Jedro

Tožnica v postopku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni predložila potrdila zdravnika, iz katerega bi izhajalo, da ji zdravstvene težave onemogočajo udeležbo na zagovoru. Zgolj dejstvo, da je bila v tem času odsotna z dela zaradi bolezni, ne pomeni opravičljive odsotnosti z zagovora niti razloga za preložitev zagovora. Iz tega razloga dejstvo, da zagovor ni bil opravljen, ne predstavlja okoliščine, ki bi povzročila nezakonitost odpovedi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke tožnice, ki je zahtevala, da sodišče ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke št. ... z dne 31. 8. 2009, vročena tožeči stranki, dne 7. 9. 2009, nezakonita in se razveljavi in da delovno razmerje med tožečo in toženo stranko po pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 9. 2003, za delovno mesto inšpektorice notranje kontrole s šifro delovnega mesta 7153, še vedno traja tudi od 31. 8. 2009 dalje, ter je tožena stranka dolžna v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe pozvati tožnico nazaj na delo inšpektorice notranje kontrole s šifro delovnega mesta 7153, ji priznati vse pravice iz dela po pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 9. 2003 ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 31. 8. 2009 do ponovnega nastopa dela na delovnem mestu inšpektorice notranje kontrole s šifro delovnega mesta 7153 pri toženi stranki vpisati v delovno knjižico in jo prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje od 31. 8. 2009 dalje, ji plačati seštevek (vsoto) nateklih mesečnih neto plač od 31. 8. 2009 dalje do pravnomočnosti sodbe in plačati zakonske zamudne obresti od posameznega mesečnega zneska za pretekli mesec od 31. 8. 2009 dalje do plačila, ji plačati zakonske prispevke pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja od neto zneska plače, na račun pokojninske in zdravstvene blagajne od 31. 8. 2009 dalje do njene ponovne reintegracije na delovno mesto inšpektorice notranje kontrole s šifro delovnega mesta 7153 ter ji povrniti pravdne stroške v višini sodne odmere z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dosoje.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) pritožuje tožeča stranka. Navaja, da napadena sodba odstopa od že večkrat izraženega stališča sodne prakse, da se morajo dejstva, ki predstavljajo razloge za izredno odpoved, ugotoviti v pravnem standardu materialne resnice z neposrednimi dokazi in ne zgolj in samo na podlagi logično zmotnih indukcijskih sklepanj, kot jih je za utemeljitev nezakonite izredne odpovedi uporabila tožena stranka, za njo pa nekritično napadena sodba. Nobenega dokaza ni, ki bi neposredno in nedvomno kazal, da naj tožnica na pošti dne 17. 7. 2009 priporočene oddane pošiljke naslovljene na Občino ..., ne bi oddala dne 17. 7. 2009, temveč kasneje. Tožena stranka ni predložila prav nobene uradne reklamacije naslovnika Občine ..., da bi se iz te reklamacije nedvomno in zanesljivo razbralo, v čem in zakaj naslovnik dvomi, da nanj naslovljena pošiljka ne bi bila oddana priporočeno dne 17. 7. 2009. Če bi obstajal dvom o pravočasnosti pošiljke, bi morala občina o tem zavzeti uradno stališče, in vlogo, če je bila prepozna, zavreči skladno z Zakonom o upravnem postopku. Gospa G. pooblastil občine za raziskovanje v zvezi s to poštno pošiljko „R 257“ ni imela, kar izhaja iz izpovedi priče T.K.M.. Zato nimajo ugotovitve sodbe o resničnosti dejstev iz izredne odpovedi nobene resne in logične teže in je tudi sklepanje iz izjav delavk tožene stranke in zaslišanj, da tožnica ni oddala pošiljke „R 257“ dne 17. 7. 2009, zmotno, saj to ne izhaja iz neposrednih dokazov. Iz izpovedi priče S.R. ne izhaja, da je videla, da bi tožnica spremenila datum in uro na poštnem žigu, ki ga je imela v rokah. Priča tega ni videla, žig pa je dobila vrnjen s pravim datumom. Tudi priča T.K. ni videla tožnice, da bi žig antidatirala, saj ta priča iz svojega lastnega zaznavanja o tožničinem ravnanju ne ve ničesar. Enaki zaključki veljajo tudi pri analizah izpovedi in izjav priče K.S. in I.M.. Tudi okoliščina, da priporočena pošiljka „R 257“ ni bila vnesena v elektronski sistem sledenja, ni bistvena, saj se priporočene pošiljke lahko sprejemajo tudi ročno. Tako je logičen sklep, da je bila ta pošiljka sprejeta na pošti dne 17. 7. 2009, kar dokazuje žig, ni pa bila sprejeta preko računalnika. Nepravilno je tudi sklepanje sodišča o pravočasnosti in pravilnosti izvedenega postopka izredne odpovedi. Iz uradnega zaznamka z dne 28. 7. 2009 o sestanku pri direktorju poslovne enote tožene stranke izhaja, da je tožena stranka o vseh bistvenih okoliščinah, ki naj bi predstavljale hujšo kršitev delovne obveznosti, vedela že pred 28. 7. 2009 ali najkasneje tega dne, zato je tožena stranka prekludirana tudi v roku za vodenje postopka izredne odpovedi, ki bi ga morala zaključiti najkasneje 22. 8. 2009, saj so bila dejstva, ki naj bi bila razlog za izredno odpoved, toženi stranki znana že najmanj 22. 7. 2009, ko je T.K. opravila razgovor z V.G.. Razlogovanje sodišča, da se je tožena stranka o zadevi celovito seznanila dne 27. 8. 2009, ko je J.L. pri Občini ... preverjala okoliščine in dejstva glede sporne priporočene pošiljke, je zmotno in logično pristrano. Tožena stranka tožnici ni dala primernega roka po ZDR za pripravo zagovora, saj ni imela na razpolago petih delovnih dni, poleg tega pa je bila tožnica na bolniškem staležu in je prosila za preložitev, česar pa ji tožena stranka ni odobrila in ji s tem ni omogočila zagovora. Sodba sodišča prve stopnje, ki sklepa drugače, pomeni odstop od sodne prakse, ki izhaja iz odločbe VDSS, opr. št. Pdp 1019/2004 z dne 28. 11. 2003. Zaradi navedenega tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavo (pravilno: v novo sojenje) sodišču prve stopnje, oziroma, da napadeno sodbo spremeni tako, da pritožbi tožeče stranke ugodi v celoti, tožeči stranki pa prizna nadaljnje pravdne stroške v zvezi s to pritožbo, ki jih tudi priglaša. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice v celoti. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), pa odgovarja: Pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožeča stranka ni posebej obrazložila in iz pritožbe ne izhaja, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka očita sodišču prve stopnje. Kot je že navedeno, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi bila storjena katera izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izvedla pravočasno in pravilno. Neutemeljeno pritožba zatrjuje, da naj bi bila tožena stranka o vseh bistvenih okoliščinah, ki so predstavljale hujšo kršitev obveznosti, seznanjena najkasneje 28. 7. 2009 t.j. na sestanku pri direktorju poslovne enote tožene stranke. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila predmet tega sestanka rešitev problema mobbinga, ki naj bi ga tožnica izvajala nad uslužbenko A.M.. To izhaja iz izpovedi priče F.G., ki jo je potrdila priča J.L.. F.G. je šele kakšen dan ali dva kasneje izvedel, da je imela podobne težave še ena uslužbenka in tudi ta zaradi iste priporočene pošiljke kot prva, zato je poklical na razgovor vse delavke, ki so delale v izmeni dne 17. 7. 2009 in 20. 7. 2009, saj se mu je to zdelo nenavadno. Po tem razgovoru je ugotovil, da je bila sporna pošiljka oddana na treh delovnih mestih. Glede na dolgoletne izkušnje tega ni mogel pripisati naključju, zato je delavke prosil, da svoje izjave zapišejo, potem pa so praktično vse do 31. 8. 2009 preverjali okoliščine v zvezi z reklamacijo priporočene pošiljke. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka celovito seznanila z razlogi za izredno odpoved dne 27. 8. 2009, ko je J.L. pri Občini ... preverjala okoliščine in dejstva glede sporne priporočene pošiljke. Ker je tožnica na razgovoru dne 5. 8. 2009 v pisarni vodje službe notranje kontrole ob prisotnosti pooblaščenca za preprečevanje pranja denarja v ... zanikala oddajo sporne pošiljke R št. 257/5101, je bil šele na razgovoru z uslužbenkama občine razjasnjen ves postopek reklamacije pošiljke, ugotovljen pa je bil tudi pomen pošiljke, t.j. da je šlo za pošiljko, vezano na rok 17. 7. 2009. Takšno razlogovanje sodišča prve stopnje je pravilno in nepristransko.

Neutemeljena so pritožbena navajanja, da tožena stranka tožnici ni omogočila zagovora in ne dala primernega roka skladno z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), saj ni imela na razpolago petih delovnih dni. ZDR v 2. odstavku 83. člena določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Ta rok je tožena stranka tožnici dala, saj je tožnica dne 25. 8. 2009 prejela obrazloženo vabilo na zagovor za 28. 8. 2009. Zagovor je bil dne 27. 8. 2009 preklican in preložen na 31. 8. 2009, tako da je od prejema vabila do zagovora imela tožnica na razpolago tri delovne dni. Res je bila tožnica v tem času na bolniškem staležu, vendar vsak bolniški stalež, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, še ne pomeni opravičljive odsotnosti delavca oziroma razloga za preložitev zagovora. Delavec mora predložiti potrdilo zdravnika, iz katerega izhaja, da mu zdravstvene težave onemogočajo udeležbo na zagovoru, takega potrdila pa tožnica ni predložila. Iz predloženega potrdila izhaja le, da je tožnica upravičeno zadržana z dela, ne pa tudi, da se zagovora ne more udeležiti. Pravilno je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje, da bi tožnica lahko podala pisni zagovor, saj zakon ne predpisuje, da mora biti zagovor le usten. Tako sodišče prve stopnje s svojo ugotovitvijo, da je bil tožnici omogočen zagovor skladno z zakonom, ni odstopilo od sodne prakse (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 378/2006 z dne 30. 1. 2007).

Sodišče je na podlagi skladnih in prepričljivih izpovedi prič, ki so podprte tudi z listinskimi dokazi, ugotovilo, da D.M. ni žigosala in poslala sporne pošiljke dne 17. 7. 2009, ampak jo je poslala tožnica dne 20. 7. 2009 tako, da je sama opravila vse postopkovne formalnosti glede žigosanja in izpolnjevanja potrdila, kar običajno naredi uslužbenec na okencu. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je verjelo pričama T.B. in D.M., da je tožnica na pošto prvič prišla šele 20. 7. 2009 in ne 17. 7. 2009, kot je izpovedala tožnica, prav tako pa je tudi prepričljiv zaključek, da je potrdilo o oddaji pošiljke v celoti izpolnila tožnica in ga tudi žigosala z žigom, ki ga je pridobila od S.R.. Tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje odločilo le na podlagi posrednih dokazov, neutemeljeno pa očita pritožba tudi, da tožena stranka ni predložila nobene uradne reklamacije Občine ..., saj se v spisu v prilogah pod B12 nahaja poizvednica v zvezi s to pošiljko. Vendar pa nevložitev pisne reklamacije v sodni spis ne spremeni dejstva, da je tožena stranka v pravilno izpeljanem postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici pravilno ugotovila, da je tožnica kršila 11., 12. in 15. člen pogodbe o zaposlitvi. Ti členi pa vsebinsko ustrezajo 31., 32. in 35. členu ZDR, po katerih mora delavec vestno opravljati delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in da se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Poleg tega pa je tožnica s svojim ravnanjem, ko je neupravičeno žigosala potrdilo o oddaji poštne pošiljke z žigom, na katerem je nastavila datum 17. 7. 2009, takšno listino pa bi njen mož potreboval, da bi z njo dokazal, da je bila pošiljka oddana že 17. 7. 2009 in ne šele 20. 7. 2009, poleg tega pa je ta isti žig odtisnila tudi na samo priporočeno pošiljko, izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja po 251. členu v zvezi s 5. točko 1. odstavka 252. člena KZ-1, po katerem stori kaznivo dejanje ponarejanja listin tisti, ki ponaredi listino ali spremni listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo, kaznuje pa se tudi tisti, ki napravi listino tako, da neupravičeno uporabi pravi pečat ali znamenje.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.