Jedro

Tožba je bila zavrnjena, ker že pripadnost tožnika varnostni službi JA v času pred in med agresijo in po agresiji JA na Republiko Slovenijo predstavlja nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jo je tožnik vložil pri oddelku za notranje zadeve občine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na 3. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS - Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I). Tožena stranka navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je imel tožnik na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, da tukaj dejansko živi in da je zahtevek za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije vložil pravočasno (1. odstavek 40. člena navedenega zakona). Nadalje je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik do 30.9.1991 pripadnik varnostne službe Jugoslovanske armade. Pred agresijo navedene armade na Republiko Slovenijo je sodeloval pri pripravah na aretacijo komandanta pokrajinskega štaba, med agresijo JA na Republiko Slovenijo pa je pomagal pri zbiranju podatkov o oficirjih JA, ki so prestopili k Teritorialni obrambi Republike Slovenije. Zaradi teh tožnikovih ravnanj, ki so bila v nasprotju z interesi Republike Slovenije, tožena stranka na podlagi proste presoje dokazov, ki so bili izvedeni v upravnem postopku, ocenjuje, da je podan dejanski stan 3. odstavka 40. člena navedenega zakona. Iz razlogov, ki so navedeni v zakonski določbi 3. odstavka 40. člena navedenega zakona in v skladu z diskrecijsko pravico, ki je opredeljena v isti določbi navedenega zakona, tožena stranka ni mogla ugoditi tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da je dne 16.7.1991 vložil zahtevek za starostno upokojitev. Nazadnje je služboval v vojaškem okrožju v ... Ta organ sploh ni zaživel in je bil razformiran v začetku julija 1991. leta. Po vložitvi zahtevka za starostno upokojitev je bil razrešen vseh dolžnosti v JA in se je od tedaj dalje do upokojitve nahajal na dopustu in razpolagi. Po času službovanja v vojaškem okrožju, kot tudi prej v drugih enotah, ni zbiral podatkov o stanju v Republiki Sloveniji. To tudi ni počel, ko je bil na dopustu in razpolagi, še manj pa, ko je bil že upokojen. Ocenjuje, da ga tožena stranka črnogledo obravnava zaradi tega, ker je delal v varnostni službi JA, kar je nepravično. Zanemarja se, da je bil mlajši oficir in da je imel čin zastavnika I. razreda. Osebe njegovega razreda niso opravljale pomembnih nalog, niti niso bile seznanjene s posebnimi pooblastili in nalogami varnostne službe. V službi je opravljal nepomembne naloge, ki dejansko sploh niso bile tajne. Glede očitka za sodelovanje pri aretaciji podpolkovnika navaja, da ta očitek ne drži, saj se je v tem času nahajal v službi na vojaškem okrožju, ne pa v poveljstvu korpusa. Da je prišlo do aretacije, je zvedel iz sredstev javnega obveščanja naslednjega dne, kar ga je močno presenetilo. Moralno in materialno trdi, da pri aretaciji ni imel nobene aktivne vloge, niti ni bil seznanjen, da se bo kaj takega zgodilo. V času agresije na Republiko Slovenijo se je nahajal v prostorih vojaškega okrožja, kot so se nahajale v teh prostorih tudi ostale starešine in je tako izvrševal povelja nadrejenega - načelnika vojaškega okrožja ter ni opravljal nobenih varnostnih nalog. Tudi ni pomagal pri zbiranju podatkov o oficirjih JA, ki so prestopili k Teritorialni obrambi Republike Slovenije. Kolikor so se zbirali podatki o oficirjih, ki so prestopili k Teritorialni obrambi, je bilo to storjeno po dežurnih organih enot in poveljstev. Pri tem postopku ni imel nobenih obveznosti, niti ni v njem sodeloval. O teh podatkih so poročala tudi sredstva javnega obveščanja. Pripominja, da je kot pripadnik JA opravljal naloge, ki mu jih je ukazal nadrejeni. To ravnanje se ne more okvalificirati tako, kot je to storila tožena stranka v izpodbijani odločbi. V JA je veljal odnos poveljevanja in podrejenosti. Vse kar je storil, je naredil v dobri veri, da dela pravilno in zakonito. JA je bila tudi slovenska armada vse do zadnjih zapletov. K takšnim zapletom ni ničesar prispeval in zato se njemu in njegovi družini dela velika krivica. V zvezi s temi navedbami predlaga tri priče. Te priče so mu bile nadrejene in so se v času agresije na Republiko Slovenijo nahajale v prostorih vojaškega okrožja. Na zaslišanju dne 3.7.1992 pri toženi stranki mu uradna oseba ni omogočila, da se skladno z določbami 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) izjavi o vseh okoliščinah in zbranih dokazih v postopku, ampak mu je le povedala, da razpolagajo s podatki o njegovem delovanju, kar je prispevalo, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi nepravilno ugotovila materialno resnico in nato napačno uporabila materialno pravo. Ima stalno prebivališče in živi v Republiki Sloveniji od leta 1965 naprej, to je polnih 27 let. Dejansko je postal slovenski državljan, tembolj, ker je žena Slovenka in ker sta oba otroka Slovenca. Odločitev tožene stranke, da ne more pridobiti slovenskega državljanstva, je zato nepravilna in kruta in v nasprotju s človekovimi pravicami. Ta odločitev nasprotuje prejšnjim zakonom o državljanstvu, saj so mu le-ti omogočali državljanstvo Republike Slovenije, ne da bi za njega zaprosil. Meni, da bi nov zakon o državljanstvu Republike Slovenije moral varovati človekove in državljanske pravice s tem, da vsak državljan zadrži tiste pravice, ki mu jih je omogočal prejšnji zakon, to pa je avtomatično pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Dejstvo, da je bil pripadnik JA in varnostne službe v JA, se ne sme jemati za obteževalno okoliščino. Delovno razmerje v JA mu je prenehalo po lastni želji, da bi se starostno upokojil. Po vložitvi zahtevka za upokojitev in po upokojitvi je ostal s s vojo družino v Mariboru. Glede na navedeno njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države. Pripominja, da izpodbijana odločba nima pravnih razlogov zavrnitve njegovega zahtevka, temveč v njej tožena stranka le navaja, da je izdana na podlagi diskrecijske pravice. Diskrecijska pravica se ne bi smela uporabljati v zadevah, kakršna je njegova, saj gre za občutljivo vprašanje človekovih pravic. Glede na vse navedeno meni, da izpolnjuje pogoje za pridobitev slovenskega državljanstva po 1. odstavku 40. člena navedenega zakona, saj je na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 imel stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in je tukaj dejansko živel ter za plebiscit oddal svoj pozitivni glas, kot je to storila tudi njegova družina. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da je pri tožniku podan dejanski stan 3. odstavka 40. člena citiranega zakona o državljanstvu Republike Slovenije, kar pomeni, da tožnik predstavlja nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države (8. točka 1. odstavka 10. člena citiranega zakona). Navedena ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi ima podlago v podatkih in listinah v upravnih spisih.

Po 1. odstavku 40. člena citiranega zakona o državljanstvu Republike Slovenije pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v 6 mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Po 3. odstavku navedenega člena, na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, se vloga lahko zavrne tudi osebi, ne glede na izpolnjene pogoje iz 1. odstavka tega člena, za katero so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona.

Že pripadnost varnostni službi JA, po presoji sodišča, predstavlja nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Naloge in dejavnosti te službe v času pred in med agresijo in po agresiji JA na Republiko Slovenijo namreč merijo na rušenje ustavnega reda Republike Slovenije oziroma škodujejo interesom Republike Slovenije. Pripadnosti tej službi do prenehanja aktivne vojaške službe v navedenem času pa tožnik v tožbi ni zanikal. Po presoji sodišča ne drži tožnikova tožbena navedba, da v skladu s 143. členom ZUP ni imel možnosti, da se izjasni o okoliščinah in dokazih, ki so pomembni za odločanje. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da je bil tožnik z vabilom z dne 10.6.1992 povabljen na dan 3.7.1992 ob 9.00 uri na zaslišanje pri toženi stranki zaradi ugotovitve izpolnjevanja pogojev 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Na zaslišanju je bil tožnik seznanjen z dejstvi in okoliščinami, ki so bile pomembne za izdajo izpodbijane odločbe, in o katerih se je z izjavami, podanimi na zapisnik z dne 3.7.1992, ki je v upravnih spisih, tudi izjasnil. Glede na navedeno so neupoštevne tožnikove tožbene navedbe, saj ne morejo vplivati na navedeno odločitev tožene stranke, ki ima oporo v citirani določbi zakona in ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, na podlagi katerih je tožena stranka pravilno ugotovila navedeno dejansko stanje.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Pravila ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).