Med strankama ni sporno, da je tožnica v relativnem obdobju prejemala plačo v povprečni višini 1.337,48 EUR neto mesečno, kar presega zakonsko določen cenzus za dodelitev BPP.
Tožnica neutemeljeno navaja, da toženka za odločitev ni imela pravne podlage. Odločba je bila namreč izdana na podlagi določbe 49. člena ZBPP, ki jasno določa, da mora tožnik še po enem letu od pravnomočno zaključenega postopka, za katerega mu je bila dodeljena BPP, izpolnjevati pogoje za BPP (torej za dodelitev BPP), drugače mora prejeto BPP vrniti, kar izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse. Ko organ za BPP odloča na podlagi 49. člena ZBPP ni relevantno, ali je upravičenec premoženje pridobil v postopku, za katerega mu je bila BPP dodeljena oz. ali je pravica pridobljena z lažnim prikazovanjem ali zamolčanjem podatkov.
I.Tožba se zavrne.
II.Predlog za začasno odredbo se zavrže.
III.Vsaka stranka krije sama stroške tega postopka.
1.Toženka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da se je upravičenki (tožnici v tem upravnem sporu) premoženjsko stanje po enem letu od pravnomočnega zaključka postopka, za katerega ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju: BPP), izboljšalo do te mere, da ni več upravičena do BPP (I. točka izreka). Tožnica je dolžna povrniti sredstva, izplačana iz naslova BPP na podlagi odločbe toženke Bpp 237/2021 z dne 1. 2. 2021 v višini 237,90 EUR v roku 30 dni (II. točka izreka) na v odločbi naveden račun (III. točka izreka). Če tožnica prostovoljno ne plača dolgovanega zneska v določenem roku, pristojni davčni organ na predlog pristojnega organa za BPP izvrši odločbo po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, pri čemer je odločba pristojnega organa za BPP izvršilni naslov (IV. točka izreka).
2.Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožnici dodeljena izredna BPP za sestavo in vložitev predloga za dopustitev revizije in nato v primeru dopuščene revizije za revizijo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 1618/2020 z dne 25. 11. 2020 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani I 3232/2019 z dne 6. 10. 2020. Postopek je bil pravnomočno končan 3. 3. 2021 s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 52/2021, iz katerega izhaja, da tožnica v postopku ni uspela. Iz naslova odobreneBPPso bili plačani stroški odvetnika v višini 237,90 EUR. Toženka je na podlagi 49. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter v skladu z navodili Ministrstva za pravosodje in javno upravo z dne 8. 10. 2012, preverila finančno in premoženjsko stanje tožnice v 3-mesečnem obdobju pred iztekom enoletnega obdobja od pravnomočnega zaključka postopka, za katerega ji je bila dodeljena BPP, tj. od 1. 12. 2021 do 28. 2. 2022. Ugotovila je, da je tožnica v navedenem obdobju prejemala plačo, ki je višja od 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, kar izključuje njeno pravico do BPP.
3.Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo in sodišču predlagala, naj jo odpravi ter vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. Podredno je predlagala, da sodišče samo meritorno odloči, da tožnica ni dolžna vračati BPP. Navedla je, da za izpodbijano odločbo ni zakonske podlage. V skladu z 34. in 43. členom ZBPP je morebitna obveznost vračila BPP vezana izključno na tiste primere, v katerih se premoženjsko stanje upravičenca izboljša kot neposredna posledica postopka, za katerega je bila BPP odobrena, ali kadar je pravica pridobljena z lažnim prikazovanjem ali zamolčanjem podatkov. Toženka si je navedeni določili preširoko razlagala, s čimer je kršila ustavna načela sorazmernosti, delitve oblasti, pravne države in enakosti pred zakonom ter posegla v njeno pravico dostopa do sodišča iz 23. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Do izpodbijane odločbe sploh ne bi moglo priti, če bi toženka upoštevala njen pravočasno podan in vsebinsko utemeljen odgovor z dne 15. 10. 2025, ki ga je vložila na poziv toženke in v katerem je dokazno podprto pojasnila, da kasnejše izboljšanje njenega materialnega položaja ni posledica postopka, za katerega ji je bila dodeljena BPP, temveč izključno posledica nove zaposlitve. S tem je toženka kršila načelo materialne resnice ter pravico tožnice do izjave v postopku, kar predstavlja bistveno kršitev upravnega postopka. Toženka je nadalje nepravilno uporabila 24. člen ZBPP, v skladu s katerim morajo biti razlogi za zavrnitev BPP očitni na prvi pogled. V konkretnem primeru ni bilo nič očitnega. Dodaja še, da je pripravljena poravnati znesek 237,90 EUR, vendar zgolj zaradi preprečitve nasilnih izvršilnih postopkov, slednje pa ne pomeni priznanja obveznosti oz. soglasja z zakonitostjo odločbe. V primeru uspeha zato zahteva vračilo plačanega zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva plačila do dneva vračila in stroške v višini 50,00 EUR. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero se zadrži izvršitev izpodbijane odločbe. Z njeno izvršitvijo, bi bilo namreč neposredno poseženo v njena osnovna sredstva za preživljanje, s čimer bi ji nastala težko popravljiva škoda.
4.Toženka je sodišču posredovala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.
K I. točki izreka:
5.Tožba ni utemeljena.
6.Med strankama ni sporno, da je bila tožnici z odločbo Bpp 237/2021 z dne 1. 2. 2021 dodeljena BPP za sestavo in vložitev predloga za dopustitev revizije in nato v primeru dopuščene revizije za revizijo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 1618/2020 z dne 25. 11. 2020 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani I 3232/2019 z dne 6. 10. 2020, da so ji bili iz naslova odobreneBPPplačani stroški odvetnika v višini 237,90 EUR in da je bil postopek, za katerega ji je bila dodeljena BPP, pravnomočno končan s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 52/2021 z dne 3. 3. 2021. Prav tako med strankama ni sporno, da je tožnica v obdobju od 1. 12. 2021 do 28. 2. 2022 prejemala plačo v povprečni višini 1.337,48 EUR neto mesečno. Med strankama pa je sporno, ali je imela toženka za svojo odločitev podlago v zakonu.
7.Iz ZBPP, in sicer njegovega 49. člena izhaja dolžnost upravičenca povrnitve stroškov, ki jih je Republika Slovenija plačala iz naslova BPP, in sicer če upravičenec do BPP v postopku ni uspel, če se njegov materialni položaj po enem letu od pravnomočno zaključenega postopka, za katerega mu je bila dodeljena BPP, toliko izboljša, da glede na trenutni materialni položaj, ne bi bil več upravičen do BPP, in da bi zmogel delno ali v celoti povrniti stroške brez obresti, ki so bili izplačani iz naslova BPP. Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca se uporabljajo določbe Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre; drugi odstavek 14. člena ZBPP). Šteje se, da je socialno stanje prosilca zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve (drugi odstavek 13.člena ZBPP).
8.Toženka je na podlagi zgoraj citiranih določil preverila premoženjski položaj tožnice za obdobje od 1. 12. 2021 do 28. 2. 2022, tj. 3 - mesečno obdobje pred iztekom enoletnega obdobja od pravnomočnega zaključka postopka, za katerega je bila dodeljena BPP. Ugotovila je, da je tožnica v navedenem obdobju prejela plačo v skupni neto višini 4.012,43 EUR, kar pomeni 1.337,48 EUR mesečno, kar presega višino 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Osnovni znesek minimalnega dohodka je v relevantnem obdobju znašal 402,18 EUR, 2-kratnik pa je torej znašal 804,36EUR.
9.Tožnica neutemeljeno navaja, da toženka za odločitev ni imela pravne podlage. Odločba je bila namreč izdana na podlagi zgoraj navedene določbe 49. člena ZBPP, ki jasno določa, da mora tožnik še po enem letu od pravnomočno zaključenega postopka, za katerega mu je bila dodeljena BPP, izpolnjevati pogoje za BPP (torej za dodelitev BPP), drugače mora prejeto BPP vrniti, kar izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse.1 Ko organ za BPP odloča na podlagi 49. člena ZBPP pa ni relevantno, ali je upravičenec premoženje pridobil v postopku, za katerega mu je bila BPP dodeljena oz. ali je pravica pridobljena z lažnim prikazovanjem ali zamolčanjem podatkov. Vračilo sredstev BPP v primeru pridobitve premoženja v postopku, za katerega je bila dodeljena BPP je posebej urejeno v 48. členu ZBPP, vračilo v primeru lažnega prikazovanja in zamolčanja podatkov pa v 43. členu ZBPP, ki v konkretni zadevi torej nista relevantna in ju izpodbijana odločba sploh ne omenja.
10.Prav tako so neutemeljene tožbene navedbe, da je toženka nepravilno uporabila 24. člen ZBPP,2češ da razlogi za zavrnitev prošnje niso bili očitni. Z izpodbijano odločbo namreč ni bilo odločeno o dodelitvi BPP, temveč o vračilu BPP zaradi izboljšanja premoženjskega položaja.
11.Glede na to, da izpodbijana odločba, kot pojasnjeno zgoraj, ni arbitrarna, temveč temelji na jasnem zakonskem določilu, so neutemeljene tudi tožničine navedbe o kršitvi ustavnih načel sorazmernosti, delitve oblasti, pravne države in enakosti pred zakonom.
12.Tožnici pa tudi ni mogoče pritrditi, ko navaja, da je z izpodbijano odločitvijo poseženo v njeno pravicodosodnegavarstva. Namen BPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (1. člen ZBPP), vendar pod pogoji, ki jih določa ta zakon. Ta določa med ostalim tudi materialne pogoje, ki jih mora izpolnjevati prosilec do BPP, da je do nje upravičen, in rok, v katerem mora te pogoje izpolnjevati. Kolikor ti pogoji niso (več) izpolnjeni, pa je prosilec dolžan stroške BPP povrniti. Tožnici je bila pravica dosodnegavarstvazagotovljena in z izpodbijano odločitvijo v to ni bilo poseženo. Ker pa so nastopile z zakonom določene okoliščine, v katerih je dolžan stroške iz naslova prejete BPP povrniti, je bil izdan predmetni sklep.3
13.Tožnici tudi ni bila kršena pravica do izjave. Toženka namreč je tožnico spozivom Bpp 237/2021 z dne 25. 9. 2025 seznanila z ugotovljenimi dejstvi, tj. višino dohodkov in jidalamožnost, da se o njihizjavi. Tožnica je v odgovoru napoziv (nepravilno) zatrjevala, da si toženka napačno tolmači zakonska določila, hkrati pa je potrdila, da prejema dohodke v ugotovljeni višini.
14.Na podlagi navedenega sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Tožnica je v tožbi predlagala tudi, da naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije. Na podlagi 65. člena ZUS-1 sme sodišče meritorno odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. Ker v obravnavani zadevi navedeni pogoji za meritorno odločanje niso podani, sodišče v zadevi ni odločilo v sporu polne jurisdikcije.
15.Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker dejansko stanje v zadevi med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).
K II. točki izreka:
16.Hkrati s tožbo je tožnica v navedeni zadevi predlagala tudi, da sodišče izdazačasnoodredbo, s katero se zadrži izvršitev izpodbijane odločbe.
17.Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku tega člena pa tožnik lahko iz razlogov iz drugega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.
18.Iz citiranih določb 32. člena ZUS-1 izhaja, da je procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe vložena tožba, o kateri sodišče še ni pravnomočno odločilo. V obravnavani zadevi pa je sodišče o tožbi izdalo predmetno sodbo, s katero je v zadevi pravnomočno odločeno. Zato je moralo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči (ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1).
K III. točki izreka:
19.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.
-------------------------------
1Primerjaj sodbe Upravnega sodišča RS I U 1272/2022, II U 417/2019 in druge.
2Prvi odstavek 24. člena ZBPP določa, da se BPP lahko dodeli v zadevah, ki niso očitno nerazumne in v zadevah, ki so pomembne za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.
3Tako tudi sodba Upravnega sodišča RS II U 139/2023-21 z dne 21.09.2023, 18. točka obrazložitve.