Jedro

Zgolj dejstvo, da sta se pravdni stranki sporazumeli, da jima v sporu sodi sodišče po sedežu odvetnikove pisarne, samo po sebi ni tehten razlog za prenos pristojnosti nazaj na to sodišče. Po določilu tretjega odstavka 105a. člena ZS namreč predsednik neposredno višjega sodišča ne more prenesti pristojnosti za sojenje (le) v zadevah, za katere zakon določa izključno krajevno pristojnost.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo pri Okrajnem sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnem sodišču. 2. V skladu s 105.a členom Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) je predsednik Višjega sodišča v Ljubljani odredil, da se v več nerešenih pravdnih zadevah Okrajnega sodišča v Ljubljani, med katerimi je tudi obravnavana, pristojnost za sojenje prenese na Okrajno sodišče v Kamniku.

3. Tožnik v predlogu za prenos pristojnosti (nazaj) na Okrajno sodišče v Ljubljani navaja, da je bilo s sklepom višjega sodišča ugodeno njegovi pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje in je zato prvostopenjska sodba na podlagi odpovedi razveljavljena. Glede na to da je v pooblastilu, ki ga je toženec podpisal tožniku, dogovorjena pristojnost stvarno pristojnega sodišča v Ljubljani (po sedežu odvetniške pisarne), predlaga, se zadeva odstopi krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani. To je potrebno zlasti zaradi znižanja stroškov (potovanja pooblaščenca toženca in tožnika), pa tudi zaradi očitno porušenega zaupanja tožnika napram predsednici Okrajnega sodišča v Kamniku, ki je v sklepu o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje zapisala, da ne verjame tožnikovi izpovedbi na sodišču. Zato tožnik dvomi, da bi bil pred Okrajnim sodiščem v Kamniku deležen poštenega sojenja.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Odločitev predsednika višjega sodišča o sojenju v konkretni zadevi na Okrajnem sodišču v Kamniku temelji na zakonski določbi 105.a člena ZS. Zakonodajalec je predvidel, da se bodo stroški postopka za stranke zaradi prenosa pristojnosti praviloma nekoliko povečali, vendar pa bo zaradi delegacije pristojnosti zadeva bistveno hitreje rešena, kar pa je brez dvoma velika prednost v primerjavi z nekoliko višjimi stroški (Poročevalec Državnega zbora RS, št. 102/2006). Zgolj dejstvo, da imajo stranke in pooblaščenci prebivališče oziroma sedež v drugem kraju, kot je sodišče, zato ni nujno razlog, ki bi narekoval prenos pristojnosti po 67. členu ZPP ali pa preprečeval prenos pristojnosti po 105.a členu ZS. Upoštevajoč dejstvo, da je Okrajno sodišče v Kamniku geografsko blizu sicer krajevno pristojnemu sodišču v Ljubljani z dobro cestno in drugo prometno povezavo, tožnik pa bi se moral glede na prebivališče voziti tudi na naroke na Okrajno sodišče v Ljubljani, vrhovno sodišče ocenjuje, da razlog smotrnosti ne narekuje prenos pristojnosti nazaj na Okrajno sodišče v Ljubljani.

6. Tožnik v predlogu med drugim navaja, da sta se pravdni stranki sporazumeli, da jima v sporih iz pooblastilnega razmerja, kar je tudi obravnavani spor, sodi sodišče po sedežu odvetnikove pisarne, kar je Okrajno sodišče v Ljubljani. Vendar pa tudi to dejstvo samo po sebi ni tehten razlog za prenos pristojnosti nazaj na to sodišče. Po določilu tretjega odstavka 105a. člena ZS namreč predsednik neposredno višjega sodišča ne more prenesti pristojnosti za sojenje (le) v zadevah, za katere zakon določa izključno krajevno pristojnost. Zato je bil prenos pristojnosti po 105a. členu ZS mogoč, delegacija pristojnosti na drugo oziroma nazaj na prvotno sodišče pa je mogoča iz razlogov po 67. členu ZPP, torej razlogov smotrnosti (za katere je bilo že obrazloženo, da niso podani) ali iz drugih tehtnih razlogov. Slednjih pa zgolj sklicevanje na sporazum o krajevni pristojnosti ne predstavlja.

7. Kot nadaljnji razlog za prenos pristojnosti pa tožnik navaja dvom v pošteno sojenje pred Okrajnim sodiščem v Kamniku zaradi dosedanjega ravnanja predsednice sodišča, kateri je konkretna zadeva dodeljena v obravnavanje. Tudi s tem tožnik ne zasleduje primarnega namena, kateremu je namenjen institut delegacije (lažje oziroma smotrnejše postopanje v zadevi), pač pa očitno meni, da gre za drug tehten razlog. Vendar pa nezadovoljstvo z delom sodišča v dosedanjem postopku ne more biti razlog za delegacijo pristojnost. Temu namreč institut ni namenjen in tudi ni sredstvo za odpravo morebitnih nepravilnosti pri delu sodišča, pač pa imajo stranke za odpravo takih nepravilnosti na razpolago redna (in kadar so izpolnjeni pogoji tudi izredna) pravna sredstva po ZPP.

V primeru dvoma v nepristranskost sodnika, ki zadevo obravnava, pa lahko stranka zahteva izločitev sodnika. Tožeča stranka je to sicer storila, a v času, ko je bil postopek pred sodiščem prve stopnje že zaključen, zaradi česar tedaj predlog ni bil (več) dovoljen.

Vrhovno sodišče je tako ocenilo, da predlog tožnika ni utemeljen in ga je zato zavrnilo.