Jedro

Tožnikovo ravnanje, zlasti odhod v dom za starejše občane brez obvestila toženca in odklanjanje ponujenega finančnega prispevka k oskrbnini za bivanje v domu starejših občanov, kaže na pomanjkanje tožnikovega nujno potrebnega sodelovanja pri izpolnjevanju in s tem ohranjanju pogodbenega razmerja. Če pa bi bila glede na druge ugotovljene dejanske okoliščine najustreznejša prilagoditev pogodbe po 2. odst. 121. čl. ZD, tožbeni zahtevek na razvezo pogodbe ne more biti utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala razvezo darilne - izročilne pogodbe, sklenjene dne 17.3.1987 med tožnikom, njegovo sedaj pokojno ženo in tožencem. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji poudarja, da bi sodišče v konkretnem primeru moralo analogno uporabiti 120. čl. oz. 121. čl. ZD. Med pravdnima strankama namreč ni spora, da so se razmere po sklenitvi izpodbijane pogodbe tako spremenile, da tožena stranka ni tožeči stranki nudila ničesar več. Poleg tega je tožnik že dlje časa v domu upokojencev. Mesečna oskrbnina presega njegovo pokojnino za 10.000,00 SIT. Ker tožnik sam plačila ne zmore, mu pomaga njegov vnuk.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revident v reviziji sicer pravilno opozarja, da je tožbeni zahtevek v konkretnem primeru potrebno presojati po 120. in 121. čl. ZD. Toda ob tem prezre, da sta sodišči ti dve določili uporabili. Ugotavljali in ugotovili sta namreč vse pravnorelevantne okoliščine, ki omogočajo njuno uporabo. S presojo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, pa se strinja tudi revizijsko sodišče. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijanih sodb sledi, da toženec ni bil tisti, ki bi stalno povzročal konflikte med pravdnima strankama, in da je izpolnjeval oz. se trudil izpolnjevati pogodbene obveznosti. Sodišči sta ugotovili še, da je tožnik odšel v dom za starejše občane, ne da bi obvestil toženca, ter da tožnik ne želi, da bi namesto tožnikovega vnuka toženec prispeval k oskrbnini. Iz dejanskih ugotovitev še sledi, da se zatrjevano neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti prepleta z zatrjevano nevzdržnostjo skupnega življenja tožnika s tožencem in njegovo družino. To terja skupno presojo obeh zatrjevanih razlogov za razvezo sporne pogodbe. Pri tem pa je potrebno upoštevati tudi možnost nadaljnjega izpolnjevanja pogodbe. Presoja o razvezi sporne pogodbe, ki bi temeljila zgolj na preteklih dogodkih, bi namreč nasprotovala 2. odst. 121. čl. ZD. To določilo uzakonja splošno izhodišče pogodbenega prava o težnji k ohranitvi pogodbe v veljavi kljub določenim vsebinskim spremembam (prim. 133. čl. ZOR). Pri trajnih pogodbenih razmerjih, kakršno je tudi sporno, je to še posebej pomembno.

Tožnikovo ravnanje, zlasti odhod v dom za starejše občane brez obvestila toženca in odklanjanje ponujenega finančnega prispevka k oskrbnini za bivanje v domu starejših občanov, kaže na pomanjkanje tožnikovega nujno potrebnega sodelovanja pri izpolnjevanju in s tem ohranjanju pogodbenega razmerja. Če pa bi bila glede na druge ugotovljene dejanske okoliščine najustreznejša prilagoditev pogodbe po 2. odst. 121. čl. ZD, tožbeni zahtevek na razvezo pogodbe ne more biti utemeljen. Odločitvi sodišč sta tedaj tudi po presoji revizijskega sodišča pravilni.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.čl.ZPP).