Jedro

Tretji odstavek 14. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), določa, da v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost, navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnik je takšno možnost po presoji sodišča imel v upravnem pritožbenem postopku, saj je iz izreka odmerne odločbe in iz njene obrazložitve kot gospodarska družba in torej ne prava neuka stranka lahko povzel, da so dodatne točke odmerjene na podlagi 9. člena odloka, in sicer za trgovino na debelo (samo za trgovino na debelo je v tabeli 9. člena določenih 300 točk, za vse druge situacije je število točk drugačno). V tožbi predloženega dokaza in uveljavljanega dejstva torej sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe ne more upoštevati, zato je moralo tožbo zavrniti kot neutemeljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave A, št. ...z dne ..., s katero ji je bilo za leto 2002 odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od poslovnih površin na naslovu B v izmeri 1148 m2 v znesku 1.176.670,00 SIT. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da temelji prvostopna odločba na določilih Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Uradni list SRS, št. 18/84 do 33/89 in Uradni list RS, št. 44/97) in na določilih Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine A (v nadaljevanju Odlok, Uradni list RS, št. 72/95 in 63/00). V nadaljevanju citira določbo 58. in 61. člena ZSZ in navaja, da je nadomestilo vrsta obvezne dajatve, ki predstavlja trajno obveznost in s tem vir javnih prihodkov za urejanje stavbnih zemljišč, ter določbe 4. člena Odloka. Dalje pojasni dejansko in pravno podlago za uporabo posameznih postavk za izračun višine nadomestila, pri čemer tudi pove (in samo to je za odločitev v sporu še pomembno), da je po določbah 6. člena Odloka tožnikovo stavbno zemljišče razvrščeno glede na namembnost v skupino storitvenih in trgovskih dejavnosti, po 9. členu Odloka pa se glede na izjemno ugodnost v zvezi z možnostjo pridobivanja dohodka glede na lego zemljišča in vrsto dejavnosti tožnikovo stavbno zemljišče dodatno točkuje s 300 točkami. Tožnikovemu pritožbenemu ugovoru glede teh dodatnih točk zato ni bilo mogoče slediti. Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka bi morala pri dodatnih točkah iz 9. člena Odloka upoštevati, da tožnik na lokaciji Cigaletova 9 opravlja dejavnost trgovine na drobno, ter bi mu morala število točk spremeniti s 300 na 200. Tožniku je bila odločba o nadomestilu z upoštevanjem dejavnosti trgovine na drobno izdana že leta 1989, zato bi bilo kakršnokoli sklicevanje tožene stranke na neobveščenost neumestno. Tožnik predlaga, da sodišče obe odločbi davčnih organov razveljavi (pravilno: odpravi) ter toženi stranki naloži ponovno odmero nadomestila z upoštevanjem dodatnih 200 namesto 300 točk in tožniku prizna pravico do vračila stroškov sodnega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi 3. odstavka 58. člena ZSZ določa območje, na katerem se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, in druge podlage za odmero nadomestila, občinska skupščina oziroma po novi ureditvi lokalne samouprave občinski ali mestni svet. Mestni svet Mestne občine A je območja in merila za določanje nadomestila določil v Odloku, ki v 9. členu ureja podlago za upoštevanje izjemne ugodnosti v zvezi z možnostjo pridobivanja dohodka kot posledice izjemno ugodnih lokacij stavbnega zemljišča. V drugem in tretjem odstavku navedenega člena je določeno območje mesta, za katero so nosilci gospodarskih in poslovnih dejavnosti dolžni plačevati nadomestilo tudi po tej podlagi; v tem območju je zajeta tudi ulica B. V četrtem odstavku 9. člena je določeno število dodatnih točk za odmero nadomestila iz tega naslova. Število točk se razlikuje glede na vrsto poslovne dejavnosti in glede na območje, v katero sodi stavbno zemljišče oziroma poslovni prostor. Za I. območje, kamor sodi zadevni poslovni prostor, je določeno za dejavnost trgovine na debelo 300 dodatnih točk, za dejavnost trgovine na drobno pa 200 dodatnih točk. Tožnik je v pritožbi zoper odmerno odločbo uveljavljal, ugovor, da je pod rubriko "Točke dod." (izreka prvostopne določbe) brez kakšne osnove in obrazložitve dodanih in upoštevanih 300 točk, ter v zvezi s tem ugovorom predlagal, da se osnova za odmero nadomestila zniža za 300 točk. Pritožbenega ugovora ni, razen z navedeno pavšalno trditvijo, da za dodatne točke ni osnove, z ničemer utemeljil, zlasti ne z navedbo dejstva, ki ga uveljavlja v tožbi, to je, da na zadevni lokaciji opravlja dejavnost trgovine na drobno in ne trgovine na debelo. V tožbi uveljavljano dejstvo je torej novo dejstvo, ki ga tožnik izkazuje z dokazom, priloženim šele tožbi (odločbo o ugotovitvi pogojev za opravljanje dejavnosti trgovine na drobno v poslovnih prostorih na ulici B, izdano 20. 2. 2001), torej z novim dokazom.

Tretji odstavek 14. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), določa, da v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost, navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnik je takšno možnost po presoji sodišča imel v upravnem pritožbenem postopku, saj je iz izreka odmerne odločbe in iz njene obrazložitve kot gospodarska družba in torej ne prava neuka stranka, lahko povzel, da so dodatne točke odmerjene na podlagi 9. člena odloka, in sicer za trgovino na debelo (samo za trgovino na debelo je v tabeli 9. člena določenih 300 točk, za vse druge situacije je število točk drugačno). Predloženega dokaza in v tožbi uveljavljanega dejstva torej sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe ne more upoštevati, zato je moralo tožbo zavrniti kot neutemeljeno (prvi dostavek 59. člena ZUS).

Tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov sodnega postopka je sodišče zavrnilo na podlagi določbe 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri v primeru, kadar sodišče v upravnem sporu odloča samo o zakonitosti izpodbijanega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.