Jedro

Tudi če se pred pravnomočnostjo odločbe o prekršku spremeni dopolnilna norma glede določene največje dovoljene dimenzije vozila oziroma skupine vozil, pri katerih ne gre za izredni prevoz, to ne pomeni, da gre za takšno spremembo predpisa (blanketne norme), da jo je treba ob upoštevanju pravila o časovni veljavnosti zakona kot milejšo uporabiti retroaktivno.

Izrek

Izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. L.K.s.p. je bil s plačilnim nalogom Specializirane enote za nadzor prometa Ljubljana z dne 29.3.2006 spoznan za odgovornega storitve prekrška po osmem odstavku 70. člena ZVCP-1. Okrajno sodišče v Ljubljani je pri odločanju o zahtevi zagovornikov storilca za sodno varstvo z izpodbijano sodbo navedeni plačilni nalog odpravilo, storilca spoznalo za odgovornega storitve istega prekrška ter mu izreklo globo 417,29 EUR.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec. Trdi, da je sodišče v tej zadevi napačno razlagalo določbo drugega odstavka 2. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in da je zato podana kršitev materialnih določb zakona glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega je bil storilec spoznan za odgovornega, prekršek (1. točka 156. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZP-1). Navaja, da se je 1.1.2007 spremenil Pravilnik o merah in masah vozil v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 138/2006 - Pravilnik), ki sedaj določa, da je največja dovoljena dolžina za skupino vozil, ki je posebej prirejena za prevoz osebnih avtomobilov 22 m in ne več 18,75 m, kar še vedno velja za motorna tovorna vozila s priklopnikom. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da se predpis, ki določa prekršek, ni spremenil, saj gre za spremembo določb ZVCP-1 v smislu drugega odstavka 2. člena ZP-1 tudi takrat, kadar se spremenijo dopolnilne norme, na katere napotuje blanketni predpis, ki določa prekršek. Takšna dopolnilna norma je v konkretnem primeru Pravilnik, ki v Prilogi I vsebuje glede na prej veljavno besedilo dodatno kategorijo »skupina vozil, prirejenih posebej za prevoz osebnih avtomobilov«. V zvezi s tem navaja, da sodišče ni preverjalo, ali vozilo, s katerim je bil storjen prekršek, ustreza opredelitvi „skupina vozil, prirejenih posebej za prevoz osebnih avtomobilov“ po Prilogi I Pravilnika in trdi, da je izrek sodbe zato nerazumljiv in da nasprotuje sam sebi (8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1), saj najprej uporablja izraz »tovorno vozilo s priklopnim vozilom«, v nadaljevanju pa izraz „skupina vozil“, v novem Pravilniku pa sta za ti kategoriji vozil določeni različni največji dovoljeni dolžini. Vrhovni državni tožilec poleg tega navaja, da sodba nima razlogov glede temelja storilčeve odgovornosti za prekršek (8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1), saj sodišče v obrazložitvi sodbe le povzema zakonski tekst 4. točke 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD), na katerega napotuje 14. člen ZP-1, pri tem pa ne pove, katero dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja svojega zaposlenega je storilec opustil. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilcu prekrška. Nanjo je z vlogo z dne 18.7.2007 odgovorila storilčeva zagovornica.

B.

4. Z izpodbijano sodbo je bil L.K.s.p. spoznan za odgovornega opustitve dolžnega nadzorstva nad opravljanjem izrednega prevoza, ki ga je dne 29.3.2006 na avtocesti A1 izven naselja U. opravljal voznik I.N., tako da je vozil tovorno vozilo s priklopnim vozilom in naloženim osebnim vozilom, last L.K., pri čemer je dolžina skupine vozil znašala 19,10 m, torej je bila predpisana največja dovoljena mera za skupino vozil 18,75 m prekoračena za 0,35 m. 5. Za prekršek se po osmem odstavku 70. člena ZVCP-1 kaznuje pravna oseba in samostojni podjetnik posameznik (in odgovorna oseba), med drugim če opravlja izredni prevoz v nasprotju z drugim ali tretjim odstavkom tega člena, to je brez dovoljenja oziroma v nasprotju s pogoji, navedenimi v dovoljenju. Izredni prevoz je po prvem odstavku 70. člena ZVCP-1 med drugim prevoz z vozilom, ki samo ali skupaj s tovorom presega za posamezno vrsto vozil predpisano ali s prometnim znakom omejeno dimenzijo. Pojem izrednega prevoza torej ni dokončno opredeljen niti v osmem niti v prvem odstavku 70. člena ZVCP-1, saj so bile največje mere vozil v času storitve obravnavanega prekrška predpisane v Prilogi I Pravilnika o merah in masah vozil v cestnem prometu (Ur.l. RS, št. 45/2004 – Pravilnik). ZVCP-1 torej glede pojma izrednega prevoza kot enega od znakov prekrška po osmem odstavku 70. člena tega zakona (kot pravilno navaja vrhovni državni tožilec) uporablja blanketno tehniko in končno določitev vsebine tega znaka prekrška prepušča drugemu predpisu, to je Pravilniku oziroma njegovi Prilogi I. 6. Največja dovoljena mera skupine vozil (52. točka prvega odstavka 23. člena ZVCP-1), ki jo sestavlja motorno tovorno vozilo s priklopnikom, je po 4. alineji točke 1.1 Priloge I navedenega Pravilnika v času storitve prekrška znašala 18,75 m. Kot pravilno opozarja vrhovni državni tožilec, je 1.1.2007 začel veljati novi Pravilnik o merah in masah vozil v cestnem prometu (Ur.l. RS, št. 138/2006), kjer je v točki 1.1 („največja dolžina“) Priloge I dodana 9. alineja, ki za skupino vozil, posebej prirejeno za prevoz osebnih avtomobilov (na avtocestah, hitrih cestah in glavnih cestah) določa največjo dolžino 22 m. Ostale največje mere vozil v točki 1.1 Priloge I Pravilnika niso bile spremenjene. Glede na navedeno vrhovni državni tožilec pravilno navaja, da se je dopolnilna norma Pravilnika pred pravnomočnostjo izpodbijane sodbe (12.4.2007) spremenila. Ni pa pravilno stališče zahteve, da sprememba dopolnilne norme vedno predstavlja tudi takšno spremembo predpisa, ki določa prekršek, ki bi jo bilo treba ob upoštevanju pravila o časovni veljavnosti zakona iz drugega odstavka 2. člena ZP-1 (in drugega odstavka 28. člena Ustave) uporabiti retroaktivno, če je v konkretnem primeru ocenjeno, da je spremenjena norma milejša. 7. V kaznovalni določbi osmega odstavka 70. člena ZVCP-1 so, ob sklicevanju na drugi oziroma tretji odstavek istega člena ZVCP-1, vsebovani vsi znaki prekrška. Izredni prevoz kot znak tega prekrška ni zadostno razumljiv sam po sebi, zato se pri opredelitvi tega pojma v prvem odstavku 70. člena ZVCP-1 napotitev na drug predpis kaže kot razlagalno pravilo. V tem pogledu prvi odstavek 70. člena ZVCP-1 z uporabo besedila „predpisana dimenzija“ generično napotuje na uporabo predpisa, v katerem so določene največje dovoljene dimenzije vozila oziroma skupine vozil, pri katerih ne gre za izredni prevoz. Poleg tega je ta napotitev po kriteriju (ne)spremenljivosti dopolnilne norme v razmerju do kaznovalne norme dinamična; zakonodajalec z blanketno normo predvideva, da se bo v času njene veljavnosti dopolnilna norma spreminjala (v zvezi z opredelitvijo tipov blanketnih norm v pravni teoriji prim. Bele, Blanketne norme v kazenskem pravu, doktorska disertacija; Bele, Kazenski zakonik s komentarjem – splošni del, GV Ljubljana, str. 43, 44, idr.).

8. Takšno razlago utemeljujejo zlasti okoliščine, da je zakonodajalec določitev predpisanih dimenzij prepustil podzakonskemu aktu (Pravilniku oziroma Prilogi I) in da prvi odstavek 70. člena ZVCP-1 glede pojma izrednega prevoza ne napotuje le na predpisane največje dimenzije, temveč tudi na dimenzije, omejene s prometnim znakom (kar predstavlja posebno vrsto dopolnilne norme). Kaznovalna določba je zato v tem primeru dopolnjena le v tehničnem smislu ter omejeno na konkretni in trenutni položaj v cestnem prometu, na kar kaže tudi dejstvo, da je bila v Prilogi I novega Pravilnika zgolj dodana nova 9. alineja s posebno omejitvijo, da velja le glede prevozov na avtocestah ter hitrih in glavnih cestah. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato navedeni par blanketne ter razlagalne in dopolnilne norme treba razlagati tako, da se kot dopolnilna uporabi norma Priloge I Pravilnika v vsakokrat veljavnem besedilu. Drugačno stališče, ki ga zavzema zahteva, bi pomenilo, da se zakonodajalec odpoveduje bistveni prednosti blanketne tehnike pri določanju prekrška, to je da v (statično) kaznovalno normo vključi dopolnilno normo v njenem spreminjanju. To glede na zgoraj navedeno ni bil namen v obravnavani zadevi, temveč je smisel ureditve dimenzij vozil v prilogi Pravilnika (oziroma s prometnim znakom) ravno v tem, da se kaznovalna norma prilagaja vsakokratni spremembi predpisane ali s postavitvijo prometne signalizacije določene prometne ureditve. Očitana kršitev materialnih določb zakona glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega je bil storilec spoznan za odgovornega, prekršek (1. točka 156. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZP-1) zato ni podana.

9. Glede na navedeno je neutemeljen tudi s tem povezani očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, da sodišče ni preverjalo, ali vozilo, s katerim je bil storjen prekršek, ustreza opredelitvi »skupina vozil, prirejenih posebej za prevoz osebnih avtomobilov« po Prilogi I novega Pravilnika in da je izrek sodbe zato nerazumljiv.

10. Pravilna pa je trditev zahteve, da izpodbijana sodba nima razlogov o odgovornosti storilca L.K.s.p. za obravnavani prekršek. Vrhovni državni tožilec namreč pravilno opozarja, da je sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe zgolj povzelo zakonski tekst 4. točke 4. člena ZOPOKD, na katerega v zvezi z odgovornostjo samostojnega podjetnika posameznika za prekršek druge osebe (v konkretnem primeru zaposlenega voznika) napotuje 14. člen ZP-1. Ni pa sodišče s konkretnimi okoliščinami utemeljilo, katero dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja je storilec opustil, kar je odločilno za presojo materialnega pogoja odgovornosti samostojnega podjetnika za prekršek (v zvezi s tem prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 10.1.2008, opr. št. IV Ips 46/2007). Navedeno v obravnavani zadevi velja zlasti ob upoštevanju obširnega pisnega zagovora storilca glede tega vprašanja (obseg podjetja, sprejetje internih aktov, poučenost zaposlenih), zato je očitek bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 utemeljen.

11. Vrhovno sodišče je zato zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in glede na ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.