Jedro

Tožnik glede na izpovedi prič sicer ni kazal znakov vinjenosti, kar pa ne spremeni dejstva, da je bilo pri njem v času preizkusa alkoholiziranosti ugotovljenega več alkohola, kot je to dopuščal pravilnik tožene stranke. Ker je vinjenost na delovnem mestu hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja in predstavlja nevarnost tako za delavca samega kot za ostale delavce in delovni proces, je tožena stranka tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi odločba tožene stranke z dne 5. 12. 2008 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 6. 12. 2008 in še traja, zavrnilo je tudi zahtevek, da mora tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo, mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo in mu za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoča nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega izplačila dalje in plačati za tožnika vse davke in prispevke, vse v osmih dneh.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V konkretnem primeru je predvsem pomembno presoditi ali gre za tako hudo kršitev obveznosti, ki opravičuje izredno odpoved ter ali je podana težja stopnja krivde, naklep ali huda malomarnost. Meni, da ne zadošča zgolj ugotovitev, da je bil tožnik v vinjenem stanju. Navedeno se je tožniku zgodilo prvič. Tožnik se ni počutil vinjenega, ni kazal znakov vinjenosti, svoje delo je opravljal do konca izmene in ne sodelavci in ne nadrejeni, ki so bili v postopku zaslišani, niso opazili, da bi bil tožnik pod vplivom alkohola. Tožbenih navedb in dokazov, izvedenih v tej smeri, sodišče ni upoštevalo. Sodišče ni upoštevalo, da tožnik v času zaposlitve pri toženi stranki (19 let) ni bil nikoli obravnavan v disciplinskem postopku, zato ga ni mogoče primerjati z delavci, ki večkrat pridejo na delo v vinjenem stanju. Sodišče ni upoštevalo mnenja, ki ga je podala predstavnica sindikata M.G.. Ugotovitev sodišča, da gre za naklepno kršenje pogodbene obveznosti oziroma hudo malomarnost, je zato popolnoma neutemeljena. Meni, da bi bila ustrezna sankcija pisno opozorilo po določbi 1. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih in na možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče prav tako nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov, ki jo je podalo sodišče prve stopnje in z njo soglaša. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze in ugotovilo vsa odločilna dejstva.

Po določbi 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Razlogi so opredeljeni v 1. odstavku 111. člena ZDR, njihov obstoj pa mora dokazati delodajalec in predstavljajo bistveni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Delodajalec po določilu 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V konkretnem primeru je bilo tožniku očitano, da je bil dne 20. 11. 2008 na delovnem mestu v vinjenem stanju, kar je bilo dokazano z zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo nobenih kršitev postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Tožena stranka ima v 7. členu pravilnika o ugotavljanju alkoholiziranosti, vpliva mamil, psihoaktivnih zdravil ter vnosu teh snovi v družbe določeno, da delavec, za katerega se dokaže, da je na delu pod vplivom alkohola, krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker ne upošteva predpise o varnosti in zdravju pri delu ter s tem ogroža svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Zoper takega delavca se lahko začne postopek redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po ZDR. Ob preizkusu alkoholiziranosti z dne 20. 11. 2008 je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik 0,46 mg na liter (pod vplivom alkohola je delavec, ki se mu dokaže, da ima v organizmu 0,3 g ali več alkohola na kg krvi), zato je imela tožena stranka utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožba tudi navaja, da bi se delodajalec lahko odločil za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ob predhodnem pisnem opozorilu na izpolnjevanje delovnih obveznosti, vendar to za zadevo ni relevantno. Odločil se je namreč za izredno odpoved, pri presoji te odpovedi pa je pomembno zgolj to, ali je bila zakonita. Dejstvo, da tožnik glede na izpovedi prič ni kazal znakov vinjenosti, ne izpodbija dejstva, da je bilo pri tožniku v času preizkusa alkoholiziranosti ugotovljenega več alkohola, kot je to dopuščal pravilnik tožene stranke. Alkohol je užival lahko le namenoma ali eventualno iz hude malomarnosti. Vinjenost na delovnem mestu vsekakor predstavlja hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, nedvomno predstavlja nevarnost tako za delavca samega kot ostale delavce in delovni proces. Zato je odpovedni razlog iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR podan.

Izpolnjen je tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, kar pomeni, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Sodišče prve stopnje je svojo sodbo pravilno oprlo tudi na 110. člen ZDR in ugotovilo, da za izredno odpoved obstajajo razlogi, ki so določeni s tem zakonom. Pravilno pa je ugotovilo tudi, da je delodajalec upošteval vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ter pravilno ugotovil, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom niti do izteka odpovednega roka ne bi bilo na mestu. Tožnik je kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, kar je razlog za izredno odpoved po 111. členu ZDR.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je priglasil pritožbene stroške in ker s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sam.