Jedro

Z dokončno odločbo revizijskega organa je bila ugotovljena nezakonita delitev dobička pri toženi stranki v škodo družbenega kapitala na račun zasebnega. Šele na podlagi uskladitve, torej na podlagi pravilne in zakonite delitve dobička, bi se lahko ugotavljalo, ali bi bili tožniki sploh upravičeni do deleža na dobičku, kot je določeno v pogodbi o zaposlitvi in v kakšni višini.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov za ugotovitev obstoja terjatve in izplačilo zneska 255.445.069,50 SIT iz naslova neizplačanih osnovnih vložkov (trajnih vlog) v premoženju tožene stranke. S sklepom, ki pa ni predmet revizije, se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o zahtevku četrte tožnice. Tožniki so bili vodilni delavci tožene stranke in so imeli sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi, po katerih jim je pripadala pravica do dela dobička, ki ga tožena stranka izkaže z zaključnim računom ter se za ta del poveča trajni kapital tožnikov v toženi stranki. Skupščina tožene stranke je za leta 1991, 1992 in 1993 sprejela sklepe o pripadajočem delu dobička za vodilne delavce, ni pa določila kriterijev za delitev med njimi.

Sodišče je štelo, da gre za uveljavljanje ene od pravic tožnikov iz delovnega razmerja. Določena je bila pravica do udeležbe na dobičku v obliki trajnih vlog, ki so se v bilancah izkazovala kot obveznost do tožnikov in čakala na izpolnitev pogojev za transformacijo v kapitalske deleže ali v druge oblike kapitala. Ta sredstva so obstajala kot taka in niso spremenila svoje narave, oziroma se še niso spremenila v kapitalske deleže, delnice ali druge oblike.

Tožnikom je bila priznana pravica do udeležbe na dobičku na podlagi določbe Statuta, po kateri je bila predvidena delitev dobička tudi na tisti del, ki pripada zasebnim vlagateljem in izločitev iz tega dela pred razdelitvijo največ 20%, ki odpade na povečanje osnovnih vlog poslovodnim in drugim delavcem. S Pravilnikom o urejanju delovnih razmerij poslovodnih delavcev so bili kriteriji za določitev deleža dobička določeni in našteti poslovodni delavci, ki jim ta dobiček pripada. S sklepi skupščine je bila določena višina pripadajočega dobička poslovodnim delavcem in ta sredstva so se prikazovala kot skupna sredstva oziroma trajne vloge poslovodnih delavcev. V postopku lastninskega preoblikovanja tožene stranke je revizijski organ ugotovil oškodovanje družbene lastnine in toženi stranki naložil odpravo ugotovljenega oškodovanja tudi pri delitvi dobička. Ker so sklepi skupščine o delitvi dobička temeljili na določbi Statuta, ki ni bila v skladu z zakonskimi določbami, je bila delitev dobička nezakonita oziroma brez pravne podlage, s tem pa tudi delitev poslovodnim delavcem, kolikor se na tako višino dobička sklicuje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožečih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, so tožeče stranke vložile revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navajajo, da je izpodbijana sodba in njena obrazložitev v nasprotju s predhodno odločitvijo v delni sodbi, ker gre v obeh primerih za izplačilo stimulacije vodilnim delavcem iz dobička, torej za isto dejansko in pravno podlago. Razlika je le v tem, da v prvem primeru po odločitvi Agencije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (APPNI) ni šlo za oškodovanje družbene lastnine. Tožena stranka se prve obravnave v zadevi zavrnjenega zahtevka sploh ni udeležila, pred drugo obravnavo pa je podala pripravljalno vlogo s pobotnim ugovorom in dokaznimi predlogi, ki so bili po določbi 286. člena ZPP prekludirani. Izpodbijana sodba temelji na odločbi APPNI, da tožena stranka ni zagotovila takšne delitve dobička, kot so predvidevali zakonski predpisi in da je šlo za oškodovanje družbene lastnine.

Zahtevek tožnikov ne temelji na participaciji na dobičku na podlagi njihovih korporacijskih upravičenj, temveč iz pravic iz delovnega razmerja. Šlo je za izplačilo, ki je samo po svojih merilih vezano na dobiček. Namesto izplačila pa je bilo sklenjeno in v akte ter pogodbo o zaposlitvi zapisano, da se delež dobička, ki jim pripada iz naslova uspešnosti, zadrži v podjetju, kot njihova trajna vloga. Ker je bil dobiček ustvarjen, bi tožniki morali dobiti plačilo v sorazmerju višini ustvarjenega dobička in sploh ne gre za vprašanje delitve dobička. Če je bil dobiček napačno (nezakonito) razdeljen, bi moral toženec sanirati stanje, kar pa ne bi vplivalo na zahtevek tožnikov.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev kot neutemeljene.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži le iz posebej predpisanih razlogov.

Revident mora revizijske razloge izrecno ali dovolj določno opredeliti kot take, ne more pa se sklicevati na pritožbo oziroma pritožbene razloge. Zato revizijsko sodišče ni upoštevalo sklicevanja na pritožbo in v reviziji ponovljenih pritožbenih razlogov. O njih je odločilo že sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo.

Revizija zgolj na splošno uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne da bi izrecno in jasno navedla, za kakšno oziroma katero kršitev naj bi šlo. V navajanju, da je izpodbijana sodba v nasprotju s predhodno odločitvijo v delni sodbi, ni podlage za smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta določba se nanaša na formalne pomankljivosti in nasprotja v izpodbijani sodbi sami, ne pa na morebitna nasprotja z odločitvami v drugih sodbah. Delna sodba je samostojna sodba o enem od tožbenih zahtevkov ali o delu tožbenega zahtevka (314. člen ZPP). V obravnavani zadevi je sodišče z delno sodbo odločilo o samostojnem tožbenem zahtevku za plačilo nagrade zaradi doseženih izrednih prihodkov ali izrednih dohodkov.

Revizija navaja kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka le, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo pritožbenih navedb o tem, da je sodišče prve stopnje upoštevalo pripravljalno vlogo tožene stranke s pobotnim ugovorom in dokaznimi predlogi, čeprav je bila tožena stranka po 286. členu ZPP prekludirana. Smiselno torej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Pri tem ne navede ali je to kakorkoli vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje je izrecno navedlo (stran 9 prvostopne sodbe), da je glede na zavrnitev zahtevkov pobotni ugovor brezpredmeten. Dejstva in dokazi v pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 25. 1. 2003 tako na odločitev niso imele nobenega vpliva. Dokaz s predložitvijo izračuna obveznosti do tožnikov na dan 31. 12. 2001 so predlagali že tožniki sami v pripravljalni vlogi z dne 11. 4. 2002, drugih novih dokazov pa tožena stranka ni predlagala.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče se strinja z odločitvijo nižjih sodišč in le še dodaja. Tožniki utemeljujejo svoj zahtevek z določbami Statuta in splošnega akta tožene stranke ter pogodbe o zaposlitvi. Pogodbe o zaposlitvi so za vse tri tožnike enake in v V. točki določajo, da jim "pripada v skladu s pravilnikom del dobička, ki ga podjetje izkaže z zaključnim računom in se za ta del poveča njegov vložek oz. trajni kapital v podjetju". Pravilnik o urejanju delovnih razmerij poslovodnih delavcev v 7. točki poleg podrobnejših meril za delitev, opredeli tudi pojem dobička, namenjen poslovodnim delavcem kot "ostanek dobička za zasebne vlagatelje po 2. alinei 2. točke 12. člena Statuta". V 12. členu Statuta so določena pravila za delitev dobička na rezerve, za družbeni kapital in vlagateljem zasebnega kapitala. Iz slednjega se izloči del (največ 20%), ki pripada povečanju osnovnih vlog poslovodnim in drugim delavcem po posebnih kriterijih. Vprašanje delitve dobička za obravnavani spor ni nepomembno, saj podlaga za udeležbo poslovodnih delavcev na dobičku ni dobiček kot tak, temveč le tisti del dobička, ki ostane potem, ko je poprej zagotovljena njegova delitev, ki zagotavlja varstvo družbenega kapitala oziroma preprečuje njegovo oškodovanje.

Tožniki so postavili dva zahtevka. Najprej le ugotovitveni zahtevek za ugotovitev višine terjatve iz naslova neizplačanih osnovnih vložkov (trajnih vlog) v premoženju tožene stranke, in kasneje še dajatveni zahtevek za izplačilo tako ugotovljenega zneska v denarju. Glede na zgoraj navedeno statutarno in pogodbeno ureditev, je denarni zahtevek neutemeljen že zato, ker tožniki sploh niso bili upravičeni do izplačila deleža na dobičku družbe v denarju. Poleg tega pa je pravilna tudi presoja, da za njihove zahtevke take, kot so postavljeni - ni pravne podlage.

Tožniki bi bili sicer upravičeni do deleža na dobičku, toda le na tistem delu, ki bi bil namenjen vlagateljem zasebnega kapitala. Z zaključnim računom ugotovljeni dobiček bi se pred tem moral najprej razdeliti na rezerve in del, ki pripada družbenemu kapitalu. Taka delitev bi morala biti zakonita. V primeru tožene stranke pa je bilo z odločbo revizijskega organa (APPNI) ugotovljeno, da tožena stranka dobička v obdobju od 1989 do 1993 ni razdelila pravilno in v skladu z veljavno zakonodajo. Ta je določala posebne omejitve ne samo glede razpolaganja z družbenim kapitalom nasploh in v postopku lastninskega preoblikovanja posebej, temveč tudi drugače za pravne osebe, katerih dejavnost je prirejanje posebnih iger na srečo. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93 - ZLPP) je določil zakonske domneve o oškodovanju družbene lastnine, med drugim tudi primere, ko delitev dobička ni bila pravilna (4. točka 48.a člena ZLPP). Kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje je Ustavno sodišče pri presoji ustavnosti teh določb (odločba št. U-I-133/93, Uradni list RS, št. 32/94) jasno navedlo, da pravice, pridobljene na račun oškodovanja družbene lastnine, niso zakonito pridobljene v smislu 155. člena Ustave. Ob upoštevanju določbe drugega odstavka 155. člena Ustave to pomeni, da na tak način nezakonito pridobljene pravice niso pridobljene pravice, in niso varovane niti pred retroaktivnimi zakonskimi posegi.

Z dokončno odločbo revizijskega organa je bila ugotovljena nezakonita delitev dobička pri toženi stranki v škodo družbenega kapitala na račun zasebnega. Ukrep, ki ga je imel na podlagi 48.a člena ZLPP na voljo revizijski organ, če tožena ne bi sama uskladila oškodovanj, je med drugim tudi naložitev pravilnega izkazovanja lastninskih deležev (4. točka 48.c člena ZLPP). Šele na podlagi take uskladitve, torej na podlagi pravilne in zakonite delitve dobička, bi se lahko ugotavljalo, ali bi bili tožniki sploh upravičeni do deleža na dobičku, kot je določeno v pogodbi o zaposlitvi in v kakšni višini.

Ker niso podani revizijski razlogi, in je glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji revizijskega sodišča odločitev materialno pravno pravilna, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).