Jedro

Glede na besedili določb 51. člena ZTVCP in prvega odstavka 271. člena KZ je bila razmejitev med prekrškom in kaznivim dejanjem v tem, da je storilec kaznivega dejanja s kršitvijo predpisov o cestnem prometu povzročil konkretno nevarnost za življenje ljudi ali premoženje precejšnje vrednosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni J. P. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Občinsko sodišče II v Ljubljani obsojenega J. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po tretjem in prvem odstavku 271. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. FLRJ, št. 13/51, 30/59, 11/62 in 31/62, ter Ur. l. SFRJ, št. 15/65, 15/67, 20/69 in 6/73, v nadaljevanju KZ), za katero mu je izreklo kazen 3.000,00 din, naložilo mu je tudi plačilo stroškov kazenskega postopka. Okrožno sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi javnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojenca po tretjem odstavku 271. člena KZ obsodilo na dva meseca zapora, po 61. členu KZ je obsojencu izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za tri mesece ter mu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Obsojenec je zoper pravnomočno sodbo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani 2. 1. 2013 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in druge kršitve določb kazenskega postopka. Obsojenec predlaga, da pristojno sodišče obe izrečeni sodbi razveljavi oziroma spremeni, podredno pa še, da sodišče drugostopenjsko sodbo razveljavi in potrdi sodbo sodišča prve stopnje oziroma da potrdi sodbo sodišča prve stopnje in drugostopenjsko sodbo spremeni tako, da mu izreče pogojno obsodbo.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena, saj sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni storilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in določb kazenskega postopka.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu, ki se s stališčem vrhovnega državnega tožilca ne strinja ter še navaja, da je presenečen, ker v obnovljenem spisu ni pritožbe njegovega zagovornika.

B.

5. Vrhovno sodišče glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti uvodoma poudarja(1), da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Po drugem odstavku 420. člena ZKP je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba.

6. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju kršitve kazenskega zakona navaja, da bi bilo mogoče njegovo ravnanje opredeliti le kot prekršek po 51. členu Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZTVCP) ter da ni bila jasna razmejitev med tem prekrškom in očitanim kaznivim dejanjem. V tej zadevi je sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialni zakon, saj bi moralo zadevo obravnavati kot prekršek, ne pa kot kaznivo dejanje, s čimer je kršilo obsojenčevo pravico do enakega pravnega varstva. Po obsojenčevem mnenju morata biti po 51. členu ZTVCP kumulativno podana pogoja „prehitevanje“ in „vožnja mimo ustavljenega ali parkiranega vozila“, sploh če je to kršitev šteti kot znak kaznivega dejanja po 271. členu KZ. V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo le obstoj „prehitevanja“, medtem ko drugega znaka nikjer ne omenja, zato obsojenec meni, da niso podani znaki očitanega kaznivega dejanja. Podano pa je tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, saj gre za pravno relevantno dejstvo, ki je nujni znak kaznivega dejanja.

7. Takemu obsojenčevemu zatrjevanju ni mogoče pritrditi. Po prvem odstavku 51. člena ZTVCP sta bila vozniku prehitevanje in vožnja mimo ustavljenega ali parkiranega vozila dovoljena le, če s tem ni oviral normalne vožnje vozil, ki so vozila iz nasprotne smeri, in če je imel na cesti dovolj prostora, da je to zanesljivo izvedel. Prehitevanje in vožnja mimo ustavljenega ali parkiranega vozila sta voznikovi ravnanji, ki se izključujeta. Namreč, prehitevanje je bilo v 43. točki 7. člena ZTVCP opredeljeno kot vožnja mimo drugega vozila, ki se premika v isti smeri, vožnja mimo pa je bila v 44. točki 7. člena ZTVCP opredeljena kot vožnja mimo parkiranega ali ustavljenega vozila ali drugega objekta na prometnem pasu, po katerem se premika vozilo. Ob takih zakonskih opredelitvah, ko se torej omenjeni ravnanji voznika pravzaprav izključujeta, obsojenčevo zatrjevanje, da bi bilo očitano kaznivo dejanje podano le, če bi bila obenem opisana prehitevanje in vožnja mimo, ni sprejemljivo.

8. Nadalje, po drugem odstavku 51. člena ZTVCP voznik ni smel prehitevati niti voziti mimo ustavljenega ali parkiranega vozila, kadar je s tem zaradi značilnosti ceste in trenutnih okoliščin na cesti in v prometu ali zaradi tehničnih lastnosti vozila, ki ga vozi, spravljal v nevarnost druge udeležence v prometu. Kaznivo dejanje ogrožanja javnega prometa po prvem odstavku 271. člena KZ pa je storil, kdor je z vožnjo proti predpisom ali proti pravilom z uporabo vozila, ki ni v redu, s poškodovanjem mostu, ceste ali ulice, s postavitvijo ovire ali kako drugače tako ogrožal javni promet na mostu, cesti oziroma ulici, da je spravil s tem v nevarnost življenje ljudi ali premoženje precejšnje vrednosti. Če je storilec dejanje storil iz malomarnosti, je bila za njegovo ravnanje v tretjem odstavku 271. člena KZ predpisana kazen do enega leta zapora. Glede na taki besedili določb 51. člena ZTVCP in prvega odstavka 271. člena KZ je razmejitev med prekrškom in kaznivim dejanjem v tem, da je storilec kaznivega dejanja s kršitvijo predpisov o cestnem prometu povzročil konkretno nevarnost za življenje ljudi ali premoženje precejšnje vrednosti. Če je zaradi storilčevega ravnanja prišlo zgolj do abstraktne nevarnosti ali pa če je prišlo do prometne nesreče in do premoženjske škode v manjšem obsegu, je bilo storilčevo ravnanje treba opredeliti kot prekršek, ne pa kot kaznivo dejanje. V obravnavanem primeru je sodišče v pravnomočni sodbi ugotovilo, da je obsojenec s kršitvijo določil 51. člena ZTVCP v megli s tovornim vozilom prehiteval drugo tovorno vozilo, pri čemer ni imel dobre preglednosti in je oviral normalno vožnjo vozil iz nasprotne smeri, zaradi česar je trčil v nasproti vozeči avtobus. Sodišče še ugotavlja, da je zaradi obsojenčevega ravnanja pri trčenju oziroma prevračanju na tovornjaku in avtobusu nastalo za 40.000,00 din škode. S tem, ko je obsojenec povzročil večjo premoženjsko škodo, je podano očitano kaznivo dejanje.

9. Obsojenec nadalje zatrjuje, da sodišče ni obrazložilo zakonskega znaka povzročitve nevarnosti za življenje ali premoženje precejšnje vrednosti, temveč je v izreku navedlo le, da je nastala škoda v vrednosti 4.000,00 din. Zato je po obsojenčevem mnenju podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe. V zvezi s tem zakonskim znakom sodišče tudi ni podalo nobene dokazne ocene.

10. Že iz točke 8 te sodbe je razvidno, da je obravnavano kaznivo dejanje tako imenovani ogroževalni delikt. Za obstoj kaznivega dejanja zadošča, da storilec (z vožnjo proti predpisom) spravi v nevarnost življenje ljudi ali premoženje precejšnje vrednosti, zato niti ni potrebno, da bi moral storilec povzročiti še prepovedano posledico. V obravnavanem primeru sodišče v pravnomočni sodbi tako v izreku kot v obrazložitvi ugotavlja, da je obsojenec ne samo spravil v nevarnost dva tovornjaka in avtobus, to je premoženje precejšnje vrednosti, temveč da je zaradi njegovega ravnanja nastala materialna škoda, ki je konkretizirana z zneskom 40.000,00 din. Sodišče je torej ugotovilo in obrazložilo več, kot je od njega zahteval zakonski opis obravnavanega kaznivega dejanja. Zato ni videti zatrjevanega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane pravnomočne sodbe.

11. Obsojenec ne more uspeti z navedbami, da je sodišče druge stopnje samovoljno spremenilo opis kaznivega dejanja, saj je v obrazložitvi „spremenilo opis iz zmanjšane vidljivosti v močno zmanjšano vidljivost“, v sam opis kaznivega dejanja pa ni poseglo; da sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da je bil obsojenec takrat relativno mlad voznik z malo izkušnjami, da je očitno nekoliko precenil hitrost in možnost prehitevanja ter da je do trčenja prišlo, ko je bil obsojenec že na svojem voznem pasu; da je v svojem zagovoru povedal, da pri avtobusu ni bila izmerjena zavorna pot, saj zavore niso ustrezno delovale; da sodišči s tem v zvezi nista ugotovili vseh pravno relevantnih dejstev; ter da sodišče ni obrazložilo, zakaj mu ni izreklo pogojne obsodbe, čeprav so določbe kazenskega zakona to omogočale. S takimi navedbami obsojenec podaja lastno oceno okoliščin, ki so narekovale izbiro in odmero kazenske sankcije, ter nasprotuje dejanskim ugotovitvam v pravnomočni sodbi. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato Vrhovno sodišče takih vložnikovih navedb ni presojalo. Sodišče druge stopnje je obsojencu izreklo kazen zapora in tako odločitev tudi obrazložilo, zato ni bilo dolžno podati razlogov o tem, zakaj obsojencu ni izreklo pogojne obsodbe.

12. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in določb kazenskega postopka. Zato je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča zaradi plačila stroškov postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti ne bo ogroženo obsojenčevo vzdrževanje in vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan preživljati. Zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 95. člena ZKP v zvezi z 98. a členom ZKP naložilo plačilo sodne takse.

Op. št. (1): Tako je Vrhovno sodišče obrazložilo že v več sodbah, na primer I Ips 268/2009 z dne 1. 12. 2011, I Ips 390/2006 z dne 28. 5. 2007 in I Ips 396/2006 z dne 30. 11. 2006.