Jedro

Utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve je odvisna od izkazanosti dejstev, da skupne stanovanjske hiše pravdnih strank tožnik proti svoji volji ni mogel uporabljati sorazmerno s svojim deležem, ker mu toženka tega ni dovolila, ali mu je to preprečila oziroma, da souporaba zaradi sporov ni bila mogoča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila 16.089,13 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, ki ga je tožnik uveljavljal iz naslova uporabnine za čas od 1. 5. 2001 do 30. 4. 2004. Odločilo je o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik sodbo pritožbenega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbija z revizijo. Navaja, da je sodba sodišča druge stopnje o bistvenem delu odločilnih dejstev brez razlogov, nerazumljiva, v določenem delu pa njeni razlogi nasprotujejo sami sebi. Zaključek sodišč, da naj bi imel tožnik prost dostop do predmetne nepremične, je nelogičen in nesprejemljiv. Tožnik je namreč tekom postopka navajal vrsto okoliščin, ki potrjujejo, da navedeno ne drži. Tako je bila toženka pozvana k prepustitvi posesti z izrecnim in pisnim zahtevkom tožnika. Opozarja na izpovedbi pravdnih strank in izpostavlja, da je bilo vse to že predmet pritožbe, vendar sodišče druge stopnje na to ni argumentirano odgovorilo. Izpodbijana sodba je nelogično obrazložena in obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku tudi v delu, kjer sodišče ugotavlja, da bi moral tožnik postaviti določen zahtevek glede uporabe solastne stvari. To je v primeru enodružinske hiše nelogično in materialnopravno zgrešeno, nasprotuje pa tudi ugotovitvi, da naj bi toženka ne preprečevala uporabe nepremične. Materialnopravno napačno je stališče sodišča, da naj bi bila predpostavka konkretnega zahtevka izključitev tožnika od uporabe solastne stvari s strani toženke. Pri tem se sklicuje na zadevi Vrhovnega sodišča II Ips 85/97 in II Ips 866/93. Zatrjuje tudi kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, in sicer zato, ker naj bi bilo v drugem postopku med istima strankama odločeno drugače. 4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku(1) vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na procesne kršitve revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na zahtevo stranke, ki mora biti zato obrazložena: postopanje ali opustitve nižjih sodišč, ki naj bi predstavljale kršitev procesnih določb, morajo biti določno opredeljene, konkretizirane. Tej zahtevi revizija z očitki, da je izpodbijana sodba o bistvenem delu odločilnih dejstev nima razlogov, je nerazumljiva, v določenem delu pa njeni razlogi nasprotujejo sami sebi, ni zadostila. Revizijsko sklicevanje na neupoštevanje okoliščin, ki naj bi izkazovale, da je toženka tožniku preprečevala uporabo solastne stvari in na izostanek ustrezne ocene dokazov, ki naj bi slednje potrjevali, zaradi česar izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, predstavlja v očitek procesne kršitve zavito nasprotovanje dokazni oceni. Ker pa argumentirane dokazne ocene, ki je že prestala preizkus pritožbenega sodišča, z revizijo ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), se revizijsko sodišče z zadevnimi revizijskimi navedbami ni več ukvarjalo. Nesprejemanje materialnopravnih zaključkov sodišča druge stopnje pa ne more predstavljati uveljavljane bistvene kršitve. Poudariti velja, da je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji, kot je standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje. Kadar pritožbeno sodišče sprejme dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, ni nujna ponovna ugotovitev vseh dokaznih argumentov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodišča druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče s pritožbenimi razlogi seznanilo in da jih ni enostavno prezrlo, čemur pa je bilo v konkretnem primeru zadoščeno.

7. Materialnopravno je pravilno izhodišče nižjih sodišč, da je obstoj podlage za utemeljenost tožnikovega zahtevka odvisen od izkazanosti dejstev, da skupne stanovanjske hiše pravdnih strank tožnik proti svoji volji ni mogel uporabljati sorazmerno s svojim deležem, ker mu toženka tega ni dovolila ali mu je to preprečila oziroma, da souporaba zaradi sporov ni bila mogoča.(2) Komur namreč uporaba solastne nepremičnine ni bila preprečevana in jo je uporabljal, kot ga je bila volja, pač ne more biti prikrajšan, prav tako pa ne more biti obogaten, kdor drugemu solastniku ni preprečeval uporabe in je nepremičnino vseskozi lahko uporabljal na enak način. Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja tako ne zadošča za zahtevek iz neupravičene pridobitve. Drugačna stališča, ki jih je zaslediti v starejši sodni praksi in jih izpostavlja revident, so presežena. Upoštevaje navedeno je torej za konkretno obravnavan primer odločilnega pomena vprašanje dokazanosti tožnikove nezmožnosti souporabe stanovanjske hiše pravdnih strank v sorazmerju s svojim deležem, odgovor na katerega je po presoji sodišč prve in druge stopnje negativen – kot tak pa tudi nosilni razlog za zavrnitev tožnikovega zahtevka za plačilo uporabnine za čas od 1. 5. 2001 do 30. 4. 2004. Glede na navedeno so nerelevantna revizijska zatrjevana glede konkretizacije uporabe stvari.

8. Neutemeljene so tudi navedbe glede kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker naj bi bilo v drugem postopku med istima strankama odločeno drugače. Vsako materialnopravno presojo sodišča determinirajo trditvene navedbe strank in dejanske ugotovitve, do katerih se sodišče dokoplje. Da bi bilo dejansko in pravno stanje v obeh postopkih enako, ni bilo ugotovljeno. Le ob takšnem dejstvu, pa bi lahko različna uporaba materialnopravnih pravil pomenila zatrjevano kršitev.

9. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008. Op. št. (2): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 687/2007, II Ips 743/2007, II Ips 147/2010, II Ips 118/2010, II Ips 852/2007, II Ips 998/2007 itd.