Jedro

Ker tožnica že z dohodkom (plačo) presega limit za odobritev BPP, se toženka ni spuščala v presojo višine premoženja tožnice.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je podpredsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani (organ za brezplačno pravno pomoč) zavrnila prošnjo tožnice z dne 20. 5. 2015 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obsegu oprostitve plačila stroškov izvedenca gradbene stroke v nepravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, N 556/2013, zaradi delitve solastnine. V obrazložitvi se toženka sklicuje na določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Navaja člene 11, 12 in 13, ki jih citira. Tožnica je v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, to je od februarja 2015 do aprila 2015, skupno prejela dohodek v višini 1.666,74 EUR, ki obsega neto plačo tožnice. Toženka ugotavlja, da povprečni mesečni dohodek tožnice znaša 555,49 EUR, kar presega višino 2–kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je določen v 8. členu Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), ki po prvem odstavku 36. člena ZSVarPre-C trenutno znaša trenutno 269,20 EUR (2-kratnik je torej 538,40 EUR). Dohodki v navedeni višini izključujejo pravico tožnice do BPP. Ker tožnica že z navedenim dohodkom presega limit za odobritev BPP, se toženka ni spuščala v presojo višine premoženja tožnice.

Tožnica je vložila tožbo iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Toženki je predložila plačilne liste, iz katerih je razvidno, da je tožnica delavka v proizvodnji, ki zaradi bolezni mesečno ne zasluži niti minimalne plače, zaradi česar ji mora delodajalec obračunati dodatek do minimalne plače, kar je razvidno iz podatkov plačilnih list. Na svoj transakcijski račun ne prejme povprečno zneska 555,49 EUR, kot je navedla toženka, ampak manj. V aprilu 2015 je tožnica prejela znesek 552,35 EUR, v marcu 2015 je prejela znesek 492,11 EUR in v februarju 2015 znesek 514,45 EUR. Tožnica tako ne razpolaga povprečno s 555,49 EUR dohodka, temveč 519,63 EUR, kar pomeni, da ne presega 2-kratnika, ki zdaj znaša 538,40 EUR. Izpodbijane odločbe zato ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev. Glede na to, da se je toženka postavila na stališče, da tožnica presega finančni oz. premoženjski kriterij, v postopku tožnice ni pozvala ali tožnica morda izpolnjuje kakšnega od kriterijev, določenih v 22. členu ZBPP, kar bi ji omogočalo pridobitev BPP ne glede na izpolnjevanje premoženjskega stanja. Tožnica je bila namreč v času postopka tudi hospitalizirana zaradi neopredeljene pljučne bolezni. V nadaljevanju tožnica navaja, da je bila v konkretnem primeru žrtev nasilja, kar je razvidno iz potrdila CSD Ljubljana – Moste Polje z dne 11. 12. 2013 in dokumentov, kot jih navaja, iz katerih je razvidno, da še vedno nima miru pred nasilnim bivšem možem. Tožnica je v zadevi Bpp 444/2013 izpolnjevala pogoje tako za pravno svetovanje kot za oprostitev plačila stroškov, vendar je organ navedel, da bo tožnica imela možnost znova zaprositi za BPP, kar je tožnica tudi naredila, ko jo je nepravdno sodišče pozvalo na plačilo predujma. Tožnica predujma ne more založiti, bivši partner tožnice pa je osumljen kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti zaradi povzročitve požiga na naslovu, kjer se nahaja nepremičnina, ki je predmet delitve, zaradi česar bo predmet delitve le še pogorišče nepremičnine. Tožnica je v konkretnem primeru oškodovanka, kar je razvidno iz dopisa policije z dne 23. 6. 2015. Po požigu stanovanjske hiše, ki je predmet delitve, tožnica navedb ni mogla podati v postopku, saj je bilo dejanje storjeno po prejemu izpodbijane odločbe.

V nadaljevanju tožnica navaja, da je zgolj matematičen kriterij za odobritev BPP, kolikor prosilcu niso podani razlogi iz 22. člena ZBPP, v nasprotju z Ustavo RS (23. člen), za kar navaja razloge. Namen ZBPP se tudi ob upoštevanju ZSVarPre ni spremenil. Zato meni, da je ZBPP v tem smislu v neskladju z Ustavo RS, kadar se za upravičenost za BPP upošteva le finančni oziroma premoženjski kriterij, brez upoštevanja ostalih subjektivnih okoliščin, ki niso naštete v 22. členu ZBPP, ki v danem primeru lahko vplivajo, da si posameznik, ki presega premoženjski kriterij, ne more privoščiti sodnih stroškov, kar ni v skladu z Ustavo RS. V konkretnem primeru namenu ZBPP ni zadoščeno, saj po izračunu toženke, ki ga tožnica sicer graja, slednja presega premoženjski cenzus za 17,09 EUR, čeprav je na prvi pogled jasno, da si tožnica ob tem ne zasluži niti minimalne plače. Z izpodbijano odločitvijo je tožnici kršena pravica do sodnega varstva, ki ji je zagotovljena z Ustavo RS. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi oz. spremeni tako, da se tožnici odobri BPP v obsegu, kot ga navaja, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je dostavila upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločitev toženke pravilna in zakonita. Sodišče se z njenimi razlogi strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa sodišče še dodaja: Iz obračunskih listov tožnice za mesece februar, marec in april 2015, ki se nahajajo v upravnih spisih, in ki se nanje toženka sklicuje v svoji obrazložitvi, nedvomno izhaja, da tožnica presega finančni cenzus za pridobitev BPP, kar je pojasnila toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Pri tem se toženka sklicuje na pravilno pravno podlago ZBPP in ZSVarPre. Slednji se na podlagi 14. člena ZBPP uporablja za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine. Do BPP je upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP). Glede na tretji odstavek 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z ZBPP. Na podlagi drugega odstavka 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve (minimalni dohodek). Osnovni znesek minimalnega dohodka glede na prvi odstavek 8. člena ZSVarPre po zadnji uskladitvi 1. 8. 2014 znaša 269,20 EUR, torej 2-kratnik je 538,40 EUR.

Tožnica je v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve prošnje za BPP (prvi odstavek 20. člena ZSVarPre), torej za mesece februar, marec in april 2015, skupno prejela dohodek v višini 1.666,47 EUR, ki obsega neto plačo tožnice in sicer za mesec februar 518,90 EUR, za mesec marec 579,14 EUR in za mesec april 568,43 EUR. Povprečni mesečni dohodek tožnice zadnjih treh mesecev pred vložitvijo prošnje za BPP torej pravilno znaša 555,49 EUR, kar presega višino 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (538,40 EUR). Zato tudi po presoji sodišča že zaradi neto plače tožnica ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev BPP, ki mora biti sicer izpolnjen poleg objektivnega pogoja za dodelitev BPP (24. člen ZBPP), ki pa se v obravnavanem niti ni ugotavljal, saj za to ni potrebe, ker tožnica ne izpolnjuje niti finančnega pogoja, oba pogoja pa morata morata biti kumulativno izpolnjena.

Nima prav tožnica, ko navaja, da je dejansko stanje glede višine povprečnega mesečnega dohodka tožnice nepravilno ugotovljeno. Tožničino sklicevanje na zneske, ki ji je tožnica dejansko prejela na svoj transakcijski račun, ni utemeljeno. Toženka je pravilno upoštevala v mesečni dohodek tožnice neto plačo tožnice v relevantnih mesecih in je pravilno izračunala povprečni mesečni dohodek tožnice kot samske osebe v relevantnem obdobju. Tožnica navaja sicer, da ne zasluži niti minimalne plače in da ji mora zato delodajalec obračunati dodatek do minimalne plače, kar je res. Vendar pa navedena okoliščina ne vpliva na drugačno odločitev. Cenzus za dodelitev BPP je namreč 2-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke (13. člen ZBPP) in ne minimalna plača v smislu delovnopravnih predpisov. Zato sklicevanje tožnice na siceršnje okoliščine slabega finančnega stanja tožnice oz. nedoseganje niti minimalne plače, ne more biti relevantna okoliščina za dodelitev BPP, saj ZBPP napotuje glede finančnega cenzusa na minimalni dohodek v smislu ZSVarPre.

Sodišče ne sledi tožnici, da bi morala toženka glede na preseganje finančnega kriterija tožnice, pozvati tožnico na pojasnitev izpolnjevanja morebitnih pogojev iz 22. člena ZBPPP, ki jih tožnica niti v postopku niti v tožbi ne zatrjuje niti dokazuje.

Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev 23. člena Ustave RS. Po presoji sodišča določba 22. člen ZBPP v povezavi z ZSVarPre tudi ni v neskladju z Ustavo RS, ker upoštevata finančni kriterij, kadar prosilec ne izpolnjuje pogojev iz tega člena. Po mnenju sodišča tožnica nima prav, ko meni, da zgolj finančni kriterij, ne da bi se upoštevale tudi druge subjektivne okoliščine, ki niso naštete v 22. členu ZBPP, in ki lahko vplivajo, da si posameznik, ki presega premoženjski kriterij, ne more privoščiti sodnih stroškov, pomeni kršitev Ustave RS (23. člen URS).

Sodišče ocenjuje, da je v obravnavanem primeru dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Ob neizpolnjevanju finančnega kriterija, četudi je preseganje cenzusa minimalno (zgolj v znesku 17,09 EUR), kot poudarja tožnica, je sklicevanje na konkretne subjektivne okoliščine na strani tožnice (da ne prejema niti minimalne plače in subjektivne okoliščine v zvezi z bivšim možem) glede na določbe ZBPP brepredmetno in na drugačno odločitev ne more vplivati.

Ker gre v obravnavanem primeru za to, da ni izpolnjen predpisani finančni pogoj za dodelitev BPP po ZBPP v povezavi z ZSVarPre, kar je pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe, po presoji sodišča ne gre za neskladje ZBPP in ZSVarPre z Ustavo RS, kot meni tožnica.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.