Jedro

Ni bistveno ali so pravni posli, na katerih temeljijo odhodki, bili izvršeni, saj mora biti ugotovljeno tudi, da je navedene storitve dejansko opravil prejemnik odhodka, kar izkazuje, da je imel navedeni odhodek neposredni poslovni namen (kavzo). Slednje pa dokazuje, da je bil ta potreben za pridobivanje prihodkov. Ob zaključku, da zaračunane storitve ni opravila družba, ki je računa izdala, po presoji sodišča niso bistvene navedbe davčnega organa tako glede same vsebine storitev (zaračunanih študij) kot njihove potrebnosti oz. možnosti, da bi za zaračunan znesek omenjenih storitev tožnik zaposlil ekipo strokovnjakov. Zato sodišče tožnikove ugovore, ki se nanašajo na omenjene navedbe zavrača kot nerelevantne.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju prvostopenjski organ, tudi davčni oziroma finančni organ) tožniku dodatno odmerila davek od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za leto 2012 v znesku 45.000,00 EUR, po stopnji 18% od osnove za davek 250.000,00 EUR in pripadajoče obresti, obračunane od poteka roka za plačilo 1. 5. 2013 do 27. 6. 2017, v znesku 13.109,18 EUR (I. točka izreka). Odmerjena obveznost mora biti plačana v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (II. točka izreka). Iz III. točke izreka izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali finančni upravi, bremenijo finančno upravo. Iz IV. točke izreka pa izhaja, da v skladu s prvim odstavkom 87. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN), katerega predmet je uveljavljanje odhodkov po prejetih računih povezane osebe A. v obračunu DDPO za obdobje 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012. O ugotovitvah je finančni organ sestavil zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, ki pa jih finančni organ ni upošteval. Tožnik je 22. 1. 2014 finančnem organu predložil popravek – samoprijavo obračuna davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2012, ki pa se je na podlagi ugotovitev DIN spremenil z dodatno ugotovljeno davčno obveznostjo v znesku 45.000,00 EUR. Tožnik je evidentiral 2 računa, oba z dne 12. 12. 2012, v vrednosti 180.000,00 EUR in v vrednosti 70.000,00 EUR, ki ju je izdala družba A. Računa sta v plačilo zapadla 12. 2. 2013. Iz ugotovitev v postopku izhaja, da je družba A. konec leta 2012 izdala račune trem družbam v sistemu B. v Sloveniji v skupni vrednosti 1.080.000,00 EUR, dvema povezanima družbama v sistemu B., ki sta registrirani v Belgiji in Italiji, pa še za skupaj 480.000,00 EUR. Po ugotovitvi davčnega organa so vsi računi po zunanjem izgledu enaki ter kažejo, da niso verodostojni (vsi so datirani na isti datum, imajo enak datum zapadlosti, so pomanjkljivi, itd). Po 12. členu Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) pa je osnova za davek dobiček, ki se ugotovi v skladu z določbami tega zakona. Dobiček je presežek prihodkov nad odhodki, ki so določeni s tem zakonom. Davčni organ se sklicuje tudi na Slovenske računovodske standarde (v nadaljevanju SRS) in sicer SRS 22., toč. 12, SRS 21.1., SRS 21.15, SRS 21.12 in SRS 14.10. Po ugotovitvi davčnega organa za prejeta računa, izdana s strani družbe A., ni mogoče trditi, da sta izstavljena na verodostojni podlagi.

3. Finančni organ nadalje ugotavlja, da je po podatkih iz revidiranih računovodskih poročil tožnika in po konsolidiranem letnem poročilu za poslovno leto 2012 razvidno, da je družba A. s tožnikom povezana oseba. To je potrdil tudi direktor tožnika (C.C), ko je v izjavi na zapisnik razkril, da je bil v letu 2012 kot fizična oseba 100% lastnik povezane družbe A. Tožnik je v postopku predložil pogodbo (v angleškem jeziku), datirano 2. 4. 2012, z nazivom „...“. Po tej pogodbi tožnik nastopa kot prejemnik storitev, A. pa kot izvajalec storitev. Tožnik je na vpogled predložil brošuro oz. zbir aktivnosti in informacij, vključujoč posamezna področja, ki naj bi jih izdelala družba A. Skupni imenovalec vseh predloženih študij, ki jih je družba izdelala glede zaračunanih storitev znotraj skupine B. je, da ni razviden njihov izvajalec oz. avtor. Iz brošure, izdelane za tožnika, prav tako ni razvidno, kdaj in kje je nastala. Finančni organ je zato zaključil, da tožnik ni dokazal dejansko opravljenih storitev po računih povezane družbe A. 4. Glede omenjenih računov, pogodbe in predloženih materialov finančni organ ugotavlja, da ne zadostujejo kriterijem, ki jih zahtevajo SRS. V postopku je bilo ugotovljeno, da so bile obveznosti iz navedenih računov prenesene na posredno kapitalsko povezano družbo D. d.o.o. Slednja je bila ustanovljena izključno z namenom, da bi kupila poslovne deleže družb, ki predstavljajo naložbe v ... znotraj skupine B. (v nadaljevanju družbe B.), ki so bili v lasti tožnika. Ker pa D. d.o.o. razen ustanovitvenega kapitala ni imela drugega premoženja, je bilo treba vire za odkupe deležev umetno ustvariti znotraj lastniško in upravljalsko povezanih pravnih oseb in sicer s posojili družbe A. oz. s pretvorbo prevzetih dolgov v dolgoročno posojilo, brez konstantnega anuitetnega načina vračanja in brez garancije oz. zavarovanja poplačila. Tožnik kot krovna družba skupine B. je z dolgom do A. in prenosom tega dolga na družbo D. d.o.o. sam vzpostavila vir financiranja družbi D. d.o.o., da je lahko od njega odkupil deleže družb B. Finančni organ zaključuje, da dodatno ugotovljena dejstva in okoliščine očitno nakazujejo na prikritost tudi drugih aktivnosti večinskih lastnikov in uprave sistema B., ki se ne izkazujejo samo v doseganju finančne ustreznosti skupine B., temveč tudi v zmanjšanju davčne osnove za DDPO in v prenosu dolga na novoustanovljeno družbo D., d.o.o., z namenom omogočiti transfer v davčno oazo preko povezane družbe izven sistema B. Finančni organi organ zaključuje, da odhodki tožnika po prejetih računih povezane družbe A. s sedežem v davčni oazi v skladu s tretjim odstavkom 29. člena ZDDPO-2 ne predstavljajo neposrednega pogoja za opravljanje dejavnosti tožnika. Celotni opisani splet okoliščin in dejstev kaže na to, da so storitve omenjene povezane družbe simulirane. Po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2 pa navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. V obravnavani zadevi finančni organ ugotavlja, da so povezane družbe sklepale posle oz. več medsebojno povezanih poslov, ki ne sledijo nobenemu samostojnemu gospodarskemu cilju, razen pridobitve davčne ugodnosti.

5. Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo. Izpodbijana odločitev je pravilna in zakonita že iz vidika neupoštevanja primarnega dejanskega stanja po 12. členu ZDDPO-2, saj tožnik ni uspel dokazati resničnega obstoja spornih odhodkov in s tem upravičenja, da bi jih v skladu s tretjim odstavkom 12. člena ZDDPO-2 lahko upoštevali pri izračunu davčne osnove.

6. Tožnik navedeno odločitev izpodbija in v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava. Finančnemu organu očita, da je neargumentirano in arbitrarno zavrnil tožnikove odhodke na podlagi računov v znesku 180.000,00 EUR in v znesku 70.000,00 EUR, kljub dejstvu, da so bili ti odhodki v neposredni vzročni zvezi s prihodki, ustvarjeni na podlagi pogodbe s kupci v ... Navedenih odhodkov finančna organa nista presojala v razmerju do ustvarjenih prihodkov, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki jo navaja (X Ips 5/2015, X Ips 196/2015). Iz slednje izhaja, da je vprašanje, ali je določen odhodek mogoče izkazati z ustrezno verodostojno knjigovodsko listino, vprašanje načina dokazovanja tega dejstva, obstoj take listine sam po sebi pa ni nujen pogoj za uspešnost takega dokazovanja. Z vidika pravilne uporabe materialnega prava in sicer tretjega odstavka 12. člena in 29. člena ZDDPO-2 je bistveno, ali so pravni posli, na katerih temeljijo odhodki, bili izvršeni in ali so bili potrebni za pridobitev obdavčljivih prihodkov. Tožnik se ne strinja z zaključki finančnega organa, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe. Tako oporeka navedbi finančnega organa, da družbe A. ni mogoče locirati ter, da naj bi šlo zgolj za poštni nabiralnik, saj finančni organ za tak zaključek ni predložil nobenega dokaza. Prav tako se ne strinja s finančnim organom, da naj bi bile izdelane študije preprosto presnemanje vsebin iz dostopnih spletnih strani. Oporeka tudi navedbi finančnega organa, da naj bi za vrednost 250.000,00 EUR bilo mogoče zaposliti „ekipo raziskovalcev“, ki bi lahko „več let“ izvajala aktivnosti pri iskanju novih trgov. Meni namreč, da bi se ravno finančni organ moral zavedati koliko je obdavčena plača. Pri tem pa finančni organ tega niti ni poskušal finančno opredeliti. Finančni organ je glede predmetnih računov navedel, da imata zunanjo „sumljivo formo“. Pri tem ne upošteva, da se odhodki v skladu s sodno prakso lahko dokazujejo tudi z drugimi dokazi, ki se jih je tožnik poslužil, vendar jih finančni organ ni upošteval (npr. dokazila o izvedenih aktivnostih v času trajanja pogodbenega razmerja, katerega rezultat je sklenitev več milijonskega posla v ... ter v konstantni rasti prodaje proizvodov in storitev tožnika na bližnjem vzhodu). Tožnik se sklicuje, da je predmetna računa izdala tuja pravna oseba, ki je ne obvezuje slovenska nacionalna zakonodaja.

7. Glede pravnega razmerja z družbo D. d.o.o. je po mnenju tožnika navajanja finančnega organa mogoče ovreči z vpogledom v IPRS, iz katerega je razvidno, da je bila družba D. d.o.o. ustanovljena eno leto in pol za tem, ko je bila sklenjena in realizirana pogodba med A. ter tožnikom. Tožnik navaja, da v zadevi niso sporni prihodki tožnika, ki jih je ustvaril v poslovanju s subjekti iz bližnjega vzhoda, ki jih navaja (npr. 7,9 miljonov EUR v letu 2013 v ..., 1.700,00 EUR realiziranega prometa s ... v letu 2014, itd). Ne more biti sporno, da so za vsako vključitev na novo tržišče potrebni izdatki, še posebej na tržišča z drugačno kulturo, jezikom in pravnim redom. V konkretnem primeru se tožnik ni odločil za vstop na tržišče bližnjega vzhoda samostojno, temveč je sklenil pravno razmerje s pravno osebo A., ki je realizirala poslovne rezultate. Za vstop tožnika na tržišče bližnjega vzhoda so bili potrebni odhodki. Kolikor finančni organ meni, da so odhodki v višini 250.000,00 EUR previsoki, naj opredeli, koliko bi odhodki morali znašati. Hkrati naj finančno opredeli svoje pavšalne navedbe glede „večletnega“ dela „ekipe“ raziskovalcev. Neizpodbitno dejstvo je, da so za nastanek prihodkov potrebni odhodki. Tožnik se sklicuje na listine, predložene v postopku in med predlaganimi dokazi predlaga zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika. Tožnik predlaga, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. 9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, pri čemer se sodišče strinja z razlogi, ki izhajajo iz obrazložitev odločbe prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

11. V obravnavani zadevi je sporno, ali je davčni organ z izpodbijano odločbo tožniku pravilno in zakonito odmeril DDPO za leto 2012 od osnove 250.000,00 EUR v znesku 45.000,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 13.109,18 EUR. Davčni organ namreč tožniku ni priznal odhodkov v višini 250.000,00 EUR kot davčno priznanih odhodkov. Gre za odhodke, ki jih je tožnik uveljavljal na podlagi dveh računov, obeh z dne 12. 12. 2012, enega v vrednosti 180.000,00 EUR in drugega v vrednosti 70.000,00 EUR, ki jih je prejel od povezane osebe A. Po zaključku obeh davčnih organov tožnik v postopku ni dokazal, da bi bile storitve, ki so bile zaračunane z navedenima računoma, tudi dejansko opravljene, s strani izdajatelja računov. Z navedenim zaključkom pa se strinja tudi sodišče. 12. V postopku je bilo ugotovljeno, da je navedena računa tožniku izdala povezana oseba A., ki je registrirana v eni izmed svobodnih (prostih) con v Dubaju (ZAE – oznaka za prosto cono). Davčni organ je tudi ugotovil, da ima navedena družba kvečjemu značaj poštnega nabiralnika. Ugotovil je, da je navedena družba konec leta 2012 izdala trem družbam v sistemu B. v Sloveniji račune v skupni vrednosti 1.080.000,00 EUR, dvema povezanima družbama v sistemu B., registriranima v Belgiji in Italiji, pa še za skupaj 480.000,00 EUR. Skupna vrednost zaračunanih storitev družbe A. družbam v sistemu B. je v letu 2012 znašala 1.560.000,00 EUR.

13. Glede na navedene ugotovitve in glede na izgled omenjenih dveh računov je davčni organ imel tudi po presoji sodišča utemeljen dvom v resnični obstoj obravnavanih storitev, zaračunanim z omenjenima računoma. Vsem navedenim računom je skupno: - po zunanjem izgledu so enaki (različne so samo vrednosti posameznega računa); - vsi so datirani na datum 12. 12. 2012; - imajo enak datum zapadlosti (12. 2. 2013); - nimajo alokacije, kam se nakazilo opravi. Davčni organ je zato za navedena računa ocenil, da že z zunanjo formo in izkazano vsebino kažeta na svojo neverodostojnost. Na računih je napaka zapisa UEA (namesto pravilno UAE – mednarodna oznaka za Združene arabske emirate), na računih manjka več podatkov, ki so skupaj za verodostojnost dokumenta (računa) bistvenega značaja: - (na računih ni navedeno, kam opraviti nakazilo, torej ni številke TRR izdajatelja računa; - na računih je zgolj žig z logotipom družbe, brez kakršnegakoli podpisa, imena izdajatelja ali podpisnika računa; - na računih niso navedeni običajni identifikacijski podatki izdajatelja računa (družbe), kot so kapital, ustanovitelji, banke, organ, ki je družbo registriral).

14. Utemeljen dvom v verodostojnost navedenih računov utemeljuje tudi ugotovitev, da je družba A. s tožnikom povezana oseba (C.C., ki je odgovorna oseba tožnika, je bil v letu 2012 tudi 100 % lastnik družbe A.) ter dejstvo, da predmetna računa nista bila poravnana pred koncem leta 2013 (pa še to na specifičen način). Tožnik je v postopku predložil pogodbo, sklenjeno z družbo A. z dne 2. 4. 2012, ki se nanaša na aktivnosti, povezane s sončno energijo, ki vključujejo trgovino, investicije, svetovanje, storitve, marketing. Tožnik je po navedeni pogodbi prejemnik storitev, ki je zainteresiran za odpiranje novih trgov in povečanje tržnega deleža pri proizvodnji fotovoltaničnih modulov in projektov na ključ. Izvajalec – družba A. pa bo po navedeni pogodbi nudila tožniku svetovalne in marketinške storitve, storitve tretjih oseb in vse ostale aktivnosti, pri čemer vrednost storitev znaša 250.000,00 EUR. Pogodbena vrednost po omenjeni pogodbi je določena pavšalno naprej, ne glede na dejanski vsebinski in količinski obseg storitev izvajalca A. V postopku je bilo ugotovljeno, da je navedena družba v letu 2012 družbam v sistemu B. zaračunala za 1.560.000,00 EUR za storitve iz naslova raznoraznih študij. Dokumenti, ki jih je v postopku predložil tožnik (dva računa, pogodba, brošura), pa ne izpričujejo vsebinske, niti formalne verodostojnosti dokumentov samih. Obveznosti do družbe A. so se prenesle na družbo D., ki je bila ustanovljena 7. 11. 2013. Navedena družba je s tožnikom povezana oseba (C.C. je odgovorna oseba tako tožnika, kot družbe D. d.o.o., in tudi večinski lastnik obeh družb). Obveznosti do družbe A. so se s strani tožnika začele poravnavati (zapirati) šele z ustanovitvijo družbe D. d.o.o. v novembru 2013. 15. V postopku je ugotovljeno veliko neobičajnih poslovnih dogodkov v letu 2012 in 2013, njihovo sovpadanje pa kaže po ugotovitvah davčnega organa na strateško, načrtno in premišljeno delovanje večinskih lastnikov in uprave, ki pa nima za rezultat dopustne davčne optimizacije. Družba D. d.o.o. je prevzete terjatve družbe A. prekvalificirala v dano posojilo tožniku. Z namenom, da bi navedeno posojilo bilo mogoče ustrezno evidentirati, sta tožnik in družba D. d.o.o. sklenila posojilno pogodbo. Vračilo posojila iz TRR s strani tožnika na račun D. d.o.o. je bilo izvedeno 2. 12. 2013. S podpisom posojilne pogodbe z dne 25. 11. 2013 je nastopila družba D. d.o.o. kot dolžnik v razmerju upnika do A. Posojilo, izkazano v citirani posojilni pogodbi znaša 1.080.000,00 EUR, v dodatku 1 k pogodbi je naveden tožnik kot dolžnik za 250.000,00 EUR (iz dodatka k posojilni pogodbi je razvidno, da gre za enak način delovanja pri treh povezanih družbah v sistemu B.). Posojilna pogodba med družbo D. d.o.o. in družbo A. pa je pavšalna in omogoča razne scenarije (od podaljšanja roka za plačilo nad 10 let). Posojilo tudi ni zavarovano. Z verigo transakcij med povezanimi osebami je postala družba D. d.o.o. v letu 2013 dolžnik družbe A. v višini 250.000,00 EUR, hkrati pa so se knjigovodsko zaprle obveznosti pri tožniku do družbe A. 16. Glede na vse navedene ugotovitve v postopku (nepopolne listine, dejstva in okoliščine poslovanja tožnika s povezano družbo A. ter dejstva in okoliščine hkratnega in povezanega poslovanja povezanih oseb znotraj skupine B.) je tudi po presoji sodišča davčni organ imel utemeljen dvom v resnični obstoj v zadevi obravnavanih storitev oz. odhodkov, torej v obstoj ene izmed postavk pravno relevantnega dejanskega stanja po 12. členu ZDDPO-2. Iz slednjega izhaja, da se za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid, na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi. Knjigovodska listina je verodostojna, če se pri njenem kontroliranju pokaže, da lahko strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, na njeni podlagi popolnoma jasno in brez dvomov spozna naravo in obseg poslovnega dogodka (SRS 21.12.).

17. Ker je tudi po presoji sodišča davčni organ vzpostavil prepričljiv dvom v zatrjevani obstoj odhodkov, bi moral tožnik v skladu z obrnjenim dokaznim bremenom (po prvem odstavku 76. člena ZDavP-2) le-te verodostojno izkazati, česar pa tožnik ni storil. Iz v postopku predložene dokumentacije tudi po presoji sodišča ne izhaja, da bi bile storitve, zaračunane z navedenima računoma, tudi resnično opravljene s strani izdajatelja računa. Iz listin, na katere se sklicuje tožnik, namreč ne izhaja, da bi storitve opravila družba, ki je tožniku izdala račun, to je družba A. Tožnik pa davčnemu organu tudi ni predložil dokumentacije navedene družbe, ki jo je dolžan zagotavljati za davčne potrebe (40. člen in 17. člen ZDavP-2), čeprav je bilo v postopku ugotovljeno, da gre pri navedeni družbi za povezano osebo. Sodišče se strinja z drugostopenjskim organom, da bi s predložitvijo dokumentacije (knjigovodske listine) povezane družbe, bil omogočen neposreden preizkus in resničnost tožniku zaračunanih storitev ter s tem tudi spoznanje, ali gre pri povezani osebi resnično za aktivno in ne zgolj fiktivno družbo. Sodišče se zato strinja z oceno davčnega organa, da za sporna računa, izdana s strani družbe A., ni mogoče trditi, da sta izstavljena na verodostojni podlagi.

18. Iz navedenih razlogov tožnikovi ugovori niso utemeljeni, tožnikovo sklicevanje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (X Ips 5/2015, X Ips 196/2015) pa sodišče zavrača. Iz slednje res izhaja, da za namene obdavčitve ne more biti ključno zgolj pravilno vodenje poslovnih knjig in obstoj take listine sam po sebi ni nujni pogoj za uspešnost takega dokazovanja. Vendar pa je v obravnavani zadevi po presoji sodišča ključnega pomena to, da tožnik v postopku ni verodostojno izkazal, da bi storitve, ki so bile zaračunane s spornima računoma, res opravila družba, ki je računa izdala. Ni namreč bistveno zgolj, kot zatrjuje tožnik, ali so pravni posli, na katerih temeljijo odhodki, bili izvršeni, saj mora biti ugotovljeno tudi, da je navedene storitve dejansko opravil prejemnik odhodka, kar izkazuje, da je imel navedeni odhodek neposredni poslovni namen (kavzo). Slednje pa dokazuje, da je bil ta potreben za pridobivanje prihodkov. Ob zaključku, da zaračunane storitve ni opravila družba, ki je računa izdala, po presoji sodišča niso bistvene navedbe davčnega organa tako glede same vsebine storitev (zaračunanih študij) kot njihove potrebnosti oz. možnosti, da bi za zaračunan znesek omenjenih storitev tožnik zaposlil ekipo strokovnjakov. Zato sodišče tožnikove ugovore, ki se nanašajo na omenjene navedbe zavrača kot nerelevantne. Ker tožnik v postopku ni izkazal, da bi bile sporne storitve res opravljene s strani izdajatelja računov, kar je pogoj za ugotavljanje, da je bil tak odhodek, ki je nastal tožniku, potreben za pridobivanje prihodka, sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da naj bi bili navedeni odhodki potrebni, pri čemer se tožnik sklicuje na svoj vstop na novo tržišče - tržišče bližnjega vzhoda.

19. Iz navedenih razlogov pri navedenih dveh računih tudi po presoji sodišča ne gre za davčno priznane odhodke na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 in posledično tudi ne gre za odhodke, ki so davčno priznani na podlagi prvega odstavka 29. člena ZDDPO-2. Zato je davčni organ po presoji sodišča tožniku pravilno naložil plačilo DDPO od v postopku ugotovljene davčne osnove.

20. Tožnik v tožbi kot dokaz predlaga tudi zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika. Sodišče navedeni dokazni predlog zavrača kot nedovoljeno tožbeno novoto. Iz 52. člena ZUS-1 izhaja, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik v postopku, v katerem je sodeloval, ni predlagal zaslišanja zakonitega zastopnika, v tožbi pa ni pojasnil, zakaj tega dokaza ni predlagal že v postopku izdaje upravnega akta.

21. Po presoji sodišča v zadevi tudi niso bile storjene očitane bistvene kršitve pravil postopka. Tožnik je v postopku sodeloval, vročen mu je bil zapisnik, na katerega je podal pripombe in s čimer je bila tožniku zagotovljena kontradiktornost v postopku. Kolikor so tožbeni razlogi enaki pritožbenim, jih iz enakih razlogov kot pritožbeni organ, zavrača tudi sodišče. 22. Po povedanem je po presoji sodišča odgovorjeno na vse navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim jih, iz istih razlogov kot drugostopenjski organ, zavrača tudi sodišče. 23. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, po kateri lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona).

24. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

25. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.