Jedro

Pravna podlaga za odločanje o stroških postopka v postopkih vrnitve zaplenjenega premoženje predstavlja določba 1. čl. ZIKS-H v zvezi z določbami 12. poglavja ZPP.

Izrek

Pritožba prve nasprotne udeleženke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi pod točko 1 izreka sklepa.

Pritožnica in predlagajoče stranke same trpijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 19.12.2007 odločilo o stroških predmetnega postopka. O zahtevku predlagateljev v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja je bilo namreč že delno odločeno s sklepom istega sodišča z dne 28.12.2005 in delno s sodno poravnavo, ki so jo udeleženci postopka sklenili 12.11.2007, v tej pa tudi izrecno dogovorili, da naj o stroških postopka odloči sodišče prve stopnje s posebnim sklepom. Tako je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 19.12.2007 pod točko 1 izreka odločilo, da je prva nasprotna udeleženka L. d.d. dolžna predlagateljem povrniti 4.173,76 EUR stroškov tega nepravdnega postopka, pod točko 2 izreka pa, da je tretja nasprotna udeleženka R. S. dolžna predlagateljem povrniti 2.782,51 EUR stroškov nepravdnega postopka.

Zoper odločitev pod točko 1 izreka sklepa se je pravočasno pritožila prva nasprotna udeleženka. V pritožbi je zatrjevala, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP v zvezi s čl. 37 ZNP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se predlagajoči stranki naloži v plačilo stroške prve nasprotne udeleženke, oziroma podredno, da se izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je navajala, da je prva nasprotna udeleženka izročila mlin in vse premičnine v mlinu predlagajoči stranki v posest že 25.08.1999, kar je vsebina sodne poravnave z dne 12.11.2007 izrecno potrdila. Glede na določbo čl. 159 ZPP, ki se smiselno uporablja v nepravdnem postopku, pa ob zaključku postopka, če se ta zaključi s sodno poravnavo, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Predmetni postopek je nepravdni postopek, v tem postopku pa stroške ureja določba čl. 35 ZNP, ki pa tudi določa, da vsak udeležence trpi svoje stroške postopka. Določbe ZNP v čl. 97 in naslednjih urejajo postopek za določitev odškodnine, predmetni postopek pa je postopek za vrnitev zaplenjenega premoženja. V tem postopku pa sodišče prvi nasprotni udeleženki ni naložilo niti delnega plačila odškodnine. To je naložilo le tretji nasprotni udeleženki. Zato pa določba čl. 104 ZNP, ki določa, da stroške nepravdnega postopka trpi udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnino, ne more predstavljati pravne podlage za naložitev plačila stroškov predlagateljev prvi nasprotni udeleženki. ZNP sicer ne ureja postopka glede vrnitve zaplenjenega premoženja in sodišče prve stopnje je samo navedlo, da se je oprlo na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Slovenski pravni red pa sodiščem nalaga, da sodbe opirajo na zakonska določila in ne na odločbe in mnenja sodišč. Zato pa je lahko edina pravna podlaga za odločitev o stroških v predmetnem postopku določba čl. 35/I in III ZNP, po kateri vsak udeleženec trpi svoje stroške, če pa je postopek uveden v interesu samo nekaterih udeležencev, pa stroške trpijo ti udeleženci. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki sicer ni obrazložena, zakaj je prva nasprotna udeleženka dolžna predlagateljem povrniti 3/5 stroškov, torej več kot tretja nasprotna udeleženka, ki se je vseskozi upirala zahtevku predlagateljev, medtem ko prva nasprotna udeleženka od 25.08.1999 v predmetnem postopku ni povzročila nobenih stroškov.

Predlagatelji so na pritožbene trditve pritožnice odgovorili, da so te neutemeljene in predlagali zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetnem nepravdnem postopku je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku predlagateljev za vrnitev njihovim pravnim prednikom zaplenjenega premoženja, vse to pa v skladu z določbami Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS). Zakon o dopolnitvah zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-H, Ur. l. RS, št. 26/99) pa je v 1. čl. izrecno določil, da imajo stranke v postopkih (pravdnih in nepravdnih) v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja pravico do povračila sodnih stroškov, ki so jih imele do uveljavitve tega zakona, tudi za tisti del zahtevka, s katerim glede na določbo tega člena ne bodo uspele, pri čemer se pri določanju vrste in višine stroškov smiselno uporabljajo določbe 12. poglavja Zakona o pravdnem postopku. Navedena zakonska določba torej predstavlja pravno podlago za odločanje o stroških udeležencev v tovrstnih nepravdnih postopkih, zaradi česar splošna določba čl. 35 Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) ne pride v upoštev. Navedena določba ZIKS-H sicer v zvezi z dolžnostjo povrnitve stroškov določa enake kriterije, kot te določa sicer čl. 104 ZNP, ki sicer določa kriterije povrnitve stroškov nepravdnega postopka v postopkih določitve odškodnine v zvezi z razlastitvenimi postopki. Slednjo je kot pravno podlago izpodbijane odločitve o dolžnosti povrnitve stroškov tega postopka prve nasprotne udeleženke predlagateljem, uporabilo tudi sodišče prve stopnje. Zato pa so pravno zmotne pritožbene trditve pritožnice o določbi čl. 35 ZNP kot podlagi za odločitev o stroških v predmetnem postopku ter o nepravilnosti izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, s katero je to (sorazmerni del) stroškov predlagateljev naložilo v povrnitev prvi nasprotni udeleženki. Glede na iz spisa izhajajoče dejstvo, da je prva nasprotna udeleženka v predmetnem postopku vseskozi, torej tudi po 25.08.1999 nasprotovala zahtevkom predlagateljev na izročitev v last in posest nepremičnin s pripadajočimi premičninami in da se je zavezala le-te izročiti v last in posest predlagateljem šele s sodno poravnavo z dne 12.11.2007, so protispisne in zato neutemeljene njene pritožbene trditve, da po 25.08.1999 niso zaradi njenih ravnanj nastali predlagateljem nobeni potrebni stroški ter da zato do povrnitve stroškov predlagateljev po 25.08.1999 ne bi smela biti zavezana. Glede na zgoraj navedeno pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno na podlagi določbe čl. 161/II Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odločilo (svojo odločitev pa v drugem odstavku na strani dva izpodbijanega sklepa tudi jasno obrazložilo) kolikšen delež stroškov predlagateljev je le-tem dolžna povrniti prva nasprotna udeleženka in koliko tretja nasprotna udeleženka. Ob ugotovitvi precejšnje vrednostne razlike v višini vrednosti premoženja, zavezanca za vrnitev katerega sta bili prva in tretja nasprotna udeleženka, je odločitev sodišča, ko je vsaki od teh nasprotnih udeleženk naložilo v povrnitev dela stroškov predlagateljev, to pa v sorazmerju z deležem, kot ga predstavlja vrednost v vrnitev naloženega premoženja glede na celoto, pravno pravilna.

Pritožbene trditve pritožnice se tako izkažejo v celoti kot neutemeljene. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo pritožnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s čl. 37 ZNP).

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (čl. 154 ZPP v zv. s čl. 165/I ZPP in 1. čl. ZIKS-H). Navedbe predlagateljev v odgovoru na pritožbo niso z ničemer doprinesle k odločitvi o pritožbi. Zato stroški sestave odgovora na pritožbo ne predstavljajo potrebnih stroškov predlagateljev, do katerih bi ti bili upravičeni. Pritožbeno sodišče je zato glede priglašenih tovrstnih pritožbenih stroškov predlagateljev odločilo, da jih ti trpijo sami (čl. 155 ZPP v zv. s 1. čl. ZIKS-H).