Jedro

Tožnik je tožbo po izpolnitvi zahtevka s strani tožene stranke umaknil, zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške (ZPP čl. 158/1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka). Nato je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 248,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka za izpolnitev do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper stroškovni sklep (II. točka izreka) je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da 158. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) ne določa, da mora tožena stranka v primeru, ko tožeča stranka umakne tožbo, tožeči stranki povrniti njene stroške postopka, ampak ravno nasprotno. Navedena določba se nanaša na dejanski stan, ko tožeča stranka umakne tožbo, tožena stranka pa priglasi stroške postopka. V konkretnem primeru tako po mnenju tožene stranke ne gre za dejanski stan iz 1. odstavka 158. člena ZPP. V zadevi tudi ne gre za situacijo, da je tožeča stranka umaknila tožbo zato, ker je tožena stranka njen tožbeni zahtevek izpolnila. Tožena stranka je namreč „izpolnila zahtevek“ oziroma odpravila posledice negativne uskladitve pokojnine po določbah ZUJF zaradi odločitve Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2013 in posledično sprejetega Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZOPRZUJF, Ur. l. RS, št. 47/2013) in ne zaradi tožbe tožeče stranke. Tožena stranka je tako le sanirala stanje glede na odločitev Ustavnega sodišča RS in določbe prej citiranega zakona, kar pomeni, da se „izpolnitev“ tožene stranke ne more presojati v smislu izpolnitve postavljenega tožbenega zahtevka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani stroškovni sklep spremeni tako, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka oziroma da se stroškovni del tožbenega zahtevka zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem ni kršilo niti določb postopka niti materialnega prava, na kar pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

V sporni zadevi je tožnik, po prejemu poziva sodišča, dne 11. 10. 2013 umaknil tožbo. V postopku pa je priglasil stroške, ki so mu nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Tožena stranka se je z dopisom št. ... z dne 16. 10. 2013 z umikom tožbe strinjala. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika tožbe postopek ustavilo. Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Sodišče je odločitev sprejelo na podlagi 1. odstavka 158. člena ZPP, kjer je določeno, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka, če je slednja umaknila tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno naložilo, da tožniku povrne stroške postopka. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da se za povračilo stroškov tožeči stranki ob umiku tožbe uporablja 158. člen ZPP. Tako stališče je že v več zadevah zavzelo tudi pritožbeno sodišče (kot npr. opr. št. Psp 498/2013 z dne 6. 3. 2014 in Psp 616/2009 z dne 18. 2. 2010). Tudi iz pravne teorije (Komentar Zakona o pravdnem postopku, Nina Betetto - 2. knjiga, stran 23) izhaja, da je med upravičence do povračila stroškov v smislu 158. člena ZPP potrebno šteti tudi tožečo stranko, v kolikor je ne zadene sankcija zakrivljene zamude pri umiku tožbe.

V sporni zadevi je tožena stranka izpolnila zahtevek tožeče stranke s tem, ko je izdala odločbo z dne 24. 6. 2013. Glede izpolnitve zahtevka ni odločilno, da je tožena stranka odločbo izdala na podlagi določb ZOPRZUJF-a in odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 14. 3. 2013. Bistveno je, kot to tudi sama poudarja v pritožbi, da je z omenjeno odločbo sanirala posledice svoje prejšnje odločbe tudi za nazaj. S tako odločitvijo je tožnik soglašal, saj je odločba z dne 24. 6. 2013 očitno postala pravnomočna in je posledično tožbo umaknil. Tožniku pri tem tudi ni mogoče očitati, da je zamudil z umikom tožbe, saj je bila le-ta umaknjena, še preden je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani stroškovni sklep sodišča prve stopnje.