Jedro

Ugovor neizpolnjene pogodbe se lahko uveljavlja samo, če je prišlo do neizpolnitve glavne obveznosti. Neizpolnitev stranske obveznosti pogodbene stranke ni zadosten razlog za uveljavljanje ugovora.

Tudi, če je predložitev listin predstavljala del obveznosti tožnice, glede na trditve toženca ne gre za bistven del izpolnitve.

Trditev, da računa ni prejela (oziroma da ga je prejela šele tekom tega postopka), sama po sebi namreč še ne pomeni izpodbijanja temelja za nastanek terjatve ali njene višine, saj terjatev ne nastane z izstavitvijo računa in prejem računa ni pogoj za nastanek obveznosti.

Izrek

I. Pritožba zoper 1. točko izreka sodbe in zoper 2. točko izreka sklepa se zavrne in se izpodbijana odločba v tem delu potrdi.

II. Pritožba zoper 2. točko izreka sodbe se zavrže. III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 125860/2010 z dne 13. 9. 2010, v veljavi v delu, ki nalaga tožniku, da v roku 8 dni plača glavnico 13.861,48 EUR in zakonske zamudne obresti: od 6.912,19 EUR od 16. 9. 2010 do plačila, - od 827,35 EUR od 9. 4. 2010 do 10. 5. 2010, - od 150,11 EUR od 11. 5. 2010 do plačila, - od 3.024,03 od 1. 5. 2010 do plačila, - od 498,50 EUR od 8. 5. 2010 do plačila, - od 2.060,00 EUR od 8. 6. 2010 do plačila, - od 1.216,65 EUR od 27. 7. 2010 do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 168,12 EUR (1. točka izreka sodbe).

Razveljavilo pa ga je v delu, v katerem toženi stranki nalaga, da tožeči stranki v roku 8 dni plača zakonske zamudne obresti od glavnice 6.912,19 EUR od 27. 4. 2010 do 15. 9. 2010 in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Isti sklep o izvršbi je razveljavilo še za glavnico 677,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2010 in v tem delu postopek ustavilo (1. točka izreka sklepa). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.678,37 EUR nadaljnjih stroškov postopka (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper sodbo in 2. točko izreka sklepa (pravilno sodbe) se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi ter napadeno sodbo in sklep razveljavi ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa v plačilo naloži stroške postopka.

3. Skladno s 1. odstavkom 344. člena ZPP je bila pritožba tožeči stranki vročena v odgovor, vendar ga slednja ni podala.

4. Pritožba zoper 1. točko izreka sodbe in 2. točko izreka sklepa ni utemeljena. Pritožba zoper 2. točko izreka sodbe pa ni dovoljena.

O neutemeljenosti pritožbe

5. Bistvo ugovornih navedb tožene stranke je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje usmerjeno v zatrjevanje in dokazovanje, da upnik (sedaj tožeča stranka) svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnil, ker po opravljenem delu toženi stranki ni izročil ustreznih zakonsko predpisanih a-testov, izjav o skladnosti, garancij ipd. oziroma da zaradi navedenega svojega dela ni dokončal. Ker tako delo ni bilo odobreno (list. št. 9), po mnenju tožene stranke le-ta utemeljeno odreka plačilo opravljenih storitev po računih št. 59-2010 z dne 25. 3. 2010, št. 57-2010 z dne 25. 3. 2010, št. 80-2010 z dne 16. 4. 2010, št. 87-2010 z dne 22. 4. 2010, št. 105-2010 z dne 24. 5. 2010 in 137-2010 z dne 12. 7. 2010. 6. Da cena del ni bila dogovorjena in da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožnik odpravil napake oziroma dokončal delo izvajalca, ki je (pred tožečo stranko) izvajal centralno ogrevanje, dimnike in prezračevanje in da je dela na objektih, ki so predmet spornih računov, tožeča stranka dejansko opravljala (kar med pravdnima strankama niti ni sporno, list. št. 31), je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pritožničine trditve, da mora izvajalec (tj. tožeča stranka) napake odpraviti na lastne stroške, iz navedenega razloga niso utemeljene. Sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev v obravnavanem primeru pravilno pogojevalo tudi z rešitvijo vprašanja, ali je tožeča stranka vsled opustitve izročitve ustrezne dokumentacije in (posledične) toženkine nezmožnosti pridobitve dimnikarskega soglasja dela tudi dokončala. Tožena stranka s svojimi navedbami namreč smiselno ugovarja delno neizpolnitev (podjemne) pogodbe.

7. Ugovor neizpolnjene pogodbe se lahko uveljavlja samo, če je prišlo do neizpolnitve glavne obveznosti. Neizpolnitev stranske obveznosti pogodbene stranke ni zadosten razlog za uveljavljanje ugovora.v(1) Za rešitev obravnavnega primera je zato osrednjega pomena odgovor na vprašanje, kakšen pomen je imela na popolnost izpolnitve izročitev sporne dokumentacije (ali je bila ta del glavne obveznosti) oziroma ali je ta predstavljala bistveni element dogovora med strankama.

8. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, ki toženi stranki očita nekonkretiziranost navedb v zvezi z zahtevano dokumentacijo. Ker je tožeča stranka zanikala obstoj obveznosti predložitve atestov, garancij, izjav skladnosti in druge tehnične dokumentacije, ki naj bi bili podlaga za izdajo dimnikarskega soglasja, bi tožena stranka morala navesti, kateri dokumenti bi pridobitev takšnega soglasja omogočili (govori sicer o izjavah po 1. do 6. točki 83. člena ZGO-1, vendar ne pojasni konkretno, za kakšne izjave gre in na kaj se te nanašajo). Tega pa toženka ni storila niti ni dokazala, da je v času sklenitve ustne podjemne pogodbe obstajal dogovor, ki bi tožniku za uspešno opravo posla kot bistveni del izpolnitve nalagal dolžnost izročitve kakršnekoli dokumentacije. Ker je bila bistvena vsebina dogovora med pravdnima strankama usmerjena (zgolj) v določitev lastnosti vgrajenih inštalacij (tj. da te pravilno delujejo) in ker tožena stranka po prejemu računov tem ni nasprotovala oziroma uveljavljala reklamacij (iz prepisa zvočnega snemanja glavne obravnave z dne 20. 3. 2012, str. 14, izhaja, da je bil zakoniti zastopnik tožene stranke „zadovoljen in srečen, da je to funkcioniralo, da je tehnični pregled naredil)“, se plačilu opravljenega dela ne more izogniti z navedbami, da tožeča stranka svojega dela ni dokončala, ker ni izročila ustrezne dokumentacije. Tožeča stranka je z dokončanjem del na večstanovanjskem objektu v M. skladno s predhodno obrazloženim namreč izpolnila bistven del pogodbe. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da tudi, če je predložitev listin predstavljala del obveznosti tožnice, glede na trditve toženca ne gre za bistven del izpolnitve. (2) Izvajanja tožene stranke v zvezi z izstavitvijo sporne dokumentacije zato niso utemeljena. K temu je dodati, da toženka tudi za preostala dva objekta, na katerih je tožeča stranka izvajala dela po podjemni pogodbi, ni konkretno navedla, kakšne dokumente bi bila za posamezna opravila (kot izhajajo iz vtoževanih računov) dolžna izstaviti. Zato so tudi v tem delu njene pritožbene navedbe neutemeljene.

9. Glede tega dela je zato toženka upravičena kvečjemu do povrnitve škode, ki bi jo zaradi tega pretrpela (2. odstavek 239. člena OZ v zvezi s 3. odstavkom 625. člena OZ). Toženec v pritožbi namreč pravilno izpostavlja (čeprav iz drugih razlogov), da bi tožnik kot strokovnjak na svojem področju nedvomno moral vedeti, kaj je potrebno storiti, da bo na podlagi izvedenih del mogoče pridobiti dimnikarsko soglasje oziroma delo opraviti po pravilih stroke. Opustitev tožničine dolžnosti, da naročnika opozori na pomanjkljivosti v njegovem naročilu ter na druge okoliščine, za katere je vedel ali bi bil moral vedeti in bi bile lahko pomembne za naročeno delo ali za njegovo pravočasno izvršitev (kar pritožnica smiselno graja v pritožbi z navedbo, da ne more biti v korist tožniku, da so bili nekateri dokumenti pomanjkljivi že od vsega začetka oziroma, da je tožnica ni nikoli pozvala, naj ji kaj – tj. ustrezno projektno dokumentacijo – izroči) namreč v razmerju do tožeče stranke utemeljuje le toženkin odškodninski zahtevek. Da pa so morebitne skrite napake lahko le predmet grajanja v smislu 634. člena OZ in uveljavljanja zahtevkov v skladu z njim, ki pa jih toženec ni uresničil, pa je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

10. Pritožbeno sodišče poudarja, da so vse obrambne navedbe tožene stranke (tudi v pritožbi) osredotočene na popravila dimnika in v zvezi z njimi zahtevano dokumentacijo. Ravno glede teh pa je tožeča stranka povedala, da soglasje še ni bilo izdano izključno iz razloga, ker od strešnega okna dalje ni zagotovljen varen dostop po strehi do dimnikov. To delo tožniku ni bilo naročeno in ga zato tudi ni opravil (list. št. 37). Ker se tožena stranka do teh navedb ni opredelila oziroma nanje ni odgovorila, je skladno z 2. odstavkom 214. člena obravnavano dejstvo šteti za priznano. To posledično pomeni, da pridobitev dimnikarskega soglasja oziroma izročitev ustrezne dokumentacije (ki je tožena stranka niti sama ne konkretizira, kar pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje), ni predstavljalo bistvene sestavine dogovora med pravdnima strankama.

11. Pritožnica zavrnitve tožničinega zahtevka ne more doseči niti z nadaljnjo pritožbeno navedbo, da računa št. 59-2010 ni nikoli prejela in da ga nima zavedenega v svojih poslovnih knjigah oziroma da ga je prejela šele s pripravljalno vlogo dne 17. 1. 2011. Trditev, da računa ni prejela (oziroma da ga je prejela šele tekom tega postopka), sama po sebi namreč še ne pomeni izpodbijanja temelja za nastanek terjatve ali njene višine, saj terjatev ne nastane z izstavitvijo računa in prejem računa ni pogoj za nastanek obveznosti. Tožena stranka pa je - ravno nasprotno - obstoj obligacijskega razmerja s tožečo stranko izrecno priznala (list. št. 31), višino terjatev pa zgolj nesubstancirano prerekala. Prvostopenjsko sodišče pa je tudi pojasnilo, za kakšna popravila je šlo in kdo jih je naročil. Zato uveljavljana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, pritožbeni očitek, da je bil račun št. 59-2010 očitno izdan le za potrebe tega sodnega postopka, pa neutemeljen. Ker tudi po vročitvi računa v predmetnem pravdnem postopku tožena stranka ni zatrjevala, da je bila izročitev (za pridobitev dimnikarskega soglasja) ustrezne dokumentacije bistvena sestavina podjemne pogodbe in ker je bila z zahtevo za izpolnitev obveznosti res seznanjen. A šele z vročitvijo sklepa o izvršbi (ni pa obveznost nastala šele s prejemom ali izdajo računa) se odločitev, kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe, da je od zahtevane glavnice v višini 6.912,19 EUR tožena stranka dolžna poravnati tudi zakonske zamudne obresti od 16. 9. 2010 do plačila, izkaže kot pravilna in zakonita.

12. Sklepno pa pritožnica izpostavlja, da bi le predlagan izvedenec lahko ugotovil, ali je bilo s strani tožnika zaračunano delo na objektih toženke res opravljeno, v kakšnem obsegu ter ali je bilo delo opravljeno kvalitetno. Ker je tožena stranka odklanjanje plačila spornih računov utemeljevala zgolj z opustitvijo izročitve sporne (tehnične) dokumentacije, zatrjevanih nepravilnosti (napak) pa ni konkretizirala, dokazovanje z izvedencem gradbene stroke - iz razlogov, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnica - ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo skladno z načelom, da se dokazni predlog lahko zavrne, če bi se z njim dokazovale trditve o dejstvih, ki ne bi mogle spremeniti odločitve sodišča oziroma če gre za dokazovanje dejstev, ki niso sporna ali so že dokazana (primerjaj Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 358). Pomanjkljive trditvene podlage pa se z izvedencem ne more nadomestiti. Izpodbijana sodba je torej pravilna tudi z obravnavanega vidika.

13. V pritožbi uveljavljeni razlogi, s katerimi pritožnica izpodbija 1. točko izreka sodbe in 2. točko izreka sklepa (pravilno sodbe) tako niso podani. Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo.

O nedovoljenosti pritožbe

14. Ker se tožena stranka pritožuje tudi zoper zavrnilni del tožbenega zahtevka, za kar pa nima pravnega interesa, je pritožbeno sodišče v tem delu njeno pritožbo zavrglo kot nedovoljeno (1. odstavek 351. člena ZPP).

15. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str.: 555. (2) VSL sodba I Cpg 877/2011.