Jedro

342. člen ZFPPIPP jasno določa, da s plačilom kupnine prenehajo naslednje pravice tretjih na premoženju, ki je predmet prodajne pogodbe: 1. zastavna pravica ali hipoteka in zemljiški dolg, 2. pravica do prepovedi odtujitve in obremenitve ter 3. naslednje osebne služnosti, stvarno breme ali stavbna pravica: - če je lastninska pravica na nepremičnini, ki je predmet prodajne pogodbe, omejena s hipoteko ali zemljiškim dolgom: če so bile pridobljene po trenutku, od katerega učinkuje vpis najzgodnejše hipoteke ali zemljiškega dolga v zemljiško knjigo, - v drugih primerih: če so bile pridobljene po trenutku, od katerega po 244. členu tega zakona učinkuje začetek stečajnega postopka. Iz te zakonske določbe (prav tako pa tudi iz nobene druge) ne izhaja, da s prodajo v stečajnem postopku preneha stvarna služnost, niti da preneha neprava stvarna služnost.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se v sodbi sodišča prve stopnje razveljavi odločitev v točki II izreka o zavrnitvi tožbenega zahtevka v prvem in tretjem odstavku (ugotovitveni del in stroškovni zahtevek) ter odločitev o pravdnih stroških (točka III) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (zavrnitev zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je 7. 2. 2017 v I. točki izpodbijane sodbe odločilo, da se sprememba tožbe z dne 20. 1. 2017 dovoli (ta odločitev, ki je po svoji vsebini sklep, pritožbeno ni izpodbijana), v točki II zavrnilo tožbeni zahtevek (-) na ugotovitev, da na zemljišču z ID znakom ... obstaja služnostna pravica postavitve, vzdrževanja, upravljanja, popravila, rekonstrukcije in nadzora infrastrukturnega objekta, transformatorske postaje (šifra sredstva 2001384) v korist in na ime tožeče stranke, vključno z ustreznimi dovozi in dohodi do infrastrukturnega objekta; (-) in na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis te služnostne pravice v korist in na ime tožeče stranke v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, sicer bo to listino nadomestila sodba sodišča; ter (-) zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov, in v točki III odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 870,29 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka, dalje do plačila.

2. Tožeča stranka se je pritožila zoper sodbo zaradi napačne (pomanjkljive) ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem sodišča, da se zaradi tega, ker je tožena stranka kupila nepremičnino parc. št. ... na javni dražbi in tako pridobila lastninsko pravico na originaren način, ne presoja dobrovernosti oziroma nedobrovernosti kupca o tem, ali ima nekdo tretji na parceli služnostno pravico. Meni namreč, da je konkreten primer specifičen, ker gre za varovanje javne koristi (pravica do električne energije soseske) na eni stranki in za pravico do neomejene zasebne lastnine na drugi strani (brez služnostne pravice). Nadalje pa gre za služnostno pravico, ki je bila pridobljena s priposestvovanjem pred začetkom oklica javne dražbe (342. člen Zakona o finančnem poslovanj, postopkih o insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP), kar pomeni, da služnostna pravica ni prenehala. Trdi, da je toženec vedel, da se na kupljeni parceli nahaja transformatorska postaja (v nadaljevanju: TP) in da jo ima v posesti tožnik (oz. se o tem ni zanimal) in je tako nepremičnino hotel kupiti. Jasno je, da je toženec želel kupiti nepremičnino s TP zato, ker se sam želi ukvarjati z distribucijo električne energije, kar je tudi navajal v vlogah in povedal na zaslišanju. Vendar pa je tožeča stranka na naroku dne 20. 1. 2017 pojasnila, da se tožena stranka lahko le vpiše v AJPES, ukvarjati pa se ne more z distribucijo električne energije v javni koristi. Naloge izvajalca gospodarske javne službe po najemni pogodbi s SODO (SODO Sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo, d.o.o.) opravlja pet podjetij; in sicer: Elektro Celje d.d., Elektro Ljubljana d.d., Elektro Maribor d.d., Elektro Primorska d.d. In Elektro Gorenjska d.d.. Malo podjetje ali samostojni podjetnik ne more pridobiti koncesije, saj ne more izpolnjevati pogojev po Uredbi o koncesiji gospodarske javne službe dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije. Kot je izpovedal direktor d.e. T., je konkretna TP namenjena napajanju gospodinjskih odjemov in tega ne more prevzeti vsak, če nima koncesije. Jasno je, da je šlo v obravnavani zadevi za zlorabo postopka prodaje nepremičnine na javni dražbi v stečaju, zaradi česar je treba prizadetemu nuditi pravno varstvo. Tožnik meni, da bi moralo sodišče upoštevati javno korist, saj je TP namenjena za distribucijo električne energije stanovalcem za gospodinjski odjem. Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 210/2014 z dne 8. 10. 2015 ob enakem dejanskem stanju zavzelo stališče, da je priposestvovanje služnosti v javno korist mogoče ob pogoju (stroge presoje) dobre vere, še posebej če temelji na pravno poslovni podlagi. Vrhovno sodišče torej ni izključilo, da priposestvovanje služnosti v javno korist ni mogoče, če je lastninska pravica pridobljena na originaren način. Tožnik meni, da bi se moralo sodišče ukvarjati s tem, da je toženec vedel, da na zemljišču stoji TP, na kateri ima pravico E., pa jo je vseeno hotel kupiti, ker je želel dejavnost distribucije v javno korist opravljati sam, kar pa po zakonskih predpisih ni mogoče. Tudi izjava toženca, da skupina podjetij, katere predstavnik je tudi toženec, oskrbuje 70 podjetij z električno energijo, ni dokazana; tega toženec niti ni trdil. Dejstvo je, da toženec nima koncesije SODO, tožnik pa električno energijo s sporno infrastrukturo distribuira v javnem interesu in bo soseska v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka ostala brez električne energije. Ker toženec soseski ne more nuditi električne energije, ta zadeva ni enaka sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 279/2014 in drugim sodbam, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, ampak je zadeva podobna sodbi II Ips 210/2014 in zadevi II Cp 3382/2011, iz katere izhaja, da je treba prizadetemu nuditi pravno varstvo, če pride do zlorabe postopka prodaje nepremičnine na javni dražbi v stečaju. Tožeča stranka opozarja ob navedenem tudi na določbo 552. člena Energetskega zakona. V nadaljevanju pritožbe pa še zatrjuje, da služnostna pravica, pridobljena pred začetkom oklica javne dražbe (342. člen ZFPPIPP) ni prenehala s prodajo nepremičnine na javni dražbi. Navaja, da se sodišče prve stopnje sklicuje na sodno prakso, ki ni enaka konkretni zadevi. Tako načelno pravno mnenje iz leta 2004 kot sodbi II Ips 279/2014 in II Cp 3382/2011 se nanašajo na konkurenco dveh lastninskih pravic, pridobljenih na različnih pravnih podlagah (s priposestvovanjem in s sklepom na javni dražbi). V konkretnem primeru pa gre za lastninsko pravico, pridobljeno na javni dražbi dne 17. 12. 2014, in služnostno pravico, pridobljeno s priposestvovanjem najmanj leta 1981. Ker je služnostna pravica nastala, ko so se iztekli pogoji za priposestvovanje, ima vpis v zemljiško knjigo zgolj publicitetni učinek. V skladu z določbo 342. člena ZFPPIPP pridobljena služnostna pravica z začetkom stečajnega postopka in s prodajo na dražbi ni prenehala. Stvarne služnosti namreč ne prenehajo, ne glede na to, kdaj so bile pridobljene. Prav tako ne preneha neprava stvarna služnost (stvarna in osebna služnost), saj je bila pridobljena pred začetkom stečajnega postopka. Tožeča stranka sodišču očita, da je to določilo spregledalo in zato napačno uporabilo materialno pravo, saj je izhajalo iz sodne prakse, ki dejanskemu stanju v konkretni zadevi ne ustreza. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje ter odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka v tožbi in nadalje zatrjuje, da je bila TP, ki leži na parceli št. ..., zgrajena in postavljena leta 1961 in da to pomeni, da je tožeča stranka stvarno služnost priposestvovala tako po pravilih Občnega državljanskega zakonika (ODZ) kot Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (ZTLR), saj je imela TP ves čas, od izgradnje dalje, v neposredni posesti, jo vzdrževala več kot 54 let, lastnik služeče stvari in njegovi pravni predniki (R. d.o.o., Občina ...) pa temu niso nikoli nasprotovali. Trdi, da je uporabljala to zemljišče na način, da na njem izvršuje služnostno pravico izgradnje, vzdrževanja, popravila, rekonstrukcije infrastrukturnega objekta, vključno z ustreznimi dovozi in dohodi ter izvršuje nadzor objekta. Na TP izvršuje neposredno oblast. Tožeča stranka je zato prepričana, da je služnost priposestvovala že leta 1981, in zahteva, da se ugotovi njena služnostna pravica na navedenem zemljišču na podlagi priposestvovanja (56. člen ZTLR in enako 218. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Na naroku za glavno obravnavo dne 20. 1. 2017 je poleg ugotovitvenega zahtevka postavila še dajatveni tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis navedene služnostne pravice v korist tožeče stranke, sicer bo to listino nadomestila sodba.

6. Tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ima stranka, ki je sklenila zavezovalni pravni posel, na podlagi katerega pridobi stvarno pravico, ko se vpiše v zemljiško knjigo. Gre torej za obligacijskopravni zahtevek, saj je podlaga zanj sklenjen pravni posel - pogodba. Tožeča stranka v obravnavani zadevi ne zahteva izstavitve listine na podlagi sklenjenega pravnega posla, zato je pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis služnostne pravice v korist in na ime tožeče stranke. Pritožbo zoper odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (353. člen ZPP), saj glede tega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja služnostne pravice utemeljilo z razlago, da tožeča stranka ne more uveljaviti tožbenega zahtevka na podlagi priposestvovanja služnostne pravice zoper toženo stranko, ki je na nepremičnini z ID znakom ..., na kateri stoji TP, z nakupom na javni dražbi v stečajnem postopku izvirno pridobila lastninsko pravico brez omejitev.

8. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da služnostna pravica, pridobljena pred začetkom oklica javne dražbe v stečajnem postopku, s prodajo nepremičnine na javni dražbi ne preneha. 342. člen ZFPPIPP jasno določa, da s plačilom kupnine prenehajo naslednje pravice tretjih na premoženju, ki je predmet prodajne pogodbe: 1. zastavna pravica ali hipoteka in zemljiški dolg, 2. pravica do prepovedi odtujitve in obremenitve ter 3. naslednje osebne služnosti, stvarno breme ali stavbna pravica: - če je lastninska pravica na nepremičnini, ki je predmet prodajne pogodbe, omejena s hipoteko ali zemljiškim dolgom: če so bile pridobljene po trenutku, od katerega učinkuje vpis najzgodnejše hipoteke ali zemljiškega dolga v zemljiško knjigo, - v drugih primerih: če so bile pridobljene po trenutku, od katerega po 244. členu tega zakona učinkuje začetek stečajnega postopka. Iz te zakonske določbe (prav tako pa tudi iz nobene druge) ne izhaja, da s prodajo v stečajnem postopku preneha stvarna služnost, niti da preneha neprava stvarna služnost. Ker je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožena stranka pridobila na nepremičnini, na kateri stoji TP, lastninsko pravico brez omejitve, posledično sploh ni ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje zatrjevane služnostne pravice. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo torej dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi delno ugoditi in na podlagi 355. člena ZPP razveljaviti odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev, da na zemljišču z ID znakom ... obstaja služnostna pravica postavitve, vzdrževanja, upravljanja, popravila, rekonstrukcije in nadzora infrastrukturnega objekta, transformatorske postaje (šifra sredstva 2001384) v korist in na ime tožeče stranke, vključno z ustreznimi dovozi in dohodi do infrastrukturnega objekta. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je namreč ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, saj bi sicer strankam odvzelo pravico do pritožbe.

9. Kot je v obrazložilo že sodišče prve stopnje, pravno podlago predmetnega spora predstavljajo določbe ODZ in ZTLR. ODZ priposestvovanja služnosti ni omejil le na prave stvarne služnosti (priposestvovati je bilo mogoče stvarne, neprave stvarne in osebne služnosti, primerjaj II Ips 1022/2008). ZTLR (in tudi ne SPZ) določb v zvezi s priposestvovanjem nepravih stvarnih služnosti ne vsebuje, zato je v zvezi s priposestvovalno dobo in ostalimi predpostavkami priposestvovanja treba uporabiti pravila, ki veljajo za priposestvovanje pravih stvarnih služnosti. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno izpostavlja tudi stališče Vrhovnega sodišče RS v sodbi II Ips 210/2014 z dne 8. 10. 2015, da je priposestvovanje služnosti v javno korist mogoče ob pogoju (stroge presoje) dobre vere.1 V novem sojenju bo torej moralo sodišče ugotoviti, ali so podane predpostavke za priposestvovanje zatrjevane služnostne pravice in o tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

10. Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

1 Primerjaj tudi s sodbo VSL I Cp 327/2014, sodbo VSL I Cp 2553/2015, sodbo VSL I Cp 2103/2014 in sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 1022/2008