Jedro

Materialnopravno pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tako glede vprašanja subrogacije (prehoda zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na nosilca socialnih zavarovanj) kot tudi glede vprašanja vrste oziroma obsega zahtevkov, ki jih ima nosilec socialnega zavarovanja v razmerju do povzročitelja škode, treba uporabiti pravo države, ki ji pripada nosilec socialnega zavarovanja, je oprta na Uredbo (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, ki v točki a) prvega odstavka 85. člena določa obveznost držav članic, da priznajo prehod pravic z oškodovanca na nosilca zavarovanja, če tak prehod zahtevkov določa zakonodaja nosilca zavarovanja (kar za konkretni primer pomeni, da se mora cesija, do katere je prišlo po avstrijskem pravu, upoštevati tudi v Republiki Sloveniji).

Subrogacijski zahtevek nosilca socialnega zavarovanja je treba presojati po pravu nosilca socialnega zavarovanja, razen, če bi izvajanje pravic po tem pravu presegalo pravice oškodovanca do tretje osebe, odgovorne za poškodbo, po pravu države škodnega dogodka. Subrogacijski zahtevek tožnice je torej po višini omejen v tem smislu, da tožnici ne bi bilo mogoče priznati večjega obsega pravic, kot jih ima oškodovanec (zavarovanec) do tretje osebe, odgovorne za poškodbo, po slovenskem pravu.

Vprašanje zastaranja je neločljivo povezano s terjatvijo, zato že dikcija 19. člena Uredbe Rim II (da se po pravu, ki ureja obveznosti tretje osebe do upnika, presodi, ali in do kakšne mere ima ta tretja oseba pravico uveljavljati terjatve proti dolžniku) ne omogoča presoje, da bi se glede vsebine oziroma obsega subrogacijskega zahtevka uporabilo avstrijsko pravo, glede zastaranja pa slovensko pravo.

Izhajajoč iz predpostavke, da je toženec ravnal pošteno (torej da izjav ni podal z namenom zavajanja tožnice), je treba ugotoviti, da je toženec izjave podal z namenom, da tožnico začasno odvrne od (sodnega) uveljavljanja terjatve. Glede na izraženi namen in okoliščine, v katerih so bile izjave dane, so bile po presoji pritožbenega sodišča izjave jasen izraz toženčeve volje o priznanju tožničine pravice do povrnitve izplačane trajne invalidske rente (do 1. 3. 2014, 31. 12. 2015 oziroma 31. 12. 2016). Zaradi toženčevega priznanja pravice je bilo zastaranje pretrgano (prekinjeno).

Pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravic iz invalidskega oziroma nezgodnega zavarovanja (trajna invalidska renta), oziroma pri uresničevanju obveznosti nosilca socialnega zavarovanja, je relevantna nacionalna zakonodaja. Upravičenost zavarovanca do trajne invalidske pokojnine (v ta okvir sodi tudi ugotovitev deleža invalidnosti) je tožnica ugotavljala na podlagi avstrijske zakonodaje.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v točki I izreka tako, da se znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zviša za 8.362,84 EUR (22.047,95 EUR namesto 13.685,11 EUR), - v točki III izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zviša za 2.644,60 EUR (5.341,95 EUR namesto 2.697,35 EUR).

II. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti, zavrneta, ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.214,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni plačati 13.685,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2016 dalje do plačila (točka I izreka). V preostanku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) ter tožencu naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v višini 2.697,35 EUR (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki. Primarno predlagata ustrezno spremembo sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Tožnica sodišču očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo. Ker je zastaranje akcesoren institut, bi moralo sodišče zanj (enako kot za temelj zahtevka) uporabiti avstrijsko (ne slovensko) pravo. Zoper povzročitelja prometne nesreče je bila izdana sodba o kaznovalnem nalogu, ki je 28. 8. 2012 postala pravnomočna. Po avstrijskem pravu znaša zastaralni rok za odškodninske terjatve, povzročene s kaznivim dejanjem, 30 let. Toženec (oziroma tedaj korespondenčna zavarovalnica) se je s tožnico večkrat dogovoril za nov rok za izpolnitev obveznosti, nazadnje v elektronskem sporočilu 21. 8. 2015, ko je bil dogovorjen rok za plačilo 31. 12. 2016. S tem je bilo zastaranje pretrgano, saj takšna izjava šteje za pripoznavo dolga. V omenjenem elektronskem sporočilu se je toženec tudi pisno odpovedal zastaranju glede terjatev, ki so do tedaj že zastarale (gre za terjatve, izplačane v obdobju 1. 2. 2012 - 21. 8. 2012, v višini 2.143,08 EUR). Da vtoževana terjatev ni zastarala, bi moralo sodišče ugotoviti tudi v primeru pravilne uporabe slovenskega prava (353. člen Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi s petim odstavkom 357. člena OZ); za zastaranje je treba uporabiti 10 letni zastaralni rok, ki je (glede kaznivih dejanj, za katera se sme izreči kazen zapora nad 1 leto) predpisan za zastaranje kazenskega pregona. Nepravilna je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od 22. 12. 2016 dalje. Tožnica je že z dopisi z dne 8. 1. 2013, 16. 1. 2014, 12. 7. 2016 in 19. 7. 2016 toženca pozvala k plačilu rente, izplačane v različnih časovnih obdobjih; od zneska 3.965,13 EUR ji pripadajo zakonske zamudne obresti od 8. 1. 2013, od zneska 5.031,86 EUR ji pripadajo zakonske zamudne obresti od 16. 1. 2014, od zneska 13.050,96 EUR pa ji pripadajo zakonske zamudne obresti od 19. 7. 2016 dalje. Ker je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen, je tožnica upravičena do povrnitve vseh pravdnih stroškov.

4. Toženec trdi, da oškodovanec po avstrijski zakonodaji ni upravičen do trajne invalidske rente. Tožnica torej od toženca ne more zahtevati povrnitve izplačanih rent, ki jih oškodovancu ni bila dolžna plačati. Oškodovanec je v Avstriji uveljavljal zahtevke zoper različne nosilce socialnega zavarovanja, ki so bili zavrnjeni zaradi ugotovitve, da pri oškodovancu ni podana invalidnost. Tožnica ni pojasnila temelja in višine rente, sklicevala se je le na dne 14. 10. 2015 sklenjeno sodno poravnavo (pri kateri toženec ni sodeloval), na podlagi katere se je zavezala, da bo oškodovancu plačevala 20 % trajno pokojnino. Zaradi pomanjkljive trditvene podlage o zdravstvenem stanju oškodovanca temelja in višine škode ni mogoče preizkusiti. Iz predložene dokazne podlage izhaja, da je pri oškodovancu podana 0 % - 5 % oziroma 10 % znižana pridobitna sposobnost, kar ne pojasnjuje upravičenosti do 20 % trajne invalidske pokojnine. Tožnica ni ne trdila ne dokazala, da je pri oškodovancu podano takšno zmanjšanje pridobitne sposobnosti, da je upravičen do 20 % trajne invalidske rente. Tudi iz sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru ne izhaja, da bi bila pridobitna sposobnost oškodovanca zmanjšana za 20 %. V postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru se obseg zmanjšanja oškodovančeve pridobitne sposobnosti ni ugotavljal. Obravnavani primer je podoben primerom, v katerih so slovenske zavarovalnice izplačevale odškodnine, kasneje pa v regresnih pravdah zgolj navedle, da so izplačale odškodnino v določeni višini. V teh pravdah je sodna praksa zavzela stališče, da je v primeru, ko toženec substancirano ugovarja, da zavarovalnica škode ni pravilno likvidirala, trditveno in dokazno breme glede načina likvidacije na strani zavarovalnice. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožnici ni treba dokazati, da je škodo pravilno likvidirala. Glede na veljavno slovensko zakonodajo so zahtevki zoper odgovornostno zavarovalnico ali zavarovalno združenje omejeni glede na vrsto škode. Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) ne daje podlage za uveljavljanje povračila izplačane invalidske rente.

5. Pravdni stranki v odgovoru na pritožbo nasprotnika v pravdi predlagata njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena (v celoti je utemeljena glede odločitve o glavni terjatvi in o pravdnih stroških, neutemeljena pa je glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih), pritožba toženca pa ni utemeljena.

7. Tožnica v tem postopku od toženca zahteva povračilo socialnih dajatev, ki jih je v obdobju od 1. 2. 2012 do 31. 12. 2016 izplačevala svojemu zavarovancu M. P., poškodovanemu v prometni nesreči 17. 12. 2010. 8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da se je prometna nesreča 17. 12. 2010 zgodila v Republiki Sloveniji, povzročil pa jo je zavarovanec latvijske zavarovalnice, ki je bil pred slovenskim sodiščem pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (priloga A2), - da je oškodovanec M. P. v omenjeni prometni nesreči utrpel nepremoženjsko in premoženjsko škodo, - da je na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru II P 1034/2013 z dne 12. 6. 2015, ki je postala pravnomočna 4. 5. 2016 (prilogi A3, A4), toženec dolžan oškodovancu M. P. zaradi prikrajšanja pri zaslužku (vsled trajnega zmanjšanja pridobitnih sposobnosti oškodovanca) od 1. 2. 2013 dalje plačevati mesečno rento v višini 1.150,17 EUR (za obdobje pred 1. 2. 2013 je bila oškodovancu prisojena renta v kapitaliziranem znesku), - da je tožnica, ki je nosilka avstrijskega socialnega zavarovanja, svojemu zavarovancu za obdobje od 1. 2. 2012 do 31. 12. 2016 iz naslova trajne invalidske rente izplačala skupno 22.047,95 EUR (mesečno najprej 305,01 EUR, kasneje 313,55 EUR, 321,08 EUR, 326,54 EUR in nazadnje 330,46 EUR) (priloga A20), - da sta tožnica in njen zavarovanec 14. 10. 2015 pred avstrijskim sodiščem sklenila sodno poravnavo, na podlagi katere se je tožnica zavezala, da bo od 1. 7. 2015 dalje zavarovancu plačevala 20 % trajno invalidsko pokojnino v višini 326,54 EUR mesečno, - da iz predložene medicinske dokumentacije izhaja, da pri oškodovancu ni mogoče pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja, in - da je toženec (oziroma v njegovem imenu korespondenčna zavarovalnica) v elektronski korespondenci s tožnico večkrat podal izjavo o odpovedi ugovoru zastaranja (priloga A29).

9. Napačno je toženčevo pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje utemeljenost subrogacijskega zahtevka presojati na podlagi prvega odstavka 18. člena ZOZP,1 skladno s katerim subrogacijski upravičenec ni upravičen do povračila izplačane invalidske rente (saj so odškodninski zahtevki posrednih oškodovancev, kriti iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti, omejeni glede na vrsto škode). Materialnopravno pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tako glede vprašanja subrogacije (prehoda zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na nosilca socialnih zavarovanj) kot tudi glede vprašanja vrste oziroma obsega zahtevkov, ki jih ima nosilec socialnega zavarovanja v razmerju do povzročitelja škode, treba uporabiti pravo države, ki ji pripada nosilec socialnega zavarovanja, je oprta na Uredbo (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, ki v točki a) prvega odstavka 85. člena določa obveznost držav članic, da priznajo prehod pravic z oškodovanca na nosilca zavarovanja, če tak prehod zahtevkov določa zakonodaja nosilca zavarovanja2 (kar za konkretni primer pomeni, da se mora cesija, do katere je prišlo po avstrijskem pravu, upoštevati tudi v Republiki Sloveniji). Da se vsebina oziroma obseg subrogacijskih zahtevkov tretje osebe (nosilca socialnega zavarovanja) proti odgovorni osebi (dolžniku) presoja po pravu, ki ureja obveznosti nosilca socialnega zavarovanja (tretje osebe) do oškodovanca (upnika), določa tudi 19. člen Uredbe (ES) št. 864/2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Uredba Rim II)3. 10. V avstrijski zakonodaji je zakonska subrogacija v korist nosilcev socialnih zavarovanj urejena v Zakonu o splošnem socialnem zavarovanju (Allgemeines Sozialversicherungsgesetz), ki v prvem odstavku paragrafa 332 določa, da preide zahtevek za nadomestilo škode, nastale v zavarovalnem primeru, na nosilce zavarovanja do višine obsega storitev, ki jih mora nuditi nosilec zavarovanja oškodovancem.

11. Subrogacijski zahtevek nosilca socialnega zavarovanja je treba presojati po pravu nosilca socialnega zavarovanja, razen, če bi izvajanje pravic po tem pravu presegalo pravice oškodovanca do tretje osebe, odgovorne za poškodbo, po pravu države škodnega dogodka.4 Subrogacijski zahtevek tožnice je torej po višini omejen v tem smislu, da tožnici ne bi bilo mogoče priznati večjega obsega pravic, kot jih ima oškodovanec (zavarovanec) do tretje osebe, odgovorne za poškodbo, po slovenskem pravu. Odškodninski zahtevek oškodovanca za izgubljeni zaslužek ima podlago v 174. členu OZ. Presoja, da izvajanje pravic po avstrijskem pravu ne presega pravic, ki jih ima oškodovanec po OZ proti odgovorni osebi (nosilec socialnega zavarovanja zato vstopi v položaj oškodovanca in breme opravljenih dajatev v celoti prevali na odgovorno osebo), temelji na dejstvih, - da je oškodovanec zaradi posledic poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči (oziroma zaradi trajnega zmanjšanja pridobitnih sposobnosti), utrpel premoženjsko škodo v obliki izgubljenega zaslužka, za katero mu je bila pred slovenskim sodiščem v breme toženca prisojena odškodnina v obliki mesečne rente, in - da dajatve, ki jih v korist svojega zavarovanca izplačuje tožnica, pokrivajo del te premoženjske škode (pred slovenskim sodiščem je bila mesečna renta izračunana kot razlika med zneskom plače, ki bi jo oškodovanec prejemal, če ne bi prišlo do delne nezmožnosti za delo, in prihodki, ki jih oškodovanec po nesreči prejema iz drugih naslovov; te prihodke predstavlja tudi invalidnina/invalidska renta, ki jo oškodovanec prejema od tožnice).5

12. Sklicujoč se na prvi odstavek 357. člena OZ je sodišče prve stopnje zaključilo, da je glede terjatve za povrnitev rente, izplačane pred 29. 12. 2013 (8.362,84 EUR), tj. več kot 3 leta pred vložitvijo tožbe, nastopilo zastaranje. Tožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja napačno uporabilo slovensko materialno pravo. Vprašanje zastaranja je neločljivo povezano s terjatvijo, zato že dikcija 19. člena Uredbe Rim II (da se po pravu, ki ureja obveznosti tretje osebe do upnika, presodi, ali in do kakšne mere ima ta tretja oseba pravico uveljavljati terjatve proti dolžniku) ne omogoča presoje, da bi se glede vsebine oziroma obsega subrogacijskega zahtevka uporabilo avstrijsko pravo, glede zastaranja pa slovensko pravo. Vsak dvom v pravilnost takšnega zaključka izključuje točka (h) 15. člena Uredbe Rim II, ki določa, da pravo, ki se na podlagi te uredbe uporablja za nepogodbene obveznosti, ureja zlasti način prenehanja obveznosti ter pravila glede zastaranja in izgube pravic, nastale s potekom roka zastaranja, vključno s pravili v zvezi z začetkom, prekinitvijo in zadržanjem zastaralnega roka ali roka za izgubo pravic. Avstrijsko pravo, ki se na podlagi Uredbe Rim II uporablja za prenos pravic in obveznosti (19. člen Uredbe Rim II), se torej uporablja tudi glede vprašanj, povezanih z zastaranjem (Uredba (ES) št. 883/2004 nima specialne določbe o zastaranju subrogacijskih/odškodninskih terjatev). Določba 15. člena (v zvezi z 19. členom) Uredbe Rim II je v razmerju do 4. člena Uredbe Rim II (na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje) lex specialis.

13. Po avstrijskem pravu je za zastaranje odškodninskih zahtevkov določen 3 - letni subjektivni zastaralni rok, ki začne teči s trenutkom, ko je nastal zahtevek in je upnik izvedel za škodo in povzročitelja (paragraf 1489 Občega državljanskega zakonika (ABGB)). Če je škoda nastala zaradi kaznivega dejanja, ki je lahko storjeno le namerno in za katerega je zagrožena kazen zapora več kot eno leto, terjatev zastara po 30 letih. Ker v obravnavanem primeru škoda ni nastala zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ni pogojev za uporabo daljšega (30 - letnega) zastaralnega roka, kot predlaga tožnica. Iz seznama izplačil zavarovancu (priloga A20) izhaja, da je tožnica prvo izplačilo v korist zavarovanca (za obdobje januar - april 2012) izvedla 9. 5. 2012, zadnje izplačilo (za december 2016) pa 14. 12. 2016. Upoštevajoč 3 - letni zastaralni rok bi morala tožnica tožbo vložiti v roku treh let po dnevu, ko je izvedla posamezno izplačilo v korist oškodovanca.

14. Tožnica utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih trditev o odpovedi in pretrganju zastaranja, s katerimi je nasprotovala ugovoru zastaranja6. Po avstrijskem pravu se zastaranju ni mogoče vnaprej odpovedati (paragraf 1502 ABGB). Zastaranje je pretrgano (prekinjeno), če je tisti, ki se želi nanj sklicevati, pred potekom zastaralne dobe izrecno ali molče priznal pravico drugega (paragraf 1497 ABGB).

15. Toženec (oziroma v njegovem imenu korespondenčna zavarovalnica)7 je v okviru svojega dopisovanja s tožnico podal več izjav; v elektronskem sporočilu z dne 27. 11. 2013 se je odpovedal zastaranju do 1. 3. 2014, v elektronskem sporočilu z dne 13. 10. 2014 pa se je odpovedal zastaranju do 31. 12. 2015. Ker do 27. 11. 2013 oziroma 13. 10. 2014 terjatev niti delno še ni zastarala, izjavi nimata učinka odpovedi zastaranju. V elektronskem sporočilu z dne 21. 8. 2015 se je toženec odpovedal zastaranju do 31. 12. 2016. Ker je bil 21. 8. 2015 del terjatve (v zvezi z izplačili, izvedenimi do vključno julija 2012, v skupni višini 2.143,08 EUR; priloga A20) že zastaran, se je toženec veljavno odpovedal zastaranju tega dela (zastarane) terjatve.

16. V elektronskem sporočilu z dne 19. 7. 2016 (priloga A15) se je tožnica sklicevala na zadnjo izjavo o odpovedi zastaranju (do 31. 12. 2016) ter korespondenčno zavarovalnico zaprosila za izstavitev časovno neomejene odpovedi zastaranju ali vsaj za podaljšanje roka do 31. 12. 2017. Vse tri izjave o odpovedi zastaranju, ki jih tožnica šteje za dogovor o (novem) roku za izpolnitev obveznosti (in s tem toženčevo izjavo o priznanju dolga), toženec pa jim takšen pomen odreka, je treba razlagati ne le glede na dobesedni pomen uporabljenih izrazov, temveč širše, glede na skupni namen, ki sta ga imeli pravdni stranki, ter glede na okoliščine, v katerih so bile izjave dane. Toženec, ki ga je tožnica obveščala o opravljenih izplačilih v posameznih obdobjih (npr. dopisa z dne 8. 1. 2013 in 16. 1. 2014; priloga A15), je dve izjavi podal v obdobju, ko je med njim in oškodovancem potekal spor pred Okrožnim sodiščem v Mariboru (spor se je začel s tožbo, vloženo 16. 12. 2013, končal pa z izdajo pritožbene odločbe, ki je bila strankama vročena v maju 2016). Izhajajoč iz predpostavke, da je toženec ravnal pošteno (torej da izjav ni podal z namenom zavajanja tožnice), je treba ugotoviti, da je toženec izjave podal z namenom, da tožnico začasno odvrne od (sodnega) uveljavljanja terjatve. Glede na izraženi namen in okoliščine, v katerih so bile izjave dane, so bile po presoji pritožbenega sodišča izjave jasen izraz toženčeve volje o priznanju tožničine pravice do povrnitve izplačane trajne invalidske rente (do 1. 3. 2014, 31. 12. 2015 oziroma 31. 12. 2016).8 Zaradi toženčevega priznanja pravice je bilo zastaranje pretrgano (prekinjeno). Takšno razumevanje izjav je tudi skladno s temeljnim načelom obligacijskega prava - načelom vestnosti in poštenja, skladno s katerim si morajo udeleženci obligacijskih razmerij pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti prizadevati ne le za uresničitev lastnih interesov, temveč tudi za uresničitev interesov nasprotne stranke.9 S takšnim tolmačenjem izjav tudi ni poseženo v upravičenja toženca kot dolžnika; ne glede na priznanje pravice upnika, zaradi katerega je zastaranje pretrgano, namreč dolžnik ohrani ugovore, ki se nanašajo na temelj in višino terjatve (pravice).

17. Tožnica je tako glede temelja kot tudi glede višine izplačane rente podala ustrezno oziroma zadostno trditveno podlago. Izhodišče te presoje je, da je pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravic iz invalidskega oziroma nezgodnega zavarovanja (trajna invalidska renta), oziroma pri uresničevanju obveznosti nosilca socialnega zavarovanja, relevantna nacionalna zakonodaja. Upravičenost zavarovanca do trajne invalidske pokojnine (v ta okvir sodi tudi ugotovitev deleža invalidnosti) je tožnica ugotavljala na podlagi avstrijske zakonodaje. To upravičenost je tožnica v tem postopku dokazovala ne le s sodno poravnavo z dne 14. 10. 2015, temveč tudi z ugotovitvami zdravnikov, angažiranih v postopku presoje upravičenosti do invalidske rente, iz katerih izhaja, da pri zavarovancu ni mogoče pričakovati izboljšanja njegovega zdravstvenega stanja, oziroma da je pri njem zaradi posledic poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči, prisotno trajno zmanjšanje pridobitnih sposobnosti. Temu ni odveč dodati, da je bilo enako (torej, da je oškodovanec utrpel trajno prikrajšanje na delovnem področju) ugotovljeno tudi v odškodninskem sporu pred slovenskim sodiščem.10 Ne drži tudi pritožbeni očitek, da je podatek o 20 % invalidnosti v nasprotju s predloženimi dokazi. V mnenju z dne 8. 1. 2015 (izdelanem na podlagi pregleda zavarovanca 29. 12. 2014) je dr. V. le potrdil, da je pri zavarovancu (v travmatološkem smislu) podano enako stanje kot je bilo že predhodno ugotovljeno (20 % invalidnost) - prisotna je zelo zmanjšana sposobnost gibanja zaradi bolečin v hrbtenici in medenici (priloga A21). Mnenje dr. G. H., oziroma njena ocena o 5 % zmanjšanju pridobitnih sposobnosti, pa se nanaša le na nevrološke posledice poškodb. Tožnica je do sklenitve sodne poravnave 14. 10. 2015 zavarovancu izplačevala trajno invalidsko rento, upoštevajoč njegovo 20 % invalidnost (v travmatološkem smislu). Glede na zavarovančevo nespremenjeno zdravstveno stanje tožnici ni mogoče očitati, da po sodni poravnavi zavarovancu neutemeljeno izplačuje rento za 20 % invalidnost. Toženec v okviru pritožbenih navedb ne pojasni, s katerim zahtevkom (na plačilo katere javne dajatve), zoper katere različne nosilce socialnega zavarovanja, oškodovanec ni uspel (omenja le avstrijsko pokojninsko zavarovanje). Pavšalne trditve pa ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča. 18. Zakonske zamudne obresti je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo od 22. 12. 2016 dalje. V dopisih z dne 8. 1.2013, 16.1.2014, 12.7.2016 in 19. 7. 2016 (priloga A15), ki vsebujejo pregled izplačanih dajatev za posamezno obdobje, ni izražena zahteva za plačilo v smislu drugega odstavka 299. člena OZ.

19. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v pretežnem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka spremenilo tako, da je znesek, ki ga je toženec dolžan plačati tožnici (13.685,11 EUR), zvišalo za 8.362,84 EUR (torej na 22.047,95 EUR) (5. alineja 358. člena, v zvezi s 351. členom ZPP). Ta sprememba glede na zapis v točki II izreka izpodbijane sodbe („Kar je zahtevala tožeča stranka več se zavrne.“)11 ni narekovala spremembe tudi v zavrnilnem delu sodbe. Ker je tožnica v pravdi (z glavnim zahtevkom) v celoti uspela, je upravičena do povrnitve vseh pravdnih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženec ni nasprotoval odmeri pravdnih stroškov tožnice (v višini 5.341,95 EUR) iz izpodbijane sodbe, zato pritožbeno sodišče nanjo opira spremenjeno stroškovno odločitev; sodba sodišča prve stopnje se v točki III izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je toženec dolžan povrniti tožnici, zviša za 2.644,60 EUR (iz 2.697,35 EUR na 5.341,95 EUR).

20. V ostalem delu je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo, toženčevo pritožbo pa v celoti, zavrnilo, ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

21. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, je dolžan tožnici povrniti njene pritožbene stroške v višini 1.214,05 EUR (500 točk za pritožbo in 625 točk za odgovor na pritožbo, po tar. št. 21/2 Odvetniške tarife, povečano za 2 % oziroma 1 % materialne stroške (21,25 točk oziroma 12,75 EUR), 22 % DDV in sodno takso za pritožbeni postopek v višini 375 EUR12) (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Priznane stroške ji mora plačati v roku 15 dni (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP) od vročitve predmetne sodbe, v primeru zamude s plačilom pa ji od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

1 Z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti so kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote (prvi odstavek 18. člena ZOZP). 2 Prim. sodbo Sodišča ES C - 428/92 z dne 17. 12. 1992. 3 Kadar ima oseba („upnik“) do druge osebe („dolžnika“) nepogodbeno terjatev, tretja oseba pa mora izpolniti obveznosti do upnika ali je svoje obveznosti do upnika že izpolnila na način, ki je sprejemljiv za upnika, se po pravu, ki ureja obveznosti tretje osebe do upnika, presodi, ali in do kakšne mere ima ta tretja oseba pravico uveljavljati terjatve proti dolžniku, ki jih je upnik imel do tega dolžnika po pravu, ki se uporablja za njuno razmerje (19. člen Uredbe Rim II). 4 Prim. sodbi Sodišča ES oziroma EU C - 397/96 z dne 21. 9. 1999 in E - 11/16 z dne 20. 7. 2017. 5 Če tožnica oškodovancu/zavarovancu ne bi izplačevala invalidske rente, bi mu bila v breme toženca pred slovenskim sodiščem prisojena višja odškodnina (renta). 6 Ne drži toženčeva navedba v odgovoru na pritožbo, da tožnica teh navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala. Prvič jih je podala v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 12. 4. 2017. 7 Pritožbeno sodišče v nadaljevanju toženca navaja kot naslovnika oziroma pošiljatelja elektronske pošte. 8 Pri presoji, ali se dolžnikova izjava, kadar (vse) njeno sporočilo ni zajeto z besedami, glede na okoliščine, v katerih je dana, navzven kaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da priznava dolg, ni odločilno, kako dolžnik sam vidi svojo izjavo, temveč kako je izjava (objektivno) videti. Prim. III Ips 137/2006, II Ips 1048/2008. 9 Gl. V. Krajnc, OZ s komentarjem, 1. knjiga, str. 97. 10 Ugotovitev temelji na mnenju izvedenke za medicino dela, prometa in športa, da je oškodovanec, ki je med drugim utrpel poškodbe medenice, hrbtenice in kolkov, trajno omejeno delovno sposoben - sposoben je za lažje fizično delo (ni več zmožen za delo upravljavca stroja, ki ga je opravljal pred nesrečo). 11 Ta odločitev se po spremembi nanaša le na zakonske zamudne obresti. 12 Tožnica, ki je sicer po pozivu sodišča prve stopnje za pritožbeni postopek plačala sodno takso v višini 675 EUR, lahko od toženca zahteva povrnitev zneska 375 EUR, kolikor znaša taksna obveznost glede na pritožbeno vrednost spora (8.362,84 EUR).