Jedro

Glede na to, da lahko tožnik opravlja svoje delo le v okviru omejitev, ki veljajo za njegovo kronično zdravstveno stanje, ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je za delo zmožen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (4. točka izreka sodbe) spremeni tako, da se odpravi dokončna odločba toženke št. ... z dne 22. 6. 2010 v zvezi z odločbo št. ... z dne 3. 6. 2010 in odločba št. ... z dne 20. 7. 2010 v zvezi z odločbo št. ... z dne 1. 7. 2010 in se ugotovi, da je bil prvotožnik B.Š. začasno nezmožen za delo zaradi bolezni v polnem delovnem času tudi od 1. 6. 2010 do 31. 7. 2010. Tožena stranka je dolžna prvotožniku povrniti stroške pritožbe v višini 444,48 EUR v roku 15 dni od izdaje sodbe dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in v zvezi s tem odpravilo dokončne odločbe toženke glede datuma zaključka popolne nezmožnosti za delo ter ugotovilo, da je bil prvotožnik začasno nezmožen za delo za polni delovni čas zaradi bolezni od 1. 9. 2009 do 7. 12. 2009 in od 9. 2. 2010 do 31. 5. 2010. Tožbeni zahtevek, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni v polnem delovnem času od 1. 6. 2010 do 31. 7. 2010 pa je zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe (4. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožeči stranki iz vseh pritožbenih razlogov, saj menita, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega tudi bistveno kršilo določbe ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. so le-ti v nasprotju z listinami v spisu. Dr. M.V. je ob pregledu 26. 5. 2010 ugotovil, da so pri tožniku v ospredju obsežne degenerativne spremembe in je svetoval, da se bolnik izogiba težjim fizičnim aktivnostim, sunkovitim gibom v vratni hrbtenici, ne sme delati v prisilnih držah trupa in dvigovati težjih bremen od 5 kg. Odsvetoval je tudi daljše sedenje in vožnjo z avtom. Zaradi kroničnih in hudih bolečin v ledvenem predelu je bolnik za svoje delo nesposoben do kontrole, ki jo je zdravnik predvidel 2. 9. 2010. Pri tožniku se v spornem obdobju pojavlja mravljinčenje po dorzumu desnega stopala in je moral večkrat po injekcije. Zdravljenje z nevrokirurškega vidika v spornem obdobju ni bilo zaključeno in je utemeljen bolniški stalež za poln delovni čas – 8 ur.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, v postopku ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi že po uradni dolžnosti, niti do v pritožbi očitane kršitve, je pa sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo v tistem delu, ko je štelo, da je bil tožnik v času od 1. 6. 2010 do 31. 7. 2010 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Aprila 2009 je bil tožnik zaradi discus hernije L4-L5 desno operiran. Kljub operaciji so pri tožniku ostale resne težave z vratno hrbtenico, ki so se stopnjevale in katere resnost se je pokazala z EMG izvidom zgornjih okončin. Temu se je pridružila še bolečina v ramenu, zaradi kasneje dokazane vratne discus hernije in utesnitvenega sindroma leve rame. Trije neodvisni zdravniki so od 17. 8. do 1. 12. 2009 priporočili vsakič terapijo, tako za ledveno hrbtenico, kot rame in intenzivno vršili diagnostiko. Nevrokirurg je bil še 1. 12. 2009 mnenja, da je vratno discus hernijo potrebno operirati, saj se bolečine v tem času niso začele ustrezno umirjati in je operativni poseg bil predviden v januarju. Perzistiranje kronične bolečine v križu je v začetku leta 2010 zaskrbelo tako nevrokirurga kot ortopeda in je bila indicirana ponovna MRI L/S hrbtenice 19. 5. 2010, ki je pokazala pooperativno znižan prostor L4-L5, vidna je bila še minimalna protruzija I.V. diska, v sosednjem nivoju nižje L5-S1 je bila bila prav tako vidna minimalna centralna protruzija diska in močno degeneriran disk na nivoju L5-S1. Da bi operirani segment razbremenili, so planirali operacijo z vstavitvijo implanta med trnasta izrastka L4-L5, ki deluje kot distančnik in razbremeni sklepne površine in poveča špranjo (foramne) skozi katera živca izhajata na vsako stran. Eno leto po operaciji se je stanje ledvene hrbtenice stabiliziralo, ni postalo sicer zadovoljujoče, saj so bile bolečine v križu vsakodnevne, predvsem hujše zjutraj in po daljšem sedenju. Do konca maja se je bolečina v vratu in levi rami tudi umirila in operacija ni bila potrebna. Po mnenju sodnega izvedenca prof. dr. R.B. se je z datumom 31. 5. 2010 glede na izvid 26. 5. 2010 zdravstveno stanje tožnika glede levega ramena izboljšalo, glede ledvene hrbtenice pa že stabiliziralo do te mere, da bi od tu naprej z omejitvami, kot so izogibanje prisilnih drž, vključno z dolgotrajnim sedenjem in analogno temu daljšimi vožnjami z avtomobilom ter prepoved težjih fizičnih naporov in dvigovanja bremen bilo njegovo trenutno zdravstveno stanje takšno, da bi od tu dalje lahko svoje delo opravljal s polovičnim delovnim časom.

Sodišče je ugotovilo, da je prvotožnikovo delo prodaja pnevmatskih orodij za gradbena podjetja, njegovo delo je terensko in je vezan na dolgotrajno prisilno držo (zaradi dolgotrajnih voženj z avtomobilom), dvigovanje bremen, teža bremen je od 14 do 30 kg, saj gre za demonstracijo pnevmatičnih orodij v gradbeništvu, kot tudi za dobavo svedrov, dolgih po 4,8 m. Pravno podlago v predmetnem sporu predstavlja Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/92) in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila). ZZVZZ v 80. in 81. členu določa pristojnosti osebnega in imenovanega zdravnika, 138. člen Pravil pa določa, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela.

Iz mnenja postavljenega sodnega izvedenca izhaja, da je tožnik do konca maja 2010 že osvojil način življenja in delovanja tako, da s svojimi kroničnimi ledvenimi bolečinami lahko funkcionira znotraj omejitev, ki veljajo za njegovo kronično stanje in delo lahko opravlja v svoji službi v polovičnem času. Omejitve, ki jih izvedenec v svojem izvedenskem mnenju navaja pa so: izogibanja prisilnih drž, vključno z dolgotrajnim sedenjem in analogno temu daljšimi vožnjami z avtomobilom ter prepoved težjih naporov in dvigovanje bremen. Pritožbeno sodišče je že v več svojih odločitvah poudarilo, da je zavarovanec sposoben za svoje delo takrat, ko ga lahko v celoti opravlja in ne le z določenimi omejitvami. Le v takšnem primeru lahko govorimo, da je zavarovanec zmožen v celoti za opravljanje svojega dela. V danem primeru tudi izvedenec ugotavlja, kakšno delo tožnik opravlja in pri tem navaja, da lahko v spornem obdobju (od 1. 6. 2010 do 31. 7. 2010) opravlja svoje delo, vendar le ob pogojih, da ne opravlja težjega dela, da se izogiba prisilnih drž, vključno z dolgotrajnim sedenjem in daljšimi vožnjami z avtomobilom, da ne opravlja del, ki zahtevajo težje fizične napore in da bremen ne dviguje. Gre torej za opravljanje del znotraj omejitev, ki veljajo za tožnikovo kronično zdravstveno stanje. Opravljanje del na takšen način pa ne pomeni, da tožnik lahko svoja dela opravlja. Povedano drugače, tožnik v spornem obdobju ni sposoben opravljati svojih del, saj jih lahko opravlja le v omejen obsegu in je tako zaključek sodišča, da jih lahko opravlja v skrajšanem delovnem času materialno pravno nepravilen.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožečih strank ugodilo, 4. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo dokončne odločbe toženke z dne 22. 6. 2010 v zvezi z odločbo z dne 3. 6. 2010 in odločbo z dne 20. 7. 2010 v zvezi z odločbo z dne 1. 7. 2010 in ugotovilo, da je bil prvotožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni v polnem delovnem času od 1. 6. 2010 do 31. 7. 2010. V skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP je odločilo, da je tožena stranka dolžna pritožnikoma poravnati pritožbene stroške, ki so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/08 in 35/09) in sodno prakso.