Jedro

Tožeča stranka po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave ni več imela pravnega (pravovarstvenega) interesa za izpodbijanje sklepov skupščine družbe o spremembi osnovnega kapitala. Za obstoj pravnega interesa bi namreč morala izkazati, da bi ugoditev njeni tožbi zanjo pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči, oziroma da bi bila s sodbo, s katero bi bilo ugodeno njenemu zahtevku, odpravljena negotovost glede njene pravice (oziroma pravnega položaja), ki jo je s svojimi dejanji povzročila tožena stranka. Vendar pa je bila ta negotovost odpravljena že s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave, ki vsebuje tudi odločitev skupščine družbe o spremembi osnovnega kapitala (kot materialnopravno predpostavko za sklenitev prisilne poravnave).

Tožeča stranka je med postopkom navedla, da bi ji ugoditev tožbi zagotovila možnost uveljavljati odškodninski zahtevek za nastalo škodo, kar naj bi predstavljalo njeno pravno korist. Samostojna ugotovitvena sodba je namreč po svoji funkciji neke vrste vmesna sodba za postopek uveljavljanja odškodnine. Vendar pa zgolj obstoj možnosti takšne tožbe, brez njene konkretizacije, ne zadošča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 618,73 EUR stroškov revizijskega odgovora, v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od vročitve tega sklepa do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo tožbo glede primarnega zahtevka na ugotovitev ničnosti vseh sklepov tožene stranke, sprejetih na njeni skupščini dne 28. 10. 2005, ter glede podrejenega zahtevka na ugotovitev ničnosti sklepov skupščine tožene stranke, sprejetih pod Ad 2: »Pokritje izgube v okviru postopka prisilne poravnave« in pod Ad 3: »Povečanje osnovnega kapitala s stvarnimi vložki« (1. točka izreka). Tožeči stranki je hkrati naložilo povrnitev 2.301,43 EUR pravdnih stroškov tožene stranke s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka). Sodišče druge stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka je zaradi bistvenih kršitev v postopku pred sodiščem druge stopnje (kršitev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirala) in zaradi zmotne uporabe prava vložila revizijo. Prvenstveno je predlagala spremembo sklepov sodišč nižje stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njuno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri tem ni priglasila stroškov revizije.

3. Tožeča stranka se je v reviziji sklicevala na navedbe iz pritožbe, ki pa jih revizijsko sodišče izven okvira konkretizacije v drugem in tretjem odstavku III. točke njene obrazložitve ni upoštevalo. Revidentka mora namreč v reviziji navesti razloge, ki jih želi uveljavljati, saj sklicevanje na navedbe v postopku pred sodišči nižjih stopenj (na primer v pritožbi) ne zadostuje (kar je Vrhovno sodišče pojasnilo že v obrazložitvah sodbe in sklepa III Ips 128/98 z dne 8. 12. 1999 ter sodbe III Ips 19/2001 z dne 20. 12. 2001).

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila. Argumentirano je prerekala navedbe revidentke in predlagala zavrnitev njene revizije kot neutemeljene. Hkrati je od revidentke zahtevala povrnitev stroškov revizijskega odgovora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila.

5. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Zastoj v postopku

6. Nad toženo stranko je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 2149/2008 z dne 23. 12. 2008 začet stečajni postopek. Vendar pa so bila pred prekinitvijo pravdnega postopka v revizijskem postopku opravljena že vsa pravdna dejanja. Izdati je bilo treba samo še odločbo o vloženi reviziji. Na to dejanje, ki je pravdno dejanje izključno sodišča, pa prekinitev postopka ne vpliva, niti niso zaradi njega kakorkoli ogrožena procesna upravičenja strank (kar je Vrhovno sodišče pojasnilo že v obrazložitvi sodbe III Ips 41/97 z dne 4. 12. 1998).

Dejanska podlaga za odločitev

7. Sklepi skupščine tožene stranke, ki so predmet tožbenega zahtevka, so bili sprejeti v okviru postopka prisilne poravnave nad toženo stranko, kot oblika finančne reorganizacije v smislu 49.b člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL), ki predvideva zmanjšanje osnovnega kapitala družbe za nepokrito izgubo in hkrati povečanje osnovnega kapitala z novimi stvarnimi vložki, ki se vplačajo s prenosom (cesijo) terjatev posameznih upnikov do dolžnika.(1)

8. Upniki tožene stranke so prisilno poravnavo potrdili 14. 12. 2005. 9. Sklep o potrditvi prisilne poravnave je postal pravnomočen 27. 12. 2005. Uporabljeni predpisi

10. Spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 – 52/2007), uveljavljene 1. 10. 2008 (ZPP-D; Ur. l. RS, št. 45/2008), na odločanje o reviziji niso vplivale, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred tem dnem (drugi odstavek 130. člena ZPP-D).

11. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP; Ur. l. RS 126/2007 in naslednji) na odločitev o reviziji ni vplival, ker se je postopek prisilne poravnave začel in tudi zaključil pred uveljavitvijo tega zakona 15. 1. 2008 (drugi odstavek 493. člena ZFPPIPP). Zato je revizijsko sodišče pri odločanju o reviziji uporabilo določbe ZPPSL (Ur. l. RS, št. 67/1993 in naslednji).

12. Sklepi skupščine tožene stranke, ki so predmet tožbenega zahtevka, so bili sprejeti 28. 10. 2005, kar je pred uveljavitvijo ZGD-1 (Ur. l. RS, št. 42/2006 in naslednji) 4. 5. 2006. Zato je revizijsko sodišče pri odločanju o reviziji uporabilo določbe ZGD (Ur. l. RS, št. 30/1993 in naslednji).

Revizija ni utemeljena.

13. Tožeča stranka preko svojih revizijskih navedb skuša prikazati bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje, ki naj bi bila v tem, da »iz obrazložitve [sodišča druge stopnje] ni jasno razvidno, kaj je razlog zavrnitve pritožbe«, oziroma v tem, da naj bi bila »obrazložitev sklepa sodišča druge stopnje sama s seboj v nasprotju, razlogi sklepa pa nejasni, saj ni jasno, ali višje sodišče pravni interes priznava, ali ne«.

14. Vendar pa gre pri zatrjevani nerazumljivosti in notranji protislovnosti razlogov izpodbijanega sklepa za neutemeljen očitek. ZGD namreč (v povezavi z Obligacijskim zakonikom) dejansko daje podlago za uveljavljanje zahtevkov na ničnost sklepov skupščine (tudi) delničarjem. Vendar pa je vprašanje njihove aktivne (stvarne) legitimacije(2) (ali je bila tožeča stranka subjekt uveljavljane materialne pravice) treba ločiti od vprašanja pravdnega (tožbenega) upravičenja(3) ali je tožeča stranka imela pravico doseči meritorno odločbo o sporni pravici), s tem, da gre pri pravdnem upravičenju za procesno predpostavko (za dopustnost tožbe)(4), ki mora biti podana v vsakem stadiju postopka.

15. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev utemeljilo s pomanjkanjem tožbenega upravičenja na strani tožeče stranke, kar je sicer pravno zmotno, saj je tožeča stranka lahko v svojem imenu uveljavljala svojo materialno (korporacijskopravno) pravico na ugotovitev ničnosti spornih skupščinskih sklepov, vendar pa je njegova odločitev vseeno pravilna, saj tožeča stranka po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave(5) ni več imela pravnega (pravovarstvenega) interesa.

16. Za obstoj pravnega interesa bi morala namreč tožeča stranka izkazati, da bi ugoditev njeni tožbi zanjo pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči, oziroma da bi bila s sodbo, s katero bi bilo ugodeno njenemu zahtevku, odpravljena negotovost glede njene pravice (oziroma pravnega položaja), ki jo je s svojimi dejanji povzročila tožena stranka. Vendar pa je bila ta negotovost odpravljena že s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave, ki vsebuje tudi odločitev skupščine družbe o spremembi osnovnega kapitala (kot materialnopravno predpostavko za sklenitev prisilne poravnave(6)), s tem, da tožeča stranka med dosedanjim postopkom ni zatrjevala (niti izkazala), da bi zahtevala razveljavitev prisilne poravnave. Sicer pa je rok za takšno tožbo (iz prvega odstavka 68. člena ZPPSL) tudi že iztekel. 17. Zato pa je tožeča stranka med postopkom navedla, da bi ji ugoditev tožbi zagotovila možnost uveljavljati odškodninski zahtevek za nastalo škodo, kar naj bi predstavljalo njeno pravno korist. Samostojna ugotovitvena sodba je namreč po svoji funkciji neke vrste vmesna sodba za postopek uveljavljanja odškodnine. Vendar pa že iz samih navedb tožeče stranke v pritožbi (glej zadnji stavek prvega odstavka III. točke obrazložitve na njeni 5. strani) izhaja, da pritožnica »nastanka škode zaradi ničnih sklepov skupščine ni eksplicitno navajala v postopku na prvi stopnji«, kar pomeni, da je pri teh pritožbenih navedbah šlo za nedovoljene novote (po prvem odstavku 337. člena ZPP). Poleg tega pa zgolj obstoj možnosti takšne tožbe (ki »logično izhaja iz tožbenih in drugih navedb tožeče stranke«), brez njene konkretizacije, ne zadošča. 18. Iz navedenega v 16. in 17. točki predmetne obrazložitve izhaja, da tudi ni utemeljen očitek tožeče stranke, da se pritožbeno sodišče »ni opredelilo do pomembnih pritožbenih navedb v tč. III in IV«. Tožeča stranka je namreč tudi preko te revizijske navedbe skušala prikazati bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje.

19. Za odločitev revizijskega sodišča namreč ni odločilnega pomena, da se sodišče druge stopnje ni posebej in podrobno opredelil do vsake pritožbene navedbe tožeče stranke, saj se je glede vsebine in pravnih učinkov potrjene prisilne poravnave v zadostni meri opredelilo v obrazložitvi o zavrženju tožbe na ugotovitev ničnosti sklepov skupščine tožene stranke.

Odločitev o reviziji

20. S tem je revizijsko sodišče presodilo revizijske navedbe glede ničnosti vseh skupščinskih sklepov (ki so bile po njegovi materialnopravni presoji) odločilnega pomena. Implicitno tudi na navedbe glede podrejeno uveljavljane ničnosti dveh (posebej navedenih) skupščinskih sklepov. Ker je njihova presoja pokazala, da revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom (in v povezavi s četrtim odstavkom 384. člena) ZPP zavrnilo (I. točka izreka). Nista namreč podana zatrjevana revizijska razloga. Niti zmotna uporaba materialnega prava, kar je bil razlog, na katerega je revizijsko sodišče v skladu s takrat veljavnim ZPP moralo paziti tudi po uradni dolžnosti, izven njegove konkretizacije v reviziji.

Odločitev o revizijskih stroških

21. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zaradi česar mora toženi stranki v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi z njegovim 155. členom povrniti 618,73 EUR stroškov revizijskega odgovora (II. točka izreka). Gre za potrebne stroške, ki so bili odmerjeni skladno z veljavnimi določbami Zakona o sodnih taksah in Odvetniške tarife, in sicer za 114,75 EUR stroškov sodnih taks za revizijski odgovor glede ničnosti sklepov skupščine, 413,10 EUR stroškov sestave revizijskega odgovora z 82,62 EUR (20%) davka na dodano vrednost ter 8,26 EUR materialnih stroškov.

22. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki skladno s Pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006 (objavljenim v Pravnih mnenjih I/2006) tudi zahtevane zakonske zamudne obresti, in sicer od dneva morebitne zamude do dneva plačila.

Op. št. (1): Namen določb 49.a do 49.d člena ZPPSL je bil omogočiti insolventnemu oziroma prezadolženemu dolžniku, da je lažje (z znižanjem deležev in podaljšanjem rokov za poplačilo) in bolj učinkovito (s sočasno izvedbo konverzije terjatev v deleže – debt to equity swap) izvedel finančno restrukturiranje(iz uvoda predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPPSL - EPA 113-II, PDZ, št. 9/1997, str. 10). Če je namreč dolžnik po ureditvi pred uveljavitvijo ZPPSL-A kot eno od metod finančne reorganizacije izbral povečanje osnovnega kapitala s stvarnimi vložki, ki so se vplačali s prenosom terjatev upnikov do dolžnika (debt to equity swap), je to lahko izvedel samo v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD). Z novimi 49.a do 49.d členi pa je ZPPSL uveljavil posebne določbe o spremembi osnovnega kapitala, ki so omogočale enostavnejše ter hitrejše (sočasno) znižanje in povečanje osnovnega kapitala v primeru opisane metode finančne reorganizacije (iz obrazložitve predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPPSL - EPA 113-II; PDZ, št. 9/1997, str. 17).

Op. št. (2): Legitimatio ad causam.

Op. št. (3): Legitimatio ad processum.

Op. št. (4): Primerjaj razloge sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 38/2001 z dne 9. 10. 2001. Op. št. (5): Šteje se namreč, če je prisilna poravnava pravnomočno potrjena, da so z dnem pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave vplačane nove delnice in spremenjen osnovni kapital (prvi odstavek 49.d člena ZPPSL). Konverzija terjatev v delnice kot metoda finančne reorganizacije namreč učinkuje s pravnomočno potrditvijo prisilne poravnave.

Op. št. (6): Sklep o spremembi osnovnega kapitala je bil namreč sprejet pod odložnim pogojem, da bo predlagana prisilna poravnava pravnomočno potrjena (8. točka prvega odstavka 49.c člena ZPPSL).