Jedro

Pri določanju preživninskega bremena zavezanca so ključne njegove realne pridobitne zmožnosti, ne pa zgolj zaslužek.

Otroka sta inštrukcije obiskovala že času, ko je družina še živela skupaj, torej gre za standard, ki je bil vzpostavljen pred razpadom družinske skupnosti. Ker ga toženec zmore kriti, ni razloga, da bi se otrokoma to odreklo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je očetu naložilo, da za hčerko N. plačuje 186 EUR mesečne preživnine (razen za obdobje od 1. 3. do 30. 4. 2016, ko mu je naložilo plačilo 86 EUR), za sina A. pa 166 EUR mesečne preživnine (razen za obdobji od 1. 3. do 30. 4. 2016, ko mu je naložilo plačilo 66 EUR, ter od 12. 10. do 31. 10. 2015, ko mu je naložilo plačilo 76 EUR). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper ugodilni del sodbe, kolikor preživnina presega 100 EUR mesečno, se pravočasno pritožuje toženec, ki kot bistveno navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Glede N. potreb navaja, da je sodišče ugotovilo, da potrebuje 30 EUR mesečno za atletiko, pri čemer je izpovedal, da N. že dve leti ne trenira več, saj bila poškodovana. S treningi je pričela po zadnji obravnavi, zato je ta strošek neutemeljen najmanj za obdobje pred izdajo sodbe. Ker je bila N. poškodovana, je strošek za „udeleževanje“ treningov neupravičen v smislu 129. a člena ZZZDR. Nadalje graja strošek, priznan za prosti čas, v višini 50 EUR. Materialnopravno zmotno je zapolnjevanje tega standarda in življenjskega stroška z utemeljitvijo sodišča, da gre za stroške, vezane na obiskovanje inštrukcij. Toženec je namreč izpovedal, da jih je pripravljen zagotoviti tako, da bi jih izvajala punca njegovega prijatelja, torej stroški ne bi nastajali, zato je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Ni res, da sodišče argumenta ni moglo preizkusiti, saj iz izpovedi izhaja, da stroški ne bi nastajali. Iz istih razlogov izpodbija strošek za prosti čas pri A. Kot zmotno izpodbija tudi oceno sodišča glede preživninskih zmožnosti zavezancev. Sodišče spregleda, da sam zasluži 600 EUR, tožnica pa 1.500 EUR, torej dva in pol krat več. Ugotovitev sodišča, da so zmožnosti staršev enake, je zmotna, saj je izpovedal, da po letu 2008 dodatnih dohodkov nima, zato nima enakih pridobitnih zmožnosti kot mati. Dodaja, da bi mu po plačilu preživninskih obveznosti in kredita ostalo 126 EUR, kar bi ogrožalo njegovo eksistenco. Očita, da sodba v tem delu nima razlogov in se je ne da preizkusiti, ter uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

3. Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila, prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je predmet tega pritožbenega preizkusa zgolj višina preživnine, ki jo mora toženec plačevati tožnici za mladoletna otroka, katerih vzgojo in varstvo je tožnica prevzela po sklenjeni delni sodni poravnavi v tem postopku. Toženec je pripravljen plačevati po 100 EUR mesečno za vsakega otroka, sporna je torej le višina preživnine nad tem zneskom.

6. Ustava na načelni ravni opredeljuje pravice in obveznosti staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke (54. člen URS). ZZZDR v 123. členu konkretizira ustavno določbo in staršem nalaga, da so dolžni preživljati svoje otroke, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Življenjski standard otrok, ki se je vzpostavil v družinskem sobivanju, se zgolj zaradi razveze staršev ne sme spremeniti, razen če bi bila to posledica znižanja življenjskega standarda (enega ali obeh) staršev ali, povedano drugače, če ohranjanje tega standarda onemogočajo preživninske zmožnosti preživljavcev.

7. Ocena otrokovih potreb ni matematično preverljiva računska operacija, temveč gre za računski približek stroškom, ki so potrebni za zagotovitev življenjskih razmer, potrebnih za otrokov razvoj. Mednje vsekakor lahko sodi tudi športno udejstvovanje (N. atletika) in inštrukcije za tuji jezik (za oba otroka), zato posplošena pritožbena trditev, da ne gre za stroške v smislu 129. a člena ZZZDR, ne vzdrži. 8. Dokazni postopek je res pokazal, da je bila N. določeno obdobje poškodovana, a stroška za atletiko toženec sploh ni konkretizirano prerekal, kar je izpostavilo že sodišče prve stopnje. Poleg tega je ugotovilo(1) (in nikakor ni spregledalo, kot zmotno meni pritožnik), da je N. tudi v tem obdobju obiskovala treninge ter da 30 EUR mesečno sestoji iz vadnine (20 EUR) ter stroška za priprave (120 EUR letno). Tožnica je odgovoru na pritožbo predložila račun z 2. 2. 2016 (priloga A 40), iz katerega izhaja, da je N. trenirala že pred zaključkom glavne obravnave (5. 5. 2016) in kar potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, poleg tega pa plačuje 10 EUR mesečne članarine, ki jo je nedvomno treba plačevati ves čas – ne glede na dejansko izvajanje treningov. Pavšalen pritožbeni očitek torej ni utemeljen, kdaj točno (tj. za katere mesece) N. (oziroma tožnica zanjo) ni plačala vadnine, pa toženec niti v pritožbi ne navede.

9. Pritožnik se ne strinja, da sta otroka upravičena do stroška za plačilo inštrukcij za angleščino in nemščino. Ob tem je sam izpovedal, da sta otroka inštrukcije obiskovala že času, ko je družina še živela skupaj, torej gre za standard, ki je bil vzpostavljen pred razpadom družinske skupnosti. Ker ga toženec (o tem bo govor v nadaljevanju obrazložitve) zmore kriti, ni razloga, da bi se otrokoma to odreklo. Toženec je res izpovedal, da bi lahko inštrukcije, kot nekdaj, zagotovil pri punci svojega prijatelja, vendar ni ne izpovedal, še manj trdil, da bila cena nižja oziroma bi bile inštrukcije brezplačne. To iz njegove izpovedi pač ne izhaja. Na podlagi obrazloženega pritožbeno soglaša s prvostopenjskim, da je mesečni strošek za prosti čas 40 EUR (za N.) oziroma 50 EUR (za A., ki vadi še spinning, za kar strošek znaša 10 EUR mesečno).(2)

10. Drugih potreb otrok pritožnik ne izpodbija. Seštevek stroškov za N. tako znaša 465,23 EUR,(3) za A. pa 416,15 EUR.(4)

11. Sodišče prve stopnje je preživninsko breme med zavezanca porazdelilo 40 % (pritožniku) in 60 % (tožnici). Ob tem je pojasnilo, da mama zasluži približno 1.500 EUR mesečno, oče pa 600 EUR, vendar so njegove zmožnosti za pridobivanje višje, saj ima za servisiranje koles že zagotovljene vse možnosti (prostor, opremo in znanje), za servisiranje smuči pa ima prostor in znanje, investirati pa bi moral še v opremo. Pritožnik nima prav, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da so zmožnosti obeh zavezancev enake, sicer bi preživninsko breme razpolovilo (50 % : 50 %), pa tega ni storilo. Glede na odstotek porazdelitve (40 % : 60 %) je očitno štelo, da bi lahko oče mesečno dodatno zaslužil približno 400 EUR(5) z zgoraj navedeno dejavnostjo, s čimer se pritožbeno sodišče strinja.

12. Pri določanju višine preživnine dejanski zaslužek ni edini kriterij, temveč je bistveno, kakšne zmožnosti ima preživninski zavezanec in ali jih lahko realizira. Pritožbeno sodišče nima pomislekov, da bi lahko toženec s servisiranjem dodatno zaslužil (nenazadnje je to v preteklosti že počel). Pritožbeni očitek, da je po odločitvi prvostopenjskega sodišča ogrožena njegova eksistenca, ne vzdrži, saj bi moral pri izračunu izhajati iz dejanskih zmožnosti (1.000 EUR), ne pa zgolj iz zaslužka. Poleg tega ni nepomembno, kar je prav tako ugotovilo sodišče prve stopnje, da tožnica za stanovanjski kredit (kar je posledica ločenega bivanja po razpadu družinske skupnosti) plačuje 470 EUR mesečno, toženec pa biva v nekdaj skupnem stanovanju in tovrstnih stroškov nima. Pritožbeno sodišče zato sodi, da je preživninska obveznost primerno in pravično razporejena med preživninska zavezanca.

13. Pritožba je torej neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo v skladu s 353. členom ZPP v izpodbijanem delu potrdilo.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor tožnice nanjo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča – nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Zadnji del tretjega odstavka na 7. strani obrazložitve.

Op. št. (2): Zadnji del zadnjega odstavka na 9. strani obrazložitve.

Op. št. (3): 12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (4): 14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (5): Če je 60 % 1.500 EUR, je 40 % 1.000 EUR. 1.000 EUR – 600 EUR (zaslužek) = 400 EUR.