Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba I Ips 78/2003

ECLI:SI:VSRS:2004:I.IPS.78.2003 Kazenski oddelek

izvajanje dokazov dokazni predlog zavrnitev dokaznega predloga kršitev pravice do obrambe zahteva za varstvo zakonitosti zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Vrhovno sodišče
5. februar 2004
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Predlog strank za izvedbo dokazov mora biti določen, nanašati se mora na dejstvo, ki je pomembno za pravilno presojo zadeve ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da je s predloženim dokazom mogoče ugotoviti zatrjevano dejstvo. V nasprotnem ne gre za dokazni predlog, temveč za pripombo, mnenje, pobudo, ki nima pravnega učinka, zato sodišče o tem ni dolžno sprejemati posebnega sklepa in tudi ne navajati razlogov v obrazložitvi sodbe.

Sodišče mora odločiti tudi o dokaznih predlogih strank, ki jih na glavni obravnavi, ki se je začela znova, niso ponovile.

Ker je obramba v pritožbi zatrjevala, da bo mogoče s prekopavanjem dvorišča ugotoviti, da obsojenčevi objekti na vodovodno omrežje niso priključeni za oškodovančevim vodomerom, ni pa izkazala potrebne verjetnosti, da bo s predlaganim dokazom dokazala zatrjevano pravno relevantno dejstvo, kar bi lahko storila bodisi s predložitvijo morebitne dokumentacije o poteku vodovodnega omrežja v dvorišču, bodisi z zaslišanjem prič, ki bi potrdile navedbe o poteku cevi ali na kakšen drug ustrezen način, sodišče z neizvedbo tega dokaza ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. S.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati povprečnino v znesku 150.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju je s sodbo z dne 21.11.2000 obsojenega S.Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ in mu na podlagi 50. člena istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 211. člena KZ določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati oškodovancu M.V. premoženjskopravni zahtevek v znesku 86.900 SIT, s presežkom pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo obsojenčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP, torej iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da z uporabo 427. člena ZKP odloči enako.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, podaja mnenje, da ta ni utemeljena in zato Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojenega S.Š. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da sodišče med glavno obravnavo ter "za izdajo sodbe" ni upoštevalo pravic obrambe, ko je predlagala, naj se opravi ogled kraja in "razkop terena" zaradi ugotovitve poteka vodovodnih cevi, s tem pa da je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP.

Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, tako da ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki. Predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten, stranki morata pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je treba šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in da ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Predlog strank za izvedbo dokazov mora biti določen, nanašati se mora na dejstvo, ki je pomembno za pravilno presojo zadeve ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da je s predloženim dokazom zatrjevano dejstvo mogoče ugotoviti. V nasprotnem ne gre za dokazni predlog, temveč za pripombo, mnenje, pobudo, ki nima pravnega učinka.

Za dokazne predloge strank se zahteva bistveno manj kot gotovost in več kot golo breme zatrjevanja (onus proferendi). Verjetnost o dokaznem predlogu stranke je v bistvu verjetnost v verjetnosti dokaza, sklep o tem, ali je ta izkazana, pa lahko sodišče sprejme na podlagi vestne, specifične in konkretne dokazne presoje.

Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že zavzelo stališče, da mora sodišče odločiti o dokaznih predlogih strank, podanih v postopku, četudi teh na glavni obravnavi, ki se je začela znova, niso ponovile. Tega vprašanja vložnik v zahtevi ne problematizira, saj ne uveljavlja kršitve določbe 3. odstavka 299. člena ZKP in tudi ne tiste iz 7. odstavka 364. člena ZKP, po kateri mora sodišče navesti, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank.

Obsojenčev zagovornik je na glavni obravnavi dne 14.1.1999 predlagal zaslišanje prič B.G. in A.R., da se v njuni navzočnosti razpiše narok na kraju samem z ogledom, po potrebi pa se lahko odredi izkop oziroma prekopavanje celotnega dvorišča kot tudi objektov, zato da se bo ugotovilo, kako so položene cevi (list. št. 115). Sodnica je v skladu s 3. odstavkom 299. člena ZKP na glavni obravnavi sprejela sklep, da se (tudi tem) dokaznim predlogom ugodi tako, da bodo predlagane priče ter stranke povabljene najprej na obravnavo na sodišče, po potrebi pa bo nato v nadaljevanju istega dne opravljen še ogled kraja. Sodišče je nato navedeni priči na glavni obravnavi zaslišalo, ni pa opravilo ogleda in o tem tudi ni sprejelo nobenega posebnega sklepa, obramba pa tega dokaznega predloga ni ponovila.

Glede na navedena merila je treba ugotoviti, da od dokazov, ki jih je na glavni obravnavi predlagala obramba, sodišče ni opravilo ogleda. Vendar pa vložnik prvostopenjske sodbe na tej podlagi ni izpodbijal, pa tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ni z ničemer utemeljil svoje trditve, da je pravnomočna sodba, zato ker ta dokaz ni bil izveden, nezakonita.

Obsojenčev zagovornik je na glavni obravnavi svoje stališče glede drugega dokaza, ki ga navaja v zahtevi, formuliral tako, da se po potrebi lahko odredi izkop oziroma prekopavanje celotnega dvorišča kot tudi objektov. Tako sploh ni šlo za dokazni predlog, ampak zgolj za pobudo sodišču, naj pretehta, ali je izvedba tega dokaza potrebna. Sodišče prve stopnje, ki v tem pogledu vložniku ni sledilo, o tem ni bilo dolžno sprejemati posebnega sklepa in tudi ne navajati razlogov v obrazložitvi sodbe.

Vložnik zahteve je v pritožbi predlagal, naj se izvede dokaz s prekopavanjem dvorišča zaradi ugotovitve poteka vodovodnih cevi.

Višje sodišče se glede tega dokaznega predloga ni izrečno izjavilo, da je izvedba tega dokaza nepotrebna. Je pa to po vsebini storilo tako, da je sprejelo dokazno oceno v prvostopenjski odločbi, ne da bi podvomilo, da bi predlagani dokaz lahko omajal pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Z vložnikom zahteve se ni mogoče strinjati, da je višje sodišče s svojim ravnanjem, ki dejansko pomeni zavrnitev tega dokaznega predloga, prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe. V tej odločbi je bilo že pojasnjeno, da se za dokazni predlog strank zahteva bistveno manj od gotovosti in več kot golo breme zatrjevanja. Tisti, ki predlaga dokaz, mora izkazati verjetnost, da bo z njim mogoče dokazati zatrjevano pravno relevantno dejstvo. Obramba pa je tudi v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, ko je bil njen položaj neugodnejši kot pri sojenju pred sodiščem prve stopnje, saj je to na podlagi presoje izvedenih dokazov sprejelo obsodilno sodbo, ostala le na ravni zatrjevanja, da bo mogoče s prekopavanjem dvorišča ugotoviti, da obsojenčevi objekti na vodovodno omrežje niso priključeni za oškodovančevim vodomerom. Ni pa izkazala potrebne verjetnosti, da bo s predlaganim dokazom dokazala zatrjevano pravno relevantno dejstvo. To bi lahko storila bodisi s predložitvijo morebitne dokumentacije o poteku vodovodnega omrežja v dvorišču, z zaslišanjem prič, ki bi potrdile navedbe o poteku cevi ali na kakšen drug ustrezen način. Tega pa ni storila. Zato tudi ne drži, da je sodišče druge stopnje, s tem da izpodbijane sodbe zaradi izvedbe predlaganega dokaza ni razveljavilo, kršilo obsojenčevo pravico do obrambe.

Zahteva tudi nima prav, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP, ki jo vidi tudi v tem, da pravnomočna sodba skice, ki da je pomemben dokazni predlog, sploh ne omenja. Iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 140) je razvidno, da sodišče tega dokaza, ki se v spisu nahaja na list. št. 27, ni izvedlo. Zahteva sicer govori, da sodba tega dokaznega predloga ne omenja, vendar v postopku nobena od strank ni podala predloga za izvedbo tega dokaza, pač pa je le v pritožbi vložnik dejansko stanje izpodbijal tudi z navedbo, da v dokaznem postopku "tlorisne skice dogodkov" sodišče ni ocenjevalo. Glede na to, da ta dokaz ni bil pretresen na glavni obravnavi, sodišče nanj po 1. odstavku 355. člena ZKP tudi ni smelo opreti sodbe.

Z navedbami v zahtevi, da sodišče ni ocenilo obsojenčevih trditev, da je oškodovanec sam sebi odrezal dovod vode v sanitarije, ki da so se napajale preko cevi, ki je vodila iz jaška iz smeri Š.-jeve stanovanjske hiše in nato ostro zavila proti delavnicam oziroma hlevu, kar da izhaja tudi iz dejstva, da je po tem posegu v oškodovančevih sanitarijah zmanjkalo vode, da je sodba nejasna glede tega, katero cev je v letu 1988 prerezal in zamašil A.B., pa vložnik po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ampak ponuja lastno dokazno oceno, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja tudi za navedbe, da se sodišče ni izjavilo o tem, da primerjava rabe vode na obdolženčevih objektih pred in po posegu pokaže, da gre mesečno za razliko 2 m3 in da ni odgovorilo, kako je mogoče, da je v določenem obdobju pri oškodovancu, kjer je bilo zaradi gostilne očitno bistveno več porabnikov vode, po podatkih komunalnega podjetja razlika s Š. le 35 m3 na letni ravni ter da je nerazumljivo, čemu je sodišče povzelo v razlago sodbe V.-jevo zatrjevanje o tem, da naj bi imeli Š. živino, dva konja in govedo, čeprav je obsojenec povedal, da je vso živino odprodal že leta 1991. Na ta način in s sklicevanjem na določbo 17. člena ZKP, ki sodišču narekuje, da mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, vložnik po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vložnik sicer predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe tudi z uporabo 427. člena ZKP. Na podlagi te zakonske določbe vrhovno sodišče v primerih, ko pri reševanju zahteve za varstvo zakonitosti nastane precejšen dvom o odločilnih dejstvih, razveljavi pravnomočno odločbo. Vložnik tega izrednega pravnega sredstva pa na tej podlagi nima pravice predlagati razveljavitve pravnomočne odločbe oziroma sodišče na tak predlog v ničemer ni vezano.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega S.Š., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojeni S.Š. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnina v znesku 150.000 SIT.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia