Jedro

V kolikor bi zakonodajalec nameraval stečajnega dolžnika oprostiti plačila sodnih taks in s tem posredno zagotoviti višji odstotek poplačila upnikov, bi to nedvomno jasno zapisal v določbah, ki urejajo taksne oprostitve na podlagi zakona, pa tega ni storil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks za redni postopek (1. točka izreka) ter podrejena predloga za odlog plačila ali obročno plačilo sodnih taks (2. in 3. točka izreka).

Tožeča stranka je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna oseba, ki sodišču predlaga, da jo oprosti plačila taks oziroma ji odloži plačilo ali ji dovoli obročno plačilo taks, mora v predlogu navesti dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja, da nima sredstev za plačilo taks in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (3. odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v predlogu za oprostitev plačila sodnih taks navedla le, da bi plačilo sodne takse v tem in v preostalih sodnih postopkih imelo za posledico, da bi bila za ta namen potrošena celotna likvidna stečajna masa, da bi plačilo sodne takse neposredno ogrozilo njeno dejavnost ter onemogočilo izvedbo samega stečajnega postopka. Tožeča stranka torej niti ni trdila, da nima likvidnih sredstev za plačilo sodnih taks niti, da se stečajna masa ne bo oblikovala, kar je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Trditev, da bi bila zaradi plačila sodnih taks potrošena celotna likvidna stečajna masa pa ni konkretizirala, saj ni navedla, koliko bo predvidoma znašal strošek sodnih taks v vseh sodnih postopkih. Prav tako ni pojasnila, zakaj sredstev za plačilo sodnih taks ne bo mogla zagotoviti brez ogrožanja svoje dejavnosti, ob tem, da razpolaga s premičninami, terjatvami in nepremičninami.

Tožeča stranka šele v pritožbi pojasnjuje, katero premoženje bo po vnovčenju predstavljalo posebno stečajno maso in koliko je prijavljenih terjatev, ki so zavarovane z ločitvenimi pravicami. Glede na premoženjsko stanje tožeče stranke in na stanje splošne stečajne mase pa ni mogoče zaključiti, da tožeča stranka sredstev za plačilo sodnih taks ne bo mogla zagotoviti. Poleg tega tudi iz izpodbojnih tožb pričakuje določena sredstva, kar je pravilno izpostavilo prvostopenjsko sodišče. V zvezi z navedbami pritožnika, ki se nanašajo na predračun stroškov stečajnega postopka pa pritožbeno sodišče pripominja, da so tudi sodne takse strošek stečajnega postopka. Zato bi le-te upravitelj moral predvideti in upoštevati v predračunu stroškov.

Stališče pritožnika, da je že samo dejstvo, da je nad tožečo stranko začet stečajni postopek dovolj, da je izkazana njena nezmožnost plačila sodnih taks, češ da je dejavnost te družbe ogrožena oziroma celo onemogočena že zaradi začetka stečajnega postopka, je zmotno. Kot dejavnost, ki bi pri stečajnem dolžniku lahko bila ogrožena v smislu 3. odstavka 11. člena ZST-1, je potrebno šteti dejavnost vnovčevanja stečajne mase (z namenom poplačila upnikov). Predloga za oprostitev plačila taks tudi ni mogoče utemeljevati s trditvijo, da bi plačilo sodnih taks zmanjšalo stečajno maso, kar pomeni, da bi upniki prejeli še manjši odstotek poplačila svoje terjatve, kot bi prejeli sicer, če taksne obveznosti ne bi bilo, ter s trditvijo, da je poplačilo stečajnih upnikov v čim večjem odstotku v javnem interesu. V kolikor bi zakonodajalec nameraval stečajnega dolžnika oprostiti plačila sodnih taks in s tem posredno zagotoviti višji odstotek poplačila upnikov, bi to nedvomno jasno zapisal v določbah, ki urejajo taksne oprostitve na podlagi zakona (10. člen ZST-1), pa tega ni storil. Odločitve sodišč v zadevah, na katere se sklicuje pritožnik, so odločitve prvostopenjskih sodišč, ki niso bile v pritožbenem preizkusu. Zato njihove pravilnosti pritožbeno sodišče ne more presojati.

Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks, odlog ali obročno plačilo, se ob povedanem izkaže kot pravilna.

Prvostopenjsko sodišče ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Uveljavljanih pa pritožnik ni konkretiziral. Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).