Jedro

Pritožbeno sodišče poudarja, da je vprašanje potrebe po pritegnitvi sodnega tolmača v (pred)sodnem postopku za primer, ko oškodovanka uradnega jezika postopka ne obvlada brezhibno, treba presojati konkretno, glede na okoliščine posameznega primera. Upoštevati je treba stopnjo razumevanja jezika s strani oškodovanke, naravo in obseg njene udeležbe v postopku ter vrsto procesnih dejanj, pri katerih sodeluje.

Čeravno je zagovornica drugačnega mnenja, je podaja kazenske ovadbe (zgolj) predprocesno dejanje, ki ni enakovredno zaslišanju priče ali obdolženca v kazenskem postopku.

Iz ponujenih razlogov izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje zanesljivo izhaja, da (in zakaj) je bila zagotovitev vnukinjine pomoči pri premostitvi kakšne jezikovne bariere oškodovanke na policiji ob naznanitvi kaznivega dejanja nasilja v družini dne 2. 10. 2024, ki naj bi ga storil obdolženi, zadostna, na ravni zagotovljene učinkovite komunikacije in razumevanja pritožbeno problematizirane uverture v (pred)kazenski postopek.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje z uvodoma navedenim sklepom na podlagi drugega odstavka 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo predlog za izločitev dokazov zagovornice obdolženega A. A., podan dne 3. 2. 2025.

2.Sklep sodišča prve stopnje s pritožbo po zagovornici izpodbija obdolženi A. A., in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe določb ZKP in Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep sodišča prve stopnje spremeni in predlogu za izločitev dokazov z dne 3. 2. 2025 ugodi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno in zakonito, ko je predlog zagovornice obdolženca za izločitev dokazov z dne 3. 2. 2025 zavrnilo, pri čemer je za sprejeto odločitev ponudilo tehtno, zanesljivo in primerno obrazložitev. Pritožbeno sodišče s pravilnimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča v celoti soglaša, jih povzema in se v zaobid ponavljanju nanje dosledno sklicuje, k v biti ponovljenim navedbam zagovornice obdolženega A. A., ki jih je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, pa dodaja:

5.Zagovornica ne sprejema prvostopenjskega sklicevanja na 8. člen ZKP, ki glede prič določa, da imajo te pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi pravico uporabljati svoj jezik ter da dejanja, ki jih opravi policija v okviru predkazenskega postopka, niso sodna dejanja in tako te pravice ni treba upoštevati. Stališče sodišča prve stopnje ovrednoti kot popolnoma nasprotno ustavno zagotovljeni pravici do uporabe svojega jezika in pisave. V zvezi s tem izpostavi 62. člen Ustave, ki jasno določa, da ima vsakdo pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon, kar je v ZKP preneseno v 8. člen. Posledično oceni kot zmoten prvostopenjski zaključek, da se navedeno nanaša zgolj na postopek pred sodiščem, in vztraja, da enako velja tudi za postopanje policije, ki mora žrtvi kaznivega dejanja zagotoviti oziroma jo poučiti, da lahko vedno poda izjavo v materinem jeziku oziroma v jeziku, ki ga razume.

6.Toda s takšnim posplošenim pritožbenim izvajanjem se ne gre strinjati. Pritožbeno sodišče poudarja, da je vprašanje potrebe po pritegnitvi sodnega tolmača v (pred)sodnem postopku za primer, ko oškodovanka uradnega jezika postopka ne obvlada brezhibno, treba presojati konkretno, glede na okoliščine posameznega primera. Upoštevati je treba stopnjo razumevanja jezika s strani oškodovanke, naravo in obseg njene udeležbe v postopku ter vrsto procesnih dejanj, pri katerih sodeluje. Določba 8. člena ZKP glede pravice do uporabe jezika se namreč navkljub drugačnemu pogledu zagovornice v biti nanaša na položaj strank v postopku ter na formalna dokazna dejanja, in ne na prostovoljno podano kazensko ovadbo, kar je izčrpno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, ki je tozadevno opravilo tudi ustrezno presojo, podrobno in razumno utemeljeno v točkah 9 do 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

7.Pritožba zagovornice obdolženega je sicer obširna, vendar je njeno bistvo v tem, da izjava oškodovane B. B., kot je bila pridobljena na policiji v jeziku, ki ga ne razume, ne more predstavljati dokaza v kazenskem postopku, niti ne more biti vir dokazov, na podlagi katerih se lahko v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi. Pri tem pa je v zvezi problematiziranjem okoliščine, da je oškodovanki pri podaji kazenske ovadbe na policiji pomagala njena vnukinja in ne sodni tolmač ter odkritemu namigovanju na vprašljiv izraz oškodovankine resnične volje, treba opozoriti na zaznano nesubstanciranost pritožbene graje. Iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 2. 10. 2024 namreč ne izhaja, da bi bila oškodovana B. B. zaslišana kot priča, temveč gre za podajo kazenske ovadbe, ki ne sodi med formalna dokazna dejanja v smislu 8. člena ZKP, kjer bi bila prisotnost sodnega tolmača obvezna. Čeravno je zagovornica drugačnega mnenja, je podaja kazenske ovadbe (zgolj) predprocesno dejanje, ki ni enakovredno zaslišanju priče ali obdolženca v kazenskem postopku. Zatorej je poudariti, da četudi je bilo treba v dialogu med oškodovano B. B. in policistko C. C. kakšno besedo prevesti, to ne pomeni takojšnje in nujne zagotovitve neodvisnega sodnega tolmača, pa tudi ne avtomatične bistvene kršitve določb kazenskega postopka, v kar skuša prepričati zagovornica, brez da bi pritožbene trditve podkrepila z obstojem konkretnih škodljivih posledic za obdolženega. Nasprotno, iz ponujenih razlogov izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje zanesljivo izhaja, da (in zakaj) je bila zagotovitev vnukinjine pomoči pri premostitvi kakšne jezikovne bariere oškodovanke na policiji ob naznanitvi kaznivega dejanja nasilja v družini dne 2. 10. 2024, ki naj bi ga storil obdolženi, zadostna, na ravni zagotovljene učinkovite komunikacije in razumevanja pritožbeno problematizirane uverture v (pred)kazenski postopek.

8.Zagovornica je mnenja, da je prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka s tem, ko sploh ni odločilo o dokaznem predlogu obdolženca v predlogu o izločitvi dokazov, in sicer glede zaslišanja oškodovane B. B. ter prič D. D., C. C. in E. E. Tozadevno pojasnjuje, da je bil predlog po njihovem zaslišanju podan iz previdnosti, saj so te priče o okoliščinah, kot sta jezik in način podaje izjave oškodovane na policiji (v katerem jeziku so ji bila zastavljena vprašanja, kdo je prevajal, ali ji je bila po zaključku zaslišanja izjava prebrana in tudi prevedena), izpovedovale različno oziroma so si njihove izjave v nasprotju. Pritožbeni poudarek temelji na zatrjevani odsotnosti odločitve o predlaganem, saj sodišče prve stopnje dokaznih predlogov ni niti zavrnilo niti jim ni ugodilo.

9.Povzeti pritožbeni poudarki niso utemeljeni. Zagovornica ne upošteva, da poseben narok pred odločitvijo o utemeljenosti predloga obrambe za izločitev dokazov ni pravilo, prej izjema (na temelju zapletenosti zadeve oziroma odsotnosti zadostnih podatkov v pisnem spisovnem gradivu), kakršne pa v dani procesni situaciji - enako kot prvostopenjsko - tudi pritožbeno sodišče ne opaža. Soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da obstoječi podatki v sodnem spisu nudijo zadostno dejansko in pravno podlago za odločitev o predlogu za izločitev dokazov, zaradi česar izvedba posebnega naroka v zvezi s tem ni potrebna. Prav iz razloga, ker okoliščine konkretnega primera potrebe po izvedbi dodatnega procesnega dejanja ne narekujejo, zagovorničino izpostavljanje odsotnosti posebnega sklepa o zavrnitvi izvedbe posebnega naroka ni merodajno. Presoja o tem, ali je izvedba posebnega naroka v zvezi s predlagano izločitvijo dokazov potrebna, sodi v diskrecijsko pravico sodišča prve stopnje, ki jo je v obravnavanem primeru utemeljeno uveljavilo. V odsotnosti utemeljenih razlogov za dodatno procesno dejanje, ki k razjasnitvi relevantnih okoliščin ne bi vplivalo na pritožbeno pričakovani način, pa je grajana prvostopenjska odločitev po mnenju pritožbenega sodišča skladna tudi z načelom ekonomičnosti in koncentracije kazenskega postopka.

10.Z zagovornico ne gre soglašati niti na točki opozarjanja, da se je celotni postopek zoper obdolženca začel ravno na podlagi izjav oškodovane, podanih na policiji, za katere je pritožnica prepričana, da predstavljajo nedovoljen dokaz, ki ga je treba iz spisa izločiti, prav tako pa v skladu z doktrino sadežev zastrupljenega drevesa tudi dokaze, pridobljene na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Vendar nima prav. Sodišče prve stopnje je v točki 13 in 14 izpodbijanega sklepa ponudilo prepričljivo obrazložitev, čemu ni razloga za izločitev kazenske ovadbe in vseh na njej temelječih dokazih in drugih izjavah oškodovane B. B. Dejstvo, da je slednja (kasneje) pred preiskovalnim sodnikom izpovedala s pomočjo sodnega tolmača za madžarski jezik, pritrjuje zakonitosti pritožbeno problematiziranega personalnega dokaza. Okoliščina, ali je bila izpoved oškodovane v okviru preiskave krajša ali domnevno vsebinsko skopa, pa ni bistvena, s čimer skuša prepričati zagovornica. Bistveno je predvsem, da je bila njena izpovedba podana v postopku (preiskave), ki je zagotovil potrebna procesna jamstva in pravico do navzočnosti obrambne strani. Posledično za izločitev zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon in izjav oškodovane v predkazenskem postopku ter vseh (pritožbeno nekonkretiziranih) dokazov, temelječih na kazenski ovadbi in izjavah oškodovane B. B., ni najti utemeljene podlage. Zgolj zagovorničino posplošeno nestrinjanje s sicer zanesljivimi prvostopenjskimi zaključki in zavzemanje za drugačno odločitev od prvostopenjsko sprejete, zatorej ostane brez pritožbeno pričakovanega uspeha.

11.Sicer se zagovornica obdolženega pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, ne pojasni pa, s čim je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, zato se njena pritožba v tem delu ne da preizkusiti.

12.Tudi preostalo obširno pritožbeno izvajanje, s katerim skuša zagovornica obdolženega še pred začetkom glavne obravnave razbremeniti očitkov po pravnomočni obtožnici in na temelju lastne dokazne ocene pravzaprav ponuja lasten pogled na procesni status in izpoved oškodovane B. B. ter na ostalo zbrano dokazno gradivo, se v aktualnem stadiju kazenskega postopka izkaže kot preuranjeno in odvečno. Pritožbeno sodišče pripominja, da se po zgolj opravljenem predobravnavnem naroku (še) ne more vedeti, če sploh in na katere dokaze, bo sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi v predmetni kazenski zadevi oprlo meritorno sodbo, kot tudi ne, kakšna bo v razmerju do obravnavanega procesnega udeleženca njena vsebina.

13.Ker pritožbeno sodišče po celostnem pregledu obstoječih spisovnih podatkov pri načinu podaje kazenske ovadbe oškodovane B. B. ne ugotavlja nobene manipulacije, nedopustnega pritiska ali očitnega nerazumevanja v komunikaciji s policistko C. C, ter ocenjuje, da je vnukinja D. D. ob nastopu jezikovne bariere zgolj nudila zadostno pomoč pri prenosu določenih podatkov, zagovornici v uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka in Ustave ne more pritrditi. Pritožbeno izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je namreč pravilna in zakonita, v izpodbijanem sklepu pa tudi skrbno in jedrnato obrazložena.

14.Po obrazloženem, in ker ni bilo prepoznati dokazov, ki bi jih bilo treba iz kazenskega spisa izločiti, zagovornica obdolženega A. A. pa tudi v ostalem ne navaja ničesar, na kar ne bi že tehtno, zadostno in pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje, je bilo o njeni pritožbi odločiti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

15.Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 8, 285e, 285e/1, 285e/2 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 62

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.