Jedro

Z izvedbo dokazov ni mogoče nadomestiti manjkajočih trditev, saj velja, da je sodišče dolžno šteti, da neko dejstvo (v tem primeru, da sta toženca vedela za obstoj služnosti po njuni parceli) ne obstaja, če ni bilo zatrjevano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Piranu zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja služnosti hoje in vožnje preko parc. št. 1133/2 k.o. S. Toženca sta v letu 1995 postala lastnika poti v dobri veri, da na njej ni služnosti. Zaupanje v zemljiško knjigo jima zato ne more škoditi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in navaja, da je sodišče napačno interpretiralo določbo paragrafa 1500 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) in to določbo tudi napačno uporabilo. Ob tem je sodišče opustilo dolžno oceno vseh izvedenih dokazov in protispisno ugotovilo, da sta toženca parcelo dobila v dobri veri. Na podlagi izvedenih dokazov ni dvoma, da sta toženca ob nakupu nepremičnine vedela, da tožnik sporno pot uporablja. Tožena stranka je ravnala nepošteno in se zato ne more sklicevati na določbo 4. odstavka 5. člena v letu 1995 veljavnega Zakona o zemljiški knjigi.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V pravdnem postopku velja tako imenovano razpravno načelo, kar pomeni, da sta stranki odgovorni, da v zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago. Če stranke določenega dejstva ne zatrjujejo, je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. Izjema je predvidena le v primeru, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

Tako po določbi pravnega pravila paragrafa 1500 ODZ, kot po določbi 4. odstavka 5. člena Zakona o zemljiški knjigi iz leta 1995 pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne more biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana. Toženca sta pravočasno postavila ustrezne trditve o tem, te trditve sta med postopkom tudi večkrat ponovila, zato je sodišče prve stopnje pri odločanju moralo upoštevati citirane zakonske določbe. V pravu velja domneva dobre vere, da nekdo ni bil v dobri veri (da je bil nepošten) mora trditi in dokazati nasprotna stranka. Tožeča stranka ni v zvezi s tem, da sta toženca ves čas vedela, da ima tožnik služnost, pravočasno v smislu 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) trdila ničesar. Prvič je ustrezne trditve postavila šele na naroku po razveljavitvi druge sodbe v zadevi, pri tem ni niti skušala upravičiti, zakaj pozno navajanje. Že na prvi pogled pa gre za dejstva, za katera bi lahko vedela ves čas postopka. Z izvedbo dokazov ni mogoče nadomestiti manjkajočih trditev, saj velja, da je sodišče dolžno šteti, da neko dejstvo (v tem primeru, da sta toženca vedela za obstoj služnosti po njuni parceli) ne obstaja, če ni bilo zatrjevano. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da sta bila toženca poštena pridobitelja, ki jima zaupanje v podatke zemljiške knjige ne more škoditi. Dejansko stanje je bilo popolno in pravilno ugotovljeno, pravilno je bilo uporabljeno materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP za tožnika, ki s pritožbo ni uspel, in na določbi 155. člena ZPP za toženca, saj glede na potek postopka in vsebino pritožbe odgovor na pritožbo ni bil za ta postopek potreben strošek.