Jedro

Glede pripadnosti določeni družbeni skupini za konkretni primer velja, da zaradi priimka in tožnikovih dobrih odnosov s prebivalci BIH ne glede na njihovo etično in versko pripadnost, tožnika ni mogoče šteti za pripadnika določene družbene skupine v smislu ZAzil. Pri tej interpretaciji si je sodišče pomagalo z usmeritvijo Visokega komisariata Združenih narodov za begunce, ki v določenih primerih v zvezi z ugotavljanjem pripadnosti določeni družbeni skupini, četudi ne gre za inherentno, nespremenljivo lastnost posameznikov ali bistveni element identitete, vesti ali uresničevanja določene temeljne človekove pravice, dopušča možnost, da se posameznike šteje za pripadnike določene družbene skupine v smislu Ženevske konvencije (Uradni list RS-MP, št. 9/92), če jih družba v izvorni državi šteje za posebno skupino s specifičnimi karakteristikami (na primer: nosilci določenih poklicev, lastniki trgovin). Preganjanja v izvorni državi ni, če je preganjanje omejeno na določeno področje te države, torej če je mogoče uporabiti institut notranje razselitve, ki pa ga je tožena stranka v konkretnem primeru tudi uporabila. Institut notranje razselitve je treba šteti kot del pojma "utemeljen strah pred preganjanjem" in je zato sestavni del pogojev iz določila 1. člena ZAzil, čeprav ZAzil izrecno ne govori o tem pravnem institutu. Prosilcu za azil tako ne gre zaščita po ZAzil, če je razumno zahtevati od prosilca za azil, da bi se lahko naselil v drugem delu države, kjer ni realnega strahu pred preganjanjem glede na splošne okoliščine v tem delu države in osebne lastnosti prosilca za azil. Na uporabo instituta notranje razselitve usmerja države članice Evropske unije tudi Direktiva Sveta ES št. 2004/83/EC v določilu člena 8. Smiselna uporaba tega principa v zvezi z azilom po ZAzil pomeni naslednje: da je varno območje v izvorni državi praktično, pravno in brez nevarnosti dostopno za zavrnjenega prosilca za azil; da je mogoče pričakovati, da bo zavrnjeni prosilec za azil na varnem območju lahko tudi v perspektivi zaživel v sprejemljivih socialno-ekonomskih razmerah; da na varnem območju država izvršuje svoje suverenosti; da tudi osebne okoliščine zavrnjenega prosilca za azil (spol, starost, zdravje, nacionalna, verska pripadnost, izobrazba, delovna sposobnost, psihološko stanje, morebitne pretekle izkušnje s preganjanjem, družinske vezi) uporabo omenjenega principa dopuščajo. Zgolj priloženi članki brez konkretne utemeljitve razlogov, da institut notranje razselitve za tožnika ni možno uporabiti, nimajo dokazne vrednosti. Poleg tega tožnik tudi ne utemeljuje, zakaj člankov z dne 25. 2. 2004 in 13. 3. 2004 ni mogel predložiti že v upravnem postopku, ampak jih prilaga šele v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrne. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Upravno sodišče je s sodbo v zadevi U 146/2004-14 z dne 11. 2. 2004 tožbi tožnika in njegovega očeta AA st. ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek z obrazložitvijo, da je tožena stranka ugotavljala samo, ali sta tožnika preganjana zaradi političnega prepričanja, ni pa ugotavljala, ali sta preganjana na drugih možnih podlagah po ZAzil. Poleg tega po stališču sodišča tožena stranka ni presodila okoliščin v zvezi s humanitarnim azilom in ni naredila ocene verodostojnosti tožnikovih navedb in je navedlo, da bo potrebno z zaslišanjem tožnikov ugotoviti stanje v zvezi z porušeno hišo. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določila 2. alineje 1. odstavka 34. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila prošnjo za azil BB, roj. .... 1983 v kraju A, državljana Bosne in Hercegovine (BIH), in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je BB dne 21. 3. 2003 pri Sektorju za azil Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije zaprosil za priznanje azila. V prošnji je navedel, da je iz matične države legalno odpotoval z letalom iz Sarajeva do Brnika. Potoval je s potnim listom BiH in v njem poseduje veljavni vizum za zasebni obisk. Prišel je na obisk k CC v Ljubljano, ki je njegov prijatelj. Zaradi razmer v matični državi pa se v BiH ne želi vrniti. Za pot z letalom je plačal 110 EUR. V matični državi so ga preganjali predstavniki uradnih oblasti, ki so ekstremni muslimani ter ga zaradi njegovega priimka ne jemljejo kot muslimana, ampak za pripadnika pravoslavne in katoliške vere. To je tudi zato, ker se druži z ljudmi vseh nacionalnosti. Zato so ga tudi policisti nasilno z očetom izselili iz hiše v B, v občini Gračanica. V primeru, če bi se poskušal vrniti v hišo, bi ga ponovno izselili. Zato se je zaradi preganjanja in lastne varnosti odločil oditi v Slovenijo. V postopku je bil prosilec za azil dne 20. 8. 2003, ob prisotnosti prevajalke za srbski jezik zaslišan. Tožena stranka pravi, da je v ponovljenem postopku obravnavala prosilca za azil samostojno, saj je njegov oče, ki je bil prav tako v postopku za priznanje azila dne 1. 6. 2004 podal izjavo o umiku prošnje za azil, saj je sklenil zakonsko zvezo s slovensko državljanko in si uredil dovoljenje za začasno prebivanje na podlagi Zakona o tujcih. Tožena stranka na podlagi izjave prosilca ob podaji prošnje za azil in opravljenega zaslišanja ugotavlja, da je BB po narodnosti in veri Musliman ter državljan Bosne in Hercegovine. Od leta 1991 do leta 1997 je živel v mestu Aachen. Pred tem pa je do leta 1991 živel v BIH. Njegov oče je imel stalno prebivanje na Hrvaškem, z njim pa je bil tudi sam. Malo sta živela na Hrvaškem, malo v BIH in malo v Sloveniji. Njegova mama živi v Bosni in Hercegovini. S svojim očetom živi vse od svojega drugega leta starosti. Po njegovem mnenju je bil dodeljen očetu zaradi tega, ker je imel oče boljši status kot mama. Od leta 1998 do 2000 je živel v Gračanici. Nato sta z očetom odšla na Hrvaško, nato pa spet nazaj v Bosno in Hercegovino, kjer sta srečala prijatelja, ki jima je ponudil pomoč in jima poslal garantno pismo, s pomočjo katerega sta prišla v Slovenijo. Tukaj si skupaj z očetom želi urediti življenje. V času, ko je skupaj z očetom živel v Gračanici, je imel oče zaradi tega, ker je bolan, probleme s policijo. To je eden izmed razlogov, zakaj je skupaj z očetom prišel v Slovenijo. Drugi pa je ta, da sta z očetom dobila odločbo, da se morata izseliti iz stanovanja, saj je bilo le-to last nekega Srba. Ker nista imela drugega stanovanja, sta ostala na cesti. Sam se v BIH ne želi vrniti zato, ker bi moral služiti vojaški rok, česar pa ne želi. V matični državi se je preživljal s priložnostnimi deli, pri preživljanju pa mu je pomagala tudi očetova mama, ki je prejemala pokojnino. Nikoli ni bil član kakšne politične stranke. Nikoli ni bil izpostavljen kakšnim fizičnim napadom. Njegova mama živi v kraju C blizu Tuzle, vendar z njo nima nikakršnih stikov. Identiteto tožnika je tožena stranka ugotovila na podlagi potnega lista.

BB je v Republiko Slovenijo prišel dne 6. 3. 2003, in sicer legalno z letalom na Letališče Brnik in z vizumom za zasebni obisk z veljavnostjo od 6. 3. 2003 do 20. 3. 2003. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe tožena stranka na podlagi poročil ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah v BIH z dne 25. 2. 2004 in ameriškega zunanjega ministrstva o verski svobodi v BIH z dne 15. 9. 2004, ugotavlja splošno stanje v BIH in navaja, v katere mednarodne organizacije je vključena BIH oziroma katere listine o človekovih pravicah je ta država podpisala in sprejela v svoj notranji pravni red.

Na tej podlagi napravi sklep, ker tožnik ni bil član ali simpatizer nobene politične stranke, ne more upravičeno utemeljevati svoje prošnje za azil zaradi preganjanja zaradi svojega političnega prepričanja. Prav tako pristojni organ ugotavlja, da je prosilec pripadnik enega izmed večinskih narodov in večinske veroizpovedi v matični državi, zato prav tako ne more upravičeno utemeljevati svoje prošnje za azil zaradi preganjanja na podlagi narodnosti in vere. Glede na to, da prosilec ni navajal, da bi bil pripadnik kakšne posebne družbene skupine, po mnenju pristojnega organa tudi ne more upravičeno utemeljevati svoje prošnje za azil na tej podlagi. Tožena stranka se nato opira na točke167., 168. in 169. Priročnika o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) v zvezi z okoliščinami, na podlagi katerih je po stališčih UNHCR mogoče šteti osebo, ki se izmika služenju vojaškega roka, za begunca v smislu Ženevske konvencije oziroma ZAzil. V ta namen tožena stranka v zadnjem odstavku obrazložitve na strani 3 in v prvem odstavku obrazložitve na strani 4 proučuje ureditev po zakonu o obrambi BIH.

V zvezi s tem tožena stranka ugotavlja, dokler reforma ne bo v celoti izvedena, je tožnik še vedno vojaški obveznik. Vendar pa ima glede na Zakon o obrambi BIH možnost civilnega služenja. Ob navedenem pa se toženi stranki postavlja tudi dvom v prosilčeve navedbe in predstavitev razloga za vložitev prošnje za azil, saj mu je bil na PU Gračanica, dne 28. 1. 2003 izdan potni list BIH z veljavnostjo do 28. 1. 2008. V kolikor bi bil prosilec za azil resnično vojaški obveznik in bi moral odslužiti zakonsko predpisan vojaški rok, bi verjetno ne pridobil potnega lista matične države.

Drugi razlog, ki ga navaja prosilec za azil, in sicer da sta morala z očetom zapustiti stanovanje, ki je bilo last nekega Srba, kateremu je bilo le-to vrnjeno in nato nista imela kam, pa po mnenju pristojnega organa ne more predstavljati preganjanja, kot ga v svoji knjigi The Law of Refuee Status 1991 opredeli James C. Hathaway. Prav tako pa navedenega razloga pristojni organ ne more šteti za preganjanje, kot to izhaja iz Direktive Sveta EU št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 (v nadaljevanju: Direktiva za določitev statusa begunca ŠCouncil Directive on minimum standards for the qualification and status of third nationals and stateless persons or as persons who otherwise need international protection and the content of the protection granted] O J L 304/12, 30. 9. 2004).

Tožena stranka glede na vse navedeno ugotavlja, da prosilec ne izpolnjuje pogojev določenih v drugem odstavku 1. člena Zakona o azilu, torej pogojev za priznanje azila določenih v Ženevski konvenciji, da prosilec v matični državi ni bil preganjan zaradi razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, in sicer zaradi rase, vere, narodnosti (etnične pripadnosti), pripadnosti določeni družbeni skupini ali politični stranki. Tožena stranka pa tudi ugotavlja, da pri BB ne obstajajo humanitarni razlogi za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Odločitev je tožena stranka oprla tudi na 8. točko Skupnih stališč Sveta Evropske unije z dne 4. 3. 1996, ki ga je Svet opredelil na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji o usklajeni uporabi opredelitve izraza "begunec" iz 1. člena Ženevske konvencije in 8. člen Direktive Sveta evropske unije, ki uveljavljata načelo "notranje razselitve", kot pogoj pred iskanjem zaščite v tretji državi.

Glede na vse navedeno tožena stranka ugotavlja, da ob upoštevanju kumulativnega efekta vseh dejavnikov prosilec za azil - tožnik, ne izpolnjuje pogojev, kot jih določa drugi odstavek 1. člena Zakona o azilu, prav tako pa prosilec tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, določenih v tretjem odstavku 1. člena istega zakona.

V tožbi tožnik predlaga, naj sodišče odločbo spremeni tako, da se vlogi tožeče stranke ugodi in se ji prizna azil v Republiki Sloveniji, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek. Po mnenju tožnika tožena stranka kljub izdani sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije pod št. U 146/2004-14 z dne 11. 2. 2004 ni sledila navodilu, ki izhaja iz sodbe same. Torej po mnenju tožnika bi toženka morala zaslišati njega in sicer v navzočnosti njegovega pooblaščenca. V kolikor bi toženka razpisala narok za obravnavo in bi tam opravila zaslišanje, bi tožnik podal še dodatne dokaze, s katerimi bi opravičil svojo vlogo za priznanje azila. Tožnik namreč ni vedel, da je toženec oporekal fotografiji porušene hiše oziroma da je zatrjeval, da iste ni v spisu. Nadalje je bilo toženi stranki naloženo, da se mora opredeliti do razlogov, ki jih navajata oba tožnika ter na podlagi aktualnih podatkov o stanju v Bosni in Hercegovini obrazložiti svojo odločitev. Tožnik vidi procesno napako, zato pa je tudi ostalo neugotovljeno dejansko stanje same stvari, saj je poglavitni razlog tožnika, da je od tam zbežal zaradi izmika služenja vojaškega roka, saj bi, če bi ostal, bil izurjen kot vojak-ubijalec svojega ljudstva, s katerim je prej živel v sožitju.

Drugi razlog pobega iz Republike Bosne in Hercegovine je bil ta, da so njemu in očetu porušili stanovanjsko hišo ter oba pregnali kot muslimana in to zaradi verske nestrpnosti, saj so se v kraju, kjer sta živela, naselili bosanski Srbi in druge narodnosti, kateri so pregnali muslimane.

V nadaljnji dokaz tožnik sedaj ponovno prilaga fotokopijo fotografije, iz katere je razvidno, da je hiša, v kateri je živel s svojim očetom, porušena. Predlaga tudi, da sodišče opravi poizvedbe po uradni dolžnosti po morebitnih neposrednih dokazih po sodnem organu iz Republike Bosne in Hercegovine ali pa drugemu zanesljivemu uradnemu organu.

Tožnik pravi, da iz je člankov javnega časopisja razvidno, da je situacija v Bosni in Hercegovini še vedno neurejena in da niso podani pogoji za vrnitev beguncev iz navedene države. Tako je iz članka, objavljenega v časniku Večer z dne 25. 2. 2004, katerega avtor je dopisnik iz Sarajeva, razbrati, da se v Bosni in Hercegovini mobilizirajo in urijo domačini za sveto vojno. Kakor je ugotoviti, je to tudi znano Sforju. Prav tako je iz članka, objavljenega v časniku Večer z dne 13. 3. 2004, pod naslovom "Sadovi politike sovraštva" razvidno, da stanje ni urejeno in tako niso dani niti minimalni pogoji za vrnitev v Bosno in Hercegovino. Tudi članek, ki je bil objavljen prav tako v časniku Večer, z dne 19. 1. 2004, pod naslovom "Bosna je še zmeraj sod smodnika" kaže na ugotovljene grozote na področju Bosne in Hercegovine ter na še vedno obstoječo veliko nestrpnost med narodi bivše Jugoslavije. Če bi se vrnil, bi se zagotovo zatekel v veliko past, kjer bi bil ne samo maltretiran in šikaniran, ampak bi bil tudi izpostavljen zaporu ali pa nadaljnjemu pregonu iz matične domovine. Bil bi celo postavljen pred sodišče in tudi obsojen na najhujšo kazen zaradi izdaje.

Glede na navedeno tožnik meni, da je upravičen, da se mu dodeli status begunca, saj je še zelo mlada oseba in bi si lahko ustvarila svoje novo življenje v demokratičnem okolju, saj se je v tem času prebivanja v Republiki Sloveniji asimiliral in celo sodeluje v spornih dejavnostih ter se veliko druži s Slovenci. Želel bi se izobraževati in šolati, kasneje tudi zaposliti in seveda pridobiti status državljana Republike Slovenije. Pravi, da je še vedno negotov in si ne more dobiti nobene zaposlitve. Preživlja se s priložnostnimi deli, pomaga mu tudi oče, čeprav tudi sam nima stalne zaposlitve, zlasti pa mu pomaga očetova sedanja soproga in njegovi sonarodnjaki, kateri že dalj časa živijo v Republiki Sloveniji in imajo slovensko državljanstvo.

Ker je tožnik v slabem socialnem položaju, saj je begunec brez rednih prejemkov in brez možnosti redne zaposlitve, prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da pooblastila o zastopanju med dokumentacijo ni, zato tudi ni moglo poslati izpodbijane odločbe odvetniku. Tožena stranka je tako izpodbijano odločbo tožniku vračala preko PP C, saj tožnik izpodbijane odločbe, ki je bila poslana po redni pošti na naslov, na katerem začasno prebiva, kljub obvestilu, da ga na pošti čaka pošta, ni dvignil. Neutemeljene in zavajajoče pa so tudi navedbe tožnika, da se je že asimiliral v okolju v katerem živi, saj je bil obravnavan s strani PP D zaradi suma tatvine kolesa, za kar je bila na Okrožno državno tožilstvo v E že poslana kazenska ovadba, osumljen pa je tudi prepovedanega prehajanja državne meje.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v bistvenem delu sledila stališčem sodišča iz sodbe z dne 11. 2. 2004. Izpodbijana odločba sicer ima določene pomanjkljivosti v obrazložitvi, vendar pa le-te niso takšne, da bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost odločitve. Tožena stranka je na podlagi dejstev, ki jih je pridobila od tožnika ob vložitvi prošnje za azil in ob zaslišanju dne 20. 8. 2003, ugotovila, da tožnik ni preganjan iz nobenega od petih možnih razlogov po ZAzil. Sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru res ni podana podlaga za preganjanje zaradi pripadnosti rasi, političnemu prepričanju ali določeni družbeni skupini. Neobstoj prvih dveh podlag je očiten.

Glede pripadnosti določeni družbeni skupini pa za konkretni primer velja, da zaradi priimka in tožnikovih dobrih odnosov s prebivalci BIH ne glede na njihovo etično in versko pripadnost, tožnika ni mogoče šteti za pripadnika določene družbene skupine v smislu ZAzil. Pri tej interpretaciji si je sodišče pomagalo z usmeritvijo Visokega komisariata Združenih narodov za begunce, ki v določenih primerih v zvezi z ugotavljanjem pripadnosti določeni družbeni skupini, četudi ne gre za inherentno, nespremenljivo lastnost posameznikov ali bistveni element identitete, vesti ali uresničevanja določene temeljne človekove pravice, dopušča možnost, da se posameznike šteje za pripadnike določene družbene skupine v smislu Ženevske konvencije (Uradni list RS-MP, št. 9/92), če jih družba v izvorni državi šteje za posebno skupino s specifičnimi karakteristikami (na primer: nosilci določenih poklicev, lastniki trgovin) (Usmeritve za mednarodno zaščito: pripadnost določeni družbeni skupini v kontekstu določila 1A(2) člena Ženevske konvencije ŠGuidelines on International Protection, UNHCR, HCR/GIP/02/02], 7. maj 2002). Zaradi okoliščin, ki jih je navedel tožnik, tožnika ni mogoče šteti za pripadnika določene družbene skupine v smislu ZAzil. Vendar je tožnik v tožbi navedel tudi, da so ga pregnali kot muslimana, zaradi verske nestrpnosti, ker so se v njegovem kraju naselili Bosanski Srbi in pripadniki drugih narodnosti. To je sicer v popolnem nasprotju z izjavo, ki jo je podal po 63b. členu ZAzil, kjer je dejal, da so ga preganjali ekstremni muslimani, ker se druži s pripadniki vseh narodnosti. Vendar pa je preganjanje s strani Srbov v domačem kraju zaradi tega, ker je Musliman, navedel tudi na zaslišanju dne 20. 8. 2003 in v tožbi zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 15. 12. 2003 in je v prvotnem upravnem sporu priložil članek iz časopisa Večer z dne 19. 1. 2004 o stanju v BIH, da je BIH razdeljena po nacionalni pripadnosti in da vrnitve izgnanih na domove skorajda ni. Tožena stranka je sicer zmotno štela, da ravnanje pripadnikov srbskega naroda s tožnikovim očetom in tožnikom ob bolezni tožnikovega očeta in ob ukrepu o izselitvi iz hiše ne more imeti podlage v etnični pripadnosti ali veri tožnika, saj je to povsem mogoče. Vendar pa morajo za to, da so izpolnjeni pogoji iz 1. člena ZAzil takšna ravnanja pomeniti tudi dejanja preganjanja v smislu 9. člena Direktive št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 o določitvi statusa begunca v povezavi s upravno-sodno prakso v zvezi z določilom 1. člena ZAzil. Sodišče tako lahko verjame tožniku, da so bila ravnanja pripadnikov srbske narodnosti, ki jih je tožnik opisal na zaslišanju, in jih tožena stranka ni natančno prevzela v obrazložitev izpodbijane odločbe, dejanja preganjanja v smislu 1. člena ZAzil. Vendar pa je treba šteti, da preganjanja v izvorni državi ni, če je preganjanje omejeno na določeno področje te države, torej če je mogoče uporabiti institut notranje razselitve, ki pa ga je tožena stranka v konkretnem primeru tudi uporabila. Tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe zato izhaja, da je tožena stranka ravnanja zoper tožnika in njegovega očeta ob bolezni, izselitvi ter ob poskusih za zaščito pred uradnimi organi štela za preganjanje, saj je institut notranje razselitve mogoče smiselno uporabiti samo takrat, ko je predhodno ugotovljeno preganjanje. Institut notranje razselitve je treba šteti kot del pojma "utemeljen strah pred preganjanjem" in je zato sestavni del pogojev iz določila 1. člena ZAzil, čeprav ZAzil izrecno ne govori o tem pravnem institutu Vendar to niti ni potrebno, ker je ta institut uveljavljen v mednarodni praksi uporabe Konvencije o statusu beguncev (Ženevska konvencija, Uradni list RS-MP, št. 9/92), in je tudi del uveljavljene upravno-sodne prakse po ZAzil (sodba Upravnega sodišča RS v zadevi U 2263/2004 z dne 13. 1. 2005). Gre za princip iz 91. odstavka Priročnika o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca Visokega komisariata ZN za begunce ŠHandbook on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, UNHCR, Geneva, January, 1992]. Prosilcu za azil tako ne gre zaščita po ZAzil, če je razumno zahtevati od prosilca za azil, da bi se lahko naselil v drugem delu države, kjer ni realnega strahu pred preganjanjem glede na splošne okoliščine v tem delu države in osebne lastnosti prosilca za azil. Na uporabo instituta notranje razselitve usmerja države članice Evropske unije tudi Direktiva Sveta ES št. 2004/83/EC v določilu člena 8. Upravno sodišče je že v sodbi v azilni zadevi U 2263/2004 z dne 13. 1. 2005 upoštevalo tudi usmeritve Visokega komisariata ZN za begunce pri uporabi principa notranje razselitve (UNHCR - The UN Refugee Agency 23 July 2003, Guidelines on International Protection: "Internal Flight or Relocation Alternative" within the context of Articel 1 A(2) of the 1951 Convention and/or 1967 Protocol relating to the Status of Refugees, objavljeno tudi v International Journal of Refugee Law, Vol. 15, No. 4, 2003, str. 875-885), ki jih je Visoki komisariat ZN za begunce sicer razvil v zvezi z uporabo principa notranje razselitve za status begunca po Ženevski konvenciji. Smiselna uporaba tega principa v zvezi z azilom po ZAzil pomeni naslednje: da je varno območje v izvorni državi praktično, pravno in brez nevarnosti dostopno za zavrnjenega prosilca za azil; da je mogoče pričakovati, da bo zavrnjeni prosilec za azil na varnem območju lahko tudi v perspektivi zaživel v sprejemljivih socialno-ekonomskih razmerah; da na varnem območju država izvršuje svoje suverenosti; da tudi osebne okoliščine zavrnjenega prosilca za azil (spol, starost, zdravje, nacionalna, verska pripadnost, izobrazba, delovna sposobnost, psihološko stanje, morebitne pretekle izkušnje s preganjanjem, družinske vezi) uporabo omenjenega principa dopuščajo. Podatki, pridobljeni v upravnem postopku, ne kažejo na to, da instituta notranje razselitve ne bi bilo mogoče uporabiti na območju Federacije BIH, kot druge entitete, ki je poleg Republike Srbske znotraj neodvisne države Bosne in Hercegovine, kot to izhaja iz poročil, ki jih je tožena stranka uporabila v izpodbijani določbi In tega tožnik tudi ne zanika. Prilaga sicer tri časopisne članke, ki segajo v obdobje od 19. 1. 2004 do 13. 3. 2004. Vendar na podlagi teh člankov tožnik ne konkretizira, da se on ne more vrniti v Federacijo BIH iz določenega razloga, ki bi bil razviden tudi iz priloženih člankov. Zgolj priloženi članki brez konkretne utemeljitve razlogov, da institut notranje razselitve za tožnika ni možno uporabiti, nimajo dokazne vrednosti. Poleg tega tožnik tudi ne utemeljuje, zakaj člankov z dne 25. 2. 2004 in 13. 3. 2004 ni mogel predložiti že v upravnem postopku, ampak jih prilaga šele v upravnem sporu. Posebej pa je pomembno, da tožnik ne zanika, da ne bi mogel živeti pri mami, ki naj bi živela blizu Tuzle. Zato je po presoji sodišča, ob upoštevanju vseh teh okoliščin, izpodbijana odločba z obravnavanega vidika zakonita. Glede izogibanja služenja vojaškega roka v izvorni državi se sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev v izpodbijani odločbi, zato v skladu z določilom 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000) v zvezi s tem ne bo ponavljalo razlogov in je izpodbijana odločba tudi s tega vidika zakonita.

Okoliščine v zvezi s požigom hiše oziroma izselitvijo se nanašajo tudi na ekonomske in socialne razmere, ki čakajo tožnika ob vrnitvi v izvorno državo, in so zato relevantne z vidika humanitarnega azila. Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da v predmetni zadevi na strani tožnika ni takšnih osebnih okoliščin, ki bi pomenile, da so podani pogoji za dodelitev humanitarnega azila. Tožnik s priloženimi članki na splošno opozarja na nizko stopnjo varnostne situacije v BIH, vendar pa glede na to, da ni argumentirano izpodbijal uporabe instituta notranje razselitve in ker pri tožniku niso podane osebne okoliščine, ki so po ustaljeni upravno-sodni praksi lahko relevantne pri odločanju o humanitarnem azilu (bolezen, mladost, starost, psihične travme, skrb za majhnega otroka ipd.) in ne zanika, da ima sorodnike v BIH, je izpodbijana odločba tudi z vidika humanitarnega azila zakonita in pravilna. Tožena stranka sicer tožnika v ponovnem postopku ni zaslišala, ampak glede na del dokazne ocene dejstev in na del obrazložitve izpodbijane odločbe, ki jima je sodišče sledilo in ju ustrezno dopolnilo, to ni bilo potrebno, saj ne bi moglo vplivati na drugačno oceno stanja; tožnik pa je v upravnem postopku imel možnost, da predloži kakršne koli dokaze, ali navede kakršna koli nova dejstva, pa jih ni. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. odstavek 39. člena ZAzil).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da tožniku plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.