22. 9. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 93/2005 z dne 8. 11. 2005 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo pritožnika zoper odločitev Višjega sodišča, ki je sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, delno razveljavilo in delno potrdilo. Spremenilo jo je tako, da je sklepa disciplinskega organa prvotožene stranke (delodajalca) razveljavilo v delu, v katerem je bila ugotovljena odgovornost pritožnika za hujše kršitve delovne obveznosti, storjene po 22. 8. 1994, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke zavrnilo (1. točka izreka). Sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo tudi v prvem odstavku 2. točke izreka in ugotovilo, da pritožniku delovno razmerje ni prenehalo 25. 10. 1994, temveč je trajalo do 7. 11. 1994, zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja po 7. 11. 1994 pa je zavrnilo. Točko 4 izreka sodbe sodišča prve stopnje je spremenilo tako, da je odločilo, da je tožena stranka dolžna pritožniku vpisati v delovno knjižico obstoj delovnega razmerja za čas od 25. 10. 1994 do 7. 11. 1994, za navedeno obdobje prijaviti obstoj delovnega razmerja Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije ter za ta čas poravnati prispevke. Delno je spremenilo tudi 5. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in sicer tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo nadomestil mesečnih zneskov plače po 7. 11. 1994. V preostalem je sodbo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zavrnitev pritožnikovega zahtevka za vrnitev na delo in na zavrnitev zahtevka zoper drugotoženo stranko ter sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o začasni odstranitvi z dela in delno odločitev o stroških postopka, potrdilo.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila potrjena odločitev Višjega sodišča, vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Navaja, da so mu bile zaradi dolgotrajnosti sodnega postopka, ki naj bi trajal enajst let, kršene pravice iz 14., 15., 22. in 23. člena Ustave. Meni, da delavec, ki izpodbija odločitev javnega sklada, po pretečenem desetletju ni več v enakopravnem položaju z nasprotno stranko, ker naj bi začeli delovati obrambni mehanizmi institucij države, poleg tega pa naj bi se v njegovo škodo po daljšem časovnem obdobju ob drugačnem pravnem redu spremenila razlaga pravnih norm, ki so veljale v času nastanka spora. To naj bi prišlo do izraza tudi pri stališču Vrhovnega sodišča, da je v zvezi z vročanjem manj pomembno formalno spoštovanje pravil o obveščanju oziroma da je bolj pomembno vsebinsko spoštovanje teh pravil, zaradi česar drugačen način vročitve, kot je predpisan, ne pomeni absolutnega razloga za nezakonitost celotnega postopka. Po mnenju pritožnika naj bi se Vrhovno sodišče s takšnim stališčem približalo arbitrarnosti pri razlagi pravnih norm. Opozarja, da se je Vrhovno sodišče strinjalo z domnevno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so bili zahteva za uvedbo disciplinskega postopka, vabilo na sejo disciplinske komisije, sklep disciplinske komisije, vabilo na sejo pritožbenega organa in sklep pritožbenega organa pritožniku vročeni 14. 9. 1994, kar je glede na dejstvo, da je bil sklep disciplinskega organa izdan 21. 9. 1994, nemogoče. Ker je ista oseba (direktorica) oblikovala zahtevo za začetek disciplinskega postopka, pritožniku izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in zavrnila pritožnikov ugovor zoper izrečeni disciplinski ukrep, naj bi bila pritožniku kršena pravica do pravnega sredstva. V dopolnitvi ustavne pritožbe z dne 1. 2. 2006 zatrjuje tudi kršitve Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo. Navaja tudi, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do njegovih dopolnjenih revizijskih navedb. Pritožnik je ustavno pritožbo dopolnil tudi z vlogo z dne 28. 4. 2006.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato pritožnik ustavne pritožbe ne more utemeljiti z navedbami o domnevno nepravilnih ugotovitvah sodišča v zvezi z vročanjem aktov, ki so bili izdani v disciplinskem postopku, ki po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. Kolikor je pritožnikov očitek o nesprejemljivosti stališča Vrhovnega sodišča, da je vsebinsko spoštovanje pravil o vročanju pomembnejše od formalnega spoštovanja teh pravil, razumeti kot očitek o arbitrarnosti odločitve oziroma kot očitek o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave (ki pomeni uporabo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave na področju sodnega varstva pravic), je ta očitek neutemeljen. Navedeno stališče je namreč zadostno obrazloženo (stran 4 in 5 izpodbijane sodbe), temelji pa na zaključkih, ki so glede na pravila razlage pravnih norm možni.

4.Neutemeljen je tudi očitek pritožnika, da mu je bila s tem, ko naj bi ista oseba oblikovala zahtevo za začetek disciplinskega postopka, pritožniku izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in zavrnila pritožnikov ugovor zoper izrečeni disciplinski ukrep, kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Navedeni člen, ki zagotavlja pravico do pravnega sredstva, določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Navedeni člen torej ureja razmerje med posameznikom in državnimi organi ter drugimi nosilci javnih pooblastil pri izvrševanju teh pooblastil. V obravnavanem primeru se navedbe pritožnika, s katerimi utemeljuje zatrjevano kršitev, nanašajo na odločitve delodajalca v zvezi z disciplinsko odgovornostjo delavca s posebnimi pooblastili na podlagi Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. – ZDR) in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. – ZTPDR). Pravice do pravnega sredstva zoper tovrstne odločitve 25. člen Ustave ne zagotavlja. Pritožnik pa ne zatrjuje, da bi mu bila z odločitvijo sodišč kršena navedena ustavna pravica. Glede na navedeno je očitek pritožnika o kršitvi pravice do pravnega sredstva neutemeljen.

5.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev 15. člena Ustave, ki pa razen v četrtem odstavku ne ureja pravic in svoboščin, temveč določa temeljna načela uresničevanja in omejevanja človekovih pravic. Kršitev ustavnih načel ni mogoče uveljavljati z ustavno pritožbo, v čem naj bi bil kršen četrti odstavek navedenega člena, pa pritožnik ne pove.

6.Očitek pritožnika o kršitvah EKČP je pavšalen, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Enako velja za očitek pritožnika, da revizijsko sodišče ni odgovorilo na njegove dopolnjene navedbe.

7.Navedb, ki jih je pritožnik dodatno uveljavljal v vlogi z dne 28. 4. 2006, to je po izteku roka iz prvega odstavka 52. člena ZUstS, Ustavno sodišče ni presojalo.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

9.Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem delovnem sporu. Posamezniki imajo kljub ugotovljeni neskladnosti pravne ureditve z Ustavo (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005, Uradni list RS, št. 92/05 in OdlUS XIV, 72) do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Ker pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot že izkoristil, ni podana procesna predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan