Jedro

Sodišče mora dejanske navedbe strank v postopku presoditi z vidika vseh pravnih norm, ki bi glede nanje prišle v poštev kot pravnorelevantna dejstva za odločitev o tožbenem zahtevku. To pravilo izhaja iz določbe III. odst. 180. čl. ZPP pa tudi iz pravila, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani tč. I. razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod tč. I. zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnikov na plačilo 7.142,86 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 6.122,45 EUR od 13. 3. 1997 dalje do plačila in od zneska 1.020,41 EUR od 20. 5. 2002 dalje do plačila. Prav tako je pod tč. II. zavrnilo podredni tožbeni zahtevek tožnikov na ugotovitev, da sta tožnika lastnika neodmerjenega dela parc. št. ... travnik približne izmere 25000 m2, vpisane v vl. št. ... k. o. Z. in da sta toženca dolžna tožeči stranki dopustiti geodetsko odmero travnika in odpreti novo parcelno številko za novo nastalo parcelo na podlagi odločbe pristojne geodetske odmere in izstaviti tožnikoma listino sposobno za bremen prosti odpis novo nastale parcele v nov vložek iste katastrske občine in pri prvi toženi stranki lastnih nepremičninah tega novega vložka vknjižbo lastninske pravice na ime tožnikov vsakega do 1/2. Prav tako je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pod tč. III. zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki glasi, da je kupna pogodba, ki so jo dne 13. 3. 1997 podpisali M. M kot prodajalka in tožnika in ki se nanaša na kupčijo spornega travnika nična, ter da sta tožeči stranki dolžni povrniti nerazdelno njune pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno se pravočasno pritožujeta tožnika po svojem pooblaščencu iz vseh treh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožba predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da primarnemu tožbenemu zahtevku tožečih strank v celoti ugodi.

Pritožnika v pritožbi trdita, da je sodišče v izpodbijani sodbi nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Sodišče prve stopnje je napačno zavrnilo zahtevek tožnikov z ugotovitvijo, da sta tožnika utemeljevala zahtevek na vrnitev plačila s po vložitvi tožbe vknjiženima hipotekama, kar pa naj bi po mnenju sodišča prve stopnje narekovalo zaključek, da sta tožnika uveljavljala pravne napake na prodani stvari. Takšen zaključek je napačen, saj tožnika nikoli nista uveljavljala pravnih napak na sporni nepremičnini. Tožnika sta dejansko zatrjevala, da se je pravni posel, na podlagi katerega je tožena stranka kupnino že prejela, izjalovil in gre pri prejemu kupnine na strani tožene stranke za neupravičeno pridobitev. Tožnika sta trdila, da sta sklenila kupno pogodbo za nakup nepremičnine parc. št. ... k. o. Z., čemur pa je tožena stranka nasprotovala in trdila, da je šlo za najem ter zavrnila izstavitev ustrezne z. k. listine. Toženi stranki sta torej zanikali obstoj pravnega temelja pridobitve denarja, katerega prejem pa je prvi toženec kot zaslišan potrdil in priznal. V nasprotju z ugotovitvijo sodišča tožnika torej nikoli nista zatrjevala pravnih napak predmetne nepremičnine. Zaradi dejstva izjalovitve posla in nenazadnje tudi zaradi tekom postopka obremenjene nepremičnine s hipotekami in posledično odpadlega interesa po lastninski pravici na nepremičnini, sta tožnika terjala samo tisto, kar je tožena stranka prejela v denarju in gre v tem nedvomno za neopravičeno pridobitev. Pritožba je priglasila stroške vložene pritožbe.

Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Tožnika sta v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da sta sporno nepremičnino od tožene stranke dne 13. 3. 1997 kupila in prvotoženi stranki plačala kupnino. Prodajna pogodba zemljiškoknjižno nikoli ni bila sprovedena, čeprav sta tožnika od tožene stranke večkrat zahtevala prenos lastninske pravice na parc. št. ... v izmeri 25000 m2 vpisani pri vl. št. ..., k. o. Z. Zaradi navedenega sta vtoževala lastninsko pravico na navedeni nepremičnini. Tekom postopka sta zahtevek razširila še na vrnitev kupnine v višini 7.142,86 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in trdila, da je po vložitvi tožbe sporna nepremičnina postala obremenjena s hipotekami. Tožena stranka pa je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da pogodba sploh ni bila sklenjena, saj je ni podpisal noben toženec in z nasprotno tožbo zahtevala, da se ugotovi njena ničnost. Sodišče prve stopnje je trditveno podlago tožeče stranke glede pritožbeno izpodbijanega denarnega zahtevka presodilo samo z vidika uveljavljanja pravnih napak po čl. 508 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR je uporabiti v tej zadevi na podlagi določila čl. 1060 Obligacijskega zakonika), kar pritožba utemeljeno graja kot materialnopravno napačno.

Utemeljeno tožnika pritožbeno navajata, da tožniku pravne podlage tožbenega zahtevka ni potrebno navajati, pač pa mora konkretno navesti dejstva, ki izhajajo iz življenjskega dogodka in utemeljujejo nastanek določene pravne posledice (180. čl. ZPP). Tožnik mora jasno navesti predvsem historični dogodek, iz katerega izhaja upravičenje, ki ga uveljavlja s tožbo. Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih podlag, ki bi glede na zatrjevane navedbe lahko prišle v poštev. Sodišče je dolžno samostojno ugotavljati ali v tožbi zatrjevano dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu katerekoli izmed za obravnavani primer v poštev prihajajočih norm.

Sodišče lahko ugodi zahtevku, če izhaja njegova utemeljenost iz zatrjevanih dejstev. Sodišče ne sme upoštevati dejstev, ki jih nobena od strank ni zatrjevala. To pa pomeni, da lahko sodišče upošteva dejstva, ki jih je zatrjevala vsaj ena od strank. Dejstvo neobstoja pogodbe je sodišče štelo za ugotovljeno, tako da ga je potrebno upoštevati tudi pri odločanju o utemeljenosti zahtevka na plačilo 7.142,68 EUR s pp. Tožnika sta zahtevala povrnitev izročenega zneska, katerega prejem je toženec izrecno priznaval. Na podlagi teh trditev in upoštevaje dejstvo, da kupna pogodba sploh ni bila sklenjena (neobstoječa pogodba), bi sodišče prve stopnje moralo odločati o obveznosti tožene stranke o povrnitvi prejetega zneska, čeprav sta tožnika znesek poimenovala „ kupnina“, tudi z vidika določbe o neupravičeni pridobitvi ( čl. 210 ZOR). Po splošnih določbah o neupravičeni pridobitvi obstaja obveznost vrnitve tistega, ki je pridobil določeno korist od drugega brez opravičenega pravnega temelja, pravnega naslova ali pravne podlage, ali pa tudi, če je ta kasneje odpadla. Bistvo povračilne obveznosti, ki jo tožeča stranka uveljavlja do tožene stranke, je na eni strani nedopustno prikrajšanje na strani tožeče stranke, na drugi strani pa zato dosežena korist pri povračilnem zavezancu, to je pri toženi stranki. Glede tega dejstva pa sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov, saj je tožena stranka navajala, da je prejela nižji znesek, kot je to zatrjevala tožeča stranka, poleg tega pa je zatrjevala, da je tožeča stranka prejemala na račun te nepremičnine tudi subvencije.

Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava tudi ugovora zastaranja tožbenega zahtevka na povrnitev denarnega zneska, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, sodišče druge stopnje ni imelo pogojev za spremembo sodbe v izpodbijani točki I., zato je pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu ( tč. I. izreka) glede zavrnitve plačila 7.142,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (čl. 340 in 355 ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ob uporabi določbe čl. 210 ZOR ugotoviti vsa za to podlago pravno relevantna dejstva in odgovoriti na ugovor zastaranja ter o denarnem zahtevku tožeče stranke ponovno odločiti.

V skladu s III. odst. 165. čl. ZPP se odločitev o stroških tega postopka pridrži za končno odločbo.