznega primera. Če so podani pogoji za uveljavitev določene pravice, pa je upravičenec ne uveljavlja, ga je treba na to opozoriti in sočasno tudi na pravne posledice opustitve uveljavljanja določene pravice.

12. Centralna evidenca lastninskega preoblikovanja ima naravo javne listine. Pomeni, da se šteje, da so v njej zapisani podatki resnični, dovoljeno pa je dokazovati drugače. Če iz centralne evidence izhaja, da se je podjetje lastninsko preoblikovalo ZLPP in se tudi zavarovanec oziroma delavec nahaja v tej evidenci, je za varovanje pravic strank, še toliko bolj, če gre za pravno povsem nevedno in neuko stranko, toženec dolžan zavarovanca opozoriti na to, pod kakšnimi pogoji se obravnavani del plače všteva v pokojninsko osnovo in ga pozvati, naj predloži ustrezna potrdila po Uredbi, da je sodeloval v lastninskem preoblikovanju podjetja.

Odločitev pritožbenega sodišča

13. Ker je toženec v predsodnem upravnem postopku, kljub temu da se tako delodajalec kot tožnik nahajata v centralni evidenci lastninskega preoblikovanja, zaključil, da se vrednost sredstev na evidenčnem računu delavca ni preknjižila na račun pravne osebe, ne da bi postopal po 7. členu ZUP in torej tožnika opozoril na pogoje za vštevanje obravnavanega dela plače v pokojninsko osnovo in ga pozval, naj predloži ustrezna potrdila po Uredbi, da je sodeloval v lastninskem preoblikovanju podjetja, izpodbijana posamična upravna akta že iz tega razloga ne moreta biti pravilna in zakonita.

14. Sicer pa v obravnavani zadevi sploh ne gre za ponovno odmero pokojnine uživalcem pokojnine, za katere je bilo v postopkih revizije ugotovljeno, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet, torej po citirani ustavni odločbi, temveč za končno odmero starostne pokojnine, po predhodno izdani začasni odločbi. Pomeni, da četudi tožnik ni sodeloval pri lastninskem preoblikovanju podjetja in se torej ta del plače ne more šteti v pokojninsko osnovo po ustavni odločbi, ni mogoče povsem izključiti, da ne gre za drug prejemek iz delovnega razmerja, od katerega so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje v smislu 39. člena ZPIZ-1. Zaradi delno zmotnega materialno pravnega izhodišča, da se tožniku v pokojninsko osnovo neizplačan del neto osnovnih dohodkov lahko všteva le, če je s preknjižbo sredstev na računu sodeloval pri notranjem odkupu podjetja, v sodnem niti predsodnem postopku ni bilo razčiščevano še manj ugotovljeno, ali gre za del plače, od katere so bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

15. Zaradi vseh predhodno izpostavljenih pomanjkljivosti upravnega postopka bi moralo že sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi na temelju 1. alineje 1. odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih12 (ZDSS-1) kot nezakoniti delno odpraviti in zadevo v odpravljenem delu vrniti v ponovno predsodno odločanje. Ker tega ni storilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodne odločbe. Torej izpodbijana posamična upravna akta odpravilo v delu glede višine starostne pokojnine in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno upravno odločanje.

16. V ponovljenem upravnem postopku bo potrebno dopolniti postopek v nakazani smeri in skladno z zavzetim stališčem pritožbenega sodišča postopati po 7. členu ZUP ter tožnika najprej pozvati na predložitev potrdila, da je sodeloval pri lastninskem preoblikovanju podjetja oziroma je prišlo do prenosa vrednosti sredstev na evidenčnem računu delavca na račun pravne osebe po Uredbi. Če bo ugotovljeno, da je pri tem sodeloval, bo potrebno del plače iz tega naslova upoštevati v pokojninsko osnovo. V nasprotnem primeru pa bo potrebno ugotoviti, ali gre morebiti za drug prejemek iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki v smislu 39. člena ZPIZ-1. Šele, ko bodo razčiščena navedena sporna dejstva in izvedeni morebitni drugi dokazi, pomembni za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, bo mogoča končna odmera starostne pokojnine.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IX Ps 431/2016 z dne 14. 10. 2016, potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 7/2017 z dne 2. 3. 2017. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 5 Psp 129/2016, Psp 196/2018. 6 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 7 Ur. l. RS, št. 31/90. 8 Ur. l. RS, št. 55/92 s spremembami. 9 Ur. l. RS, št. 59/93. 10 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 11 VIII Ips 254/2015. 12 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.