Jedro

Sodišče mora na podlagi trditev strank morebitno utemeljenost zahtevka preizkusiti s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev. Stranko mora v okviru materialnega procesnega vodstva tudi spodbuditi k dopolnitvi nepopolnih navedb o pravno pomembnih dejstvih in jo izrecno opozoriti na morda spregledano pravno podlago, na katero namerava opreti odločitev. S tem strankama zagotovi učinkovito udejanjanje pravice do izjave v postopku. Možnost drugačne pravne kvalifikacije spora pa mora vselej izhajati iz že navedenih pravno odločilnih dejstev. Uravnoteženost položaja obeh pravdnih strank od sodišča terja, da sodišče s svojimi vprašanji le nadgradi pomanjkljive navedbe o pomembnih dejstvih, ki sta jih stranki že podali, ne sme pa sodišče pri strankah spodbuditi tolikšnega novega obsega navedb, da bi te predstavljale popolno spremembo dejanskega stanja, na podlagi katerega bi bilo mogoče uporabiti določeno pravno pravilo, ki ga sodišče vidi kot možno v okoliščinah konkretne dejanske slike, ki se je razkrila v postopku.

Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje sploh ni imelo dovolj trditvene podlage, da tožbeni zahtevek preizkusi (tudi) s stališča pravil o neupravičeni obogatitvi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.227,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Tožnik je v tožbi navedel, da je na podlagi posojilnih pogodb z dne 3. 6. 2013, 17. 6. 2013 in 22. 8. 2013 tožencu izročil 60.000,00 EUR in da toženec ob dospelosti svoje pogodbene obveznosti ni izpolnil. Zato je s tožbo z dne 24. 11. 2017 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženec dolžan plačati znesek 75.993,11 EUR, in sicer 60.000,00 EUR glavnice, 4.550,11 EUR pogodbenih zamudnih obresti in 11.443,00 EUR zakonskih zamudnih obresti. Toženec je ugovarjal, da njegova zatrjevana izpolnitvena obveznost ne obstaja, ker so bile sklenjene posojilne pogodbe navidezne in so prikrivale dejansko sklenjen dogovor o vlaganju v tvegane posle na finančnih trgih, ki pa niso bili uspešni.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožencu naložilo plačilo 71.443,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2017 do plačila, tožbeni zahtevek za znesek 4.550,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2017 pa je zavrnilo. Presodilo je, da so bile sklenjene posojilne pogodbe res navidezne, da pa je tožnik do prisojenega zneska upravičen na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, saj toženec ni izkazal, da je izročeni denar dejansko vložil v trgovanje na finančnih in valutnih trgih in s tem uresničil namen simuliranega pravnega posla.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bile sklenjene posojilne pogodbe navidezne in da prikrivajo dogovor o investiranju. Vendar je odločilo, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnopravnih pravil o neupravičeni obogatitvi. Pojasnilo je, da tožbenemu zahtevku na tej podlagi ni mogoče ugoditi glede na to, da tožnik ni podal nobenih trditev o odpadlem pravnem temelju ter o ostalih splošnih predpostavkah neupravičene obogatitve. Navedlo je, da (zgolj) neuresničitev poslovne podlage posla (kavze) o investiranju še ne utemeljuje zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve.

4. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 269/2020 z dne 13. 8. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanj, ali sodba sodišča druge stopnje ustreza zahtevam po obrazloženi sodni odločbi in na kateri pravdni stranki je trditveno in dokazno breme glede vsebine in veljavnosti dogovora o investiranju.

**Revizija**

5. Na podlagi navedenega sklepa tožnik vlaga revizijo in predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi ter odloči tudi o povrnitvi njegovih stroškov revizijskega postopka. Tožnik v reviziji navaja, da je obrazložitev v izpodbijani sodbi pomanjkljiva glede ključnih vprašanj, torej ali sta pravdni stranki sklenili posojilne pogodbe, ali so te fiktivne in katero pogodbo naj bi posojilne pogodbe prikrivale. Poudarja, da sodišče ni navedlo, zakaj je bila njegova izpovedba neprepričljiva, zato se je v tem delu ne da preizkusiti. Sodišču druge stopnje očita kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker so dejanske ugotovitve v izrecnem nasprotju z izvedenimi dokazi, predvsem z izpovedbo priče A. A.. Tožnik meni, da je pritožbeno sodišče drugače ugotovilo dejansko stanje, ne da bi izvedlo obravnavo in s tem storilo bistveno kršitev pravil postopka po 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 25/2015, VIII Ips 214/2016 in II Ips 153/2014. Tožnik dodaja, da na neobrazloženost izpodbijane sodbe v zvezi s fiktivnostjo posojilnih pogodb kaže tudi dejstvo, da se sodišče sklicuje le na to, kaj izhaja iz zapisnika v kazenskem postopku. Meni, da se sodbe tudi v tem delu ne da preizkusiti, ker za zaključek, da je šlo pri posojilnih pogodbah za navidezen pravni posel, ne zadostuje nek stavek v izpovedbi v kazenskem postopku. Toženec navedb glede dogovora o investiranju ni podkrepil niti z enim dokazom, navedel ni niti, kdaj naj bi se s tožnikom dogovorila za investiranje, kakšni naj bi bili ti donosi, poleg tega ni prišel na zaslišanje, zato tožnik meni, da dolžnost dokazovanja neobstoja pravne podlage ni prešla nanj. V zvezi s porazdelitvijo trditvenega in dokaznega bremena med pravdni stranki navaja, da ga je pritožbeno sodišče s stališči, da je obstajal pravni temelj za izročitev denarja, torej dogovor o investiranju, da bi bil zahtevek utemeljen le, če bi tožnik trdil, da je ta razlog kasneje odpadel oziroma se ni uresničil in da ne zadostujejo navedbe, da toženec ni predložil nobene listine o prikritem poslu, postavilo v položaj, da mora dokazovati pravilnost toženčevih navedb. Tožnik meni, da bi skladno s 7. členom ZPP toženec moral dokazati, da so njegove trditve resnične. Ker toženec za trditve glede dogovora o investiranju ni ponudil konkretnih navedb ali dokazov, teh sploh ni mogel prerekati. Opozarja, da je sodišče druge stopnje kršilo razpravno načelo in 212. člen ZPP, ker je prekoračilo trditveno podlago v tožbi, s tem pa zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Ker je šele z vročitvijo sodbe sodišča prve stopnje spoznal, da se bo pravno razmerje presojalo po pravilih o neupravičeni obogatitvi, a ni imel pravnega interesa za pritožbo, po zaključku glavne obravnave ni mogel navajati ničesar več. Zato mu je sodišče druge stopnje neutemeljeno naložilo trditveno in dokazno breme glede ničnosti ali razveljavitve dogovora o investiranju. S tem mu je bila odvzeta možnost do poštenega sojenja in pravica do navajanja dejstev in dokazov v svojo korist. Za uporabo drugačne pravne podlage mora obstajati trditvena podlaga, ki je v tem primeru ni bilo. Takšen dogovor nikoli ni obstajal oziroma ga toženec ni dokazal, torej ta ni mogel biti ničen ali razveljavljen, zato trditev v tej smeri ni mogel ponuditi.

**Odgovor na revizijo**

6. Sodišče je revizijo vročilo tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in tožniku naloži plačilo njegovih revizijskih stroškov. V odgovoru nasprotuje tožnikovim očitkom o procesnih kršitvah iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in opozarja, da skuša tožnik v reviziji nedovoljeno izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje in sprejeto dokazno oceno ter da tožnik v reviziji navaja celo novote v zvezi s svojim zaslišanjem v kazenskem postopku. Tožnik je svoj zahtevek opiral le na posojilni pogodbi, pritožbeno sodišče pa materialnopravnega izhodišča ni spreminjalo. Sodišče prve stopnje ne bi smelo spreminjati s strani tožnika zastavljenega spora in odločati o zahtevku z vidika neupravičene obogatitve, za katerega tožnik ni podal ustreznih trditev oziroma zahtevka. Zato je brezpredmetna presoja o vsebini in veljavnosti dogovora o investiranju.

7. Revizija ni utemeljena.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: – tožnik je v letu 2013 tožencu skupno izročil znesek 60.000,00 EUR; – pravdni stranki sta posojilne pogodbe z dne 3. 6. 2013, 17. 6. 2013 in 22. 8. 2013, na katere je tožnik oprl izpolnitveni zahtevek, sklenili le navidezno; – fiktivne posojilne pogodbe so dejansko prikrivale dogovor med pravdnima strankama o investiranju denarja na finančne trge.

S temi dejanskimi ugotovitvami je soglašalo tudi sodišče druge stopnje.

9. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). V sfero dejanskega stanja, ki ga revident ne more izpodbijati, spadajo vse revizijske navedbe o nepravilnosti zgoraj navedenih dejanskih zaključkov, ki jih tožnik podaja ob obsežnejšem sklicevanju na dele svoje izpovedbe, izpovedbe priče A. A. in zapisnike iz kazenskega postopka. Tožnik svoje navedbe skuša prikazati kot uveljavljanje procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar gre po vsebini le za nedovoljeno izpodbijanje dokazne ocene.

**Glede obrazloženosti izpodbijane odločbe**

10. Ni utemeljen očitek tožnika, da je sodišče druge stopnje spremenilo ugotovitve sodišča prve stopnje glede pravno pomembnih dejstev. Sodišče druge stopnje je v celoti potrdilo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, vendar je odločitev spremenilo, ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe materialnega prava. Zato ni utemeljen očitek o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.1

11. Neutemeljene so tudi tožnikove revizijske navedbe o pomanjkljivi obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje glede ugotovitve o navideznosti sklenjenih posojilnih pogodb in prikrivanju sklenjenega dogovora o vložitvi denarja v trgovanje na finančnih trgih. Iz enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS res izhaja pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica, da se izjavi. Tej pravici na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se do njih, če so dopustne, za odločitev relevantne ter niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli.2 Vendar je uveljavljeno in s strani Ustavnega sodišča potrjeno stališče Vrhovnega sodišča, da je standard obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje nižji od standarda obrazložitve odločb prve stopnje.3 Kadar sodišče druge stopnje pritrdi dejanskim ugotovitvam ali pravni utemeljitvi sodišča prve stopnje, mu ni treba v celoti ponavljati razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje.

12. Sodišče druge stopnje je namreč soglašalo s presojo sodišča prve stopnje, da posojilne pogodbe niso bile sklenjene, saj ugotovljena vsebina dogovorov med pravdnima strankama ni ustrezala bistvenim elementom posojilnega razmerja. Pri tem se je oprlo na tožnikovo izpoved in izpoved priče A. A. v kazenskem postopku, ki je tekel pod opr. št. I Kpr 33552/2015 pred Okrožnem sodiščem v Kranju, tožnikovo izpoved4 in izpoved priče A. A.5 v tem postopku. Revizijska navedba, da ima sodba sodišča druge stopnje v tem delu take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti in je tako obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni jasno, na podlagi katerih dokazov je sodišče druge stopnje sprejelo odločitev, ni utemeljena, saj natančen odgovor na to vprašanje dajejo dejanski in pravni razlogi sodbe sodišča prve stopnje, na katere se je sodišče druge stopnje sklicevalo.

13. Podana tudi ni kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne drži, da povzetek izpovedi priče A. A. v sodbi, ni skladen z njegovo dejansko izpovedjo, ki izhaja iz zapisnika. Kot sta pravilno zapisali obe sodišči nižjih instanc, priča ni povedala, da je bila prisotna pri dejanskem sklepanju pogodb (sodišče prve stopnje je ob tem izpostavilo, da je bila prisotna le pri predajah denarja). Prav tako je iz obrazložitev razvidno, da sta obe nižji sodišči upoštevali, da je A. A. govoril o fiktivnosti pogodb, ki jih je sam sklenil s tožencem, ne tistih med tožnikom in tožencem, to okoliščino pa sta hkrati, glede na to da so vse pogodbe imele enako vsebino, upoštevali (le) kot indic za presojo vsebine pogodb med pravdnima strankama.

**Glede trditvenega in dokaznega bremena o vsebini in veljavnosti dogovora o investiranju**

14. Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Tožnik je obstoj posojilnega pogodbenega razmerja izkazoval s predloženimi pisno sklenjenimi posojilnimi pogodbami. S tem je procesno dokazno breme prešlo na toženca, ki je dokazoval, da so bile sklenjene pogodbe navidezne in zato na podlagi teh pogodb nima obveznosti plačila zahtevanega zneska. Obe sodišči sta bili povsem prepričani, da tožnik pravno pomembnega dejstva obstoja posojilne pogodbe ni dokazal. Sodišče druge stopnje ima prav, da že ta ugotovitev zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka.

15. Res je, da mora sodišče na podlagi trditev strank morebitno utemeljenost zahtevka preizkusiti s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev. Stranko mora v okviru materialnega procesnega vodstva tudi spodbuditi k dopolnitvi nepopolnih navedb o pravno pomembnih dejstvih in jo izrecno opozoriti na morda spregledano pravno podlago, na katero namerava opreti odločitev. S tem strankama zagotovi učinkovito udejanjanje pravice do izjave v postopku. Možnost drugačne pravne kvalifikacije spora pa mora vselej izhajati iz že navedenih pravno odločilnih dejstev. Uravnoteženost položaja obeh pravdnih strank od sodišča terja, da sodišče s svojimi vprašanji le nadgradi pomanjkljive navedbe o pomembnih dejstvih, ki sta jih stranki že podali, ne sme pa sodišče pri strankah spodbuditi tolikšnega novega obsega navedb, da bi te predstavljale popolno spremembo dejanskega stanja, na podlagi katerega bi bilo mogoče uporabiti določeno pravno pravilo, ki ga sodišče vidi kot možno v okoliščinah konkretne dejanske slike, ki se je razkrila v postopku.6

16. Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da ob ugotovitvi obeh sodišč, da je med pravdnima strankama obstajal prikrit dogovor o vložitvi izročenega denarja v trgovanje na finančnih in valutnih trgih, zgolj tožnikov ugovor, da toženec ni dokazal, da je denar res vložil v trgovanje, še ne zadošča za ugoditev zahtevku na podlagi tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da je sodišče prve stopnje pri uporabi navedenega zakonskega določila napačno razlagalo zakonsko besedilo, ki pravi, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Ob ugotovitvi, da je bil denar izročen na podlagi sklenjenega dogovora o vložitvi denarja v trgovanje na finančnih trgih – torej na podlagi že obstoječega dogovora, ne gre za primer, ko nekdo nekaj izroči glede na pričakovano podlago, ki pa se ni uresničila (condictio causa data causa non secuta). Sodišče druge stopnje je zato pravilno opozorilo, da bi sodišče lahko presojalo utemeljenost zahtevka po pravilih o neupravičeni obogatitvi le, če bi tožnik glede na ugovor toženca podal tudi (podrejene) trditve o neveljavnosti (ničnosti oziroma izpodbojnosti) prikrite pogodbe ali razvezi pogodbe zaradi neizpolnitve toženčevih pogodbenih obveznosti.

17. Pravilna je tudi odločitev sodišča druge stopnje, da je bilo materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje napačno, ker je temeljilo na zgoraj opisani napačni razlagi materialnega prava. Sodišče prve stopnje je toženca na prvem naroku najprej pravilno poučilo, da je na njem dokazno breme za trditev, da gre za navidezno pogodbo in da ta prikriva pogodbo o investiranju. V nadaljevanju pa je res napačno štelo, da je na tožencu tudi dokazno breme glede natančne vsebine zatrjevanega prikritega pravnega posla7 in glede dejstva, da je izročeni denar tudi res vložil v trgovanje na finančnih trgih. Potem, ko je tožencu uspelo dokazati navideznost posojilnih pogodb, je dokazno breme za obstoj predpostavk za vrnitev izročenega denarja bodisi na podlagi prikrite pogodbe bodisi na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi prešlo nazaj na tožnika.

18. V pravdnem postopku je uveljavljeno načelo dispozitivnosti. Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP) in tožniku ne more prisoditi niti kaj več niti kaj drugega, kot je s tožbo zahteval, čeprav bi bil do tega morda po materialnem pravu upravičen. To temeljno načelo pravdnega postopka ima ustavnopravno vrednost, saj je bistveno za zagotovitev možnosti učinkovite obrambe. Prav gotovost glede predmeta odločanja omogoča pravilno izbiro dejstev in dokazov, s katerimi toženec oporeka zahtevku, vse to pa služi zagotovitvi enakopravnega položaja strank v postopku in pravice do izjavljanja.8

19. Glede na povedano je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje sploh ni imelo dovolj trditvene podlage, da tožbeni zahtevek preizkusi (tudi) s stališča pravil o neupravičeni obogatitvi.9 Z napotki tožniku za dopolnitev trditev o obstoju predpostavk za odločanje o zahtevku na podlagi tretjega odstavka 190. člena OZ bi sodišče v opisanih okoliščinah preseglo pooblastila, ki mu jih zakon daje v okviru načela odprtega sojenja. To pa pomeni, da bi enako kršitev naredilo tudi sodišče druge stopnje, če bi ravnalo tako. Revizijske navedbe so zato tudi v tem delu neutemeljene, saj ni izkazana zatrjevana kršitev tožnikove pravice do izjave zaradi pomanjkljivega materialno procesnega vodstva.

**Odločitev o reviziji in revizijskih stroških**

20. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Odločalo je v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

21. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnik tožencu povrniti njegove stroške odgovora na revizijo. Revizijsko sodišče mu je priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo po tar. št. 21 v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife v višini 1650 točk, ter materialne stroške v višini 26,5 točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 1.005,90 EUR, povečano za 22 % DDV pa 1.227,20 EUR. Če tožnik stroškov ne bo povrnil v roku 15 dni, bo moral plačati tudi zakonske zamudne obresti.

1 Tožnik se zato neutemeljeno sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 25/2015 in VIII Ips 214/2016, ki obravnavata spremenjeno dokazno oceno na pritožbeni stopnji. 2 Prim. npr. odločbo VSRS II Ips 262/2016. 3 Gl. npr. odločbe VSRS II Ips 165/2016, II Ips 233/2014 in II Ips 42/2018. 4 To je sodišče prve stopnje glede na njeno notranjo neskladnost, spremenljivost, neskladnost z izpovedbo iz kazenskega postopka, tožnikovo izmikanje odgovorom in življenjsko nelogičnost nekaterih tožnikovih pojasnil ocenilo kot neprepričljivo in neverodostojno. 5 In sicer tako glede na vsebino (pogodbenega) razmerja med pravdnima strankama, ki je bila priči znana, dogodkom, ki jim je prisostvoval in glede na vsebino pogodbenega razmerja, ki jo je imel sam s tožencem. 6 Podrobneje Betetto, N. v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Ljubljana, GV založba, 2005-2006, 3. knjiga, str. 582 – 595. 7 Za kakšno višino investicije naj bi šlo, kam je toženec po dogovoru vložil prejeti denar, kakšen je bil dogovor glede nadomestila za tožnika in toženca v primeru uspešnosti in kakšen v primeru neuspešnosti investicij. 8 Tako Galič A. v Ude L. in drugi, nav. delo, 1. knjiga, str. 30. 9 Celo sam revident na 8 strani revizije navaja, da v konkretnem primeru ni obstajala trditvena podlaga za presojo zahtevka z vidika pravil o neupravičeni obogatitvi.