Jedro

V primeru sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju tožnik ne more zahtevati, da se izročeno premoženje vrne v zapuščino, temveč mora zahtevati v pravdi z dajatvenim zahtevkom premoženje, če je prikrajšan njegov nujni delež.

Izrek

1. Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi glede zneska 4.728.573,00 SIT.

Pritožbi toženca se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi: "Tožena stranka P. L. je dolžan vrniti v zapuščino premoženje, ki je navedeno v točki 5 in 6 pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne

15.1.1998, torej nepremičnine, vpisane v vl. št. 464 in 952 k.o. H. in premičnine, navedene v točki 6 a/ in b/ iste pogodbe, ob upoštevanju vrednosti storitev pokojniku v znesku 2.036.280,00 SIT", s e z a v r n e .

3. Tožnik je dolžan povrniti tožencu pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 709.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.6.2004 dalje do plačila in mu povrniti pritožbene stroške v znesku 275.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

6.4.2005 dalje do plačila, oboje v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan vrniti v zapuščino premoženje, ki je navedeno v 5. in 6. točki pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 15.1.1998 - nepremičnine vpisane v vl. št. 464 in 952 k.o. H. in premičnine navedene v točki 6 a/ in b/ iste pogodbe, ob upoštevanju vrednosti storitev pokojniku v znesku 2.036.280,00 SIT in vlaganj toženca v nepremičnino v znesku

4.728.573,00 SIT na dan 29.2.2004. Istočasno je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Zoper tako sodbo se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov obe pravdni stranki, ki v pritožbah predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njunima pritožbama ter izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je ugotovitev o nesorazmernosti dajatev pogodbenih strank nepravilna in posledica napačne uporabe materialnega prava. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je dvostranska pogodba in sorazmernosti medsebojnih dajatev ni mogoče natančno ugotoviti samo z vidika predvidenega trajanja pogodbenega razmerja.

Zaradi tega taka pogodba vsebuje elemente tveganja oziroma aleatornosti, kar priznava tako teorija kot praksa. Sodišče prve stopnje je s primerjavo dajatev popolnoma izničilo element negotovosti, za katerega je predhodno ugotovilo, da je tej vrsti pogodb evidenten. Ker trenutka smrti ni mogoče vnaprej predvideti, tudi ni moč uporabiti pravila enake vrednosti. Pri tem se toženec sklicuje in citira primere iz sodne prakse. Toženec je v celoti izpolnil obveznosti in je bil namen pogodbe v celoti izpolnjen in je odločitev sodišča prve stopnje materilanopravno napačna. Podrejeno toženec navaja, da sodišče ni ugotavljalo subjektivne vrednosti dajatev tožene stranke za pokojnega očeta, niti ni postavilo izvedenca, ki bi pravilno ocenil materilano vrednost oskrbnine, saj je način ugotavljanja oskrbnin s strani sodišča napačen, pri čemer zavrnitev dokaznega predloga toženca, sploh ni obrazložilo.

Tožnik v pritožbi navaja, da toženec ni na prvem naroku specificiral in navedel vlaganj, niti ni predlagal izvedenca gradbene stroke.

Zaradi tega je procesno nedopustno, da sodišče upošteva konkretna toženčeva vlaganja, ker temu nasprotuje čl. 286/1 ZPP. Sodišče zaradi tega vlaganj ne bi smelo upoštevati, saj sodišče ne more ukrepati po uradni dolžnosti. Sicer pa je izvedenec ocenjeval vlaganja preko postavljene naloge, ki se ne more upoštevati. Sicer pa je celotno centralno kurjavo plačal oče pravdnih strank F. L.. Montaža kamina in obnovitvena dela v kleti ne predstavljajo obnove in vlaganj v nepremičnino. Nepravilna je tudi odločitev o stroških, saj je tožnik uspel skoraj v celoti.

Tožnik je odgovoril na pritožbo in predlagal, da pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrne.

Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi tožnika: Sodišče je brez pravne podlage v tožbeni izrek samo od sebe, ne da bi katera od strank postavila tožbeni zahtevek in trditveno podlago in konkretizirala vlaganja, v izreku upoštevalo tudi ta vlaganja toženca in napeljavo centralne kurjave, čeprav toženec, kot utemeljeno navaja tožnik v pritožbi, tega sploh ni specificiral in ponudil dokazov v tej smeri. Ker je sodišče prve stopnje mimo trditev in brez postavljenega ustreznega zahtevka, v izreku navedlo tudi vlaganja v sporno hišo v znesku 4.728.573,00 SIT, je bilo pritožbi tožnika ugoditi in za navedeni znesek izpodbijano sodbo razveljaviti brez, da bi pritožbeno sodišče zadevo vrnilo v tem obsegu v ponovno odločanje.

O pritožbi toženca: Med pravdnima strankama ni sporno, da je pok. F. L. s pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 15.1.1998 prepustil sporno premoženje po smrti tožencu. Iz trditev v tožbi izhaja, da citirana pogodba predstavlja darilo. S smrtjo pok. F. L. je sporno premoženje postalo last toženca (čl. 117 ZD), ki je tudi že vpisan kot lastnik spornih nepremičnin. V takem primeru tožnik ne more s tožbo zahtevati vrnitev daril v zapuščino, temveč bi lahko zahteval vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, seveda v primeru, če bi bil njegov nujni delež prikrajšan in če bi šlo za darilo (čl. 34 do 41 ZD), na kakšen način pa se izračuna nujni delež, določa čl. 28 ZD. Tožnik ima samo dajatveni zahtevek napram tožencu, če je prikrajšan njegov nujni delež. Ker tožnik takega zahtevka ni postavil, je tožba nesklepčna.

Vprašanje nesklepčnosti je vprašanje uporabe materialnega prava, na uporabo katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče razsodi po tožbenem zahtevku samo, če iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo tožnik zatrjuje v zahtevku. Kot že omenjeno, je toženec s smrtjo očeta postal lastnik spornega premoženja in bi tožnik lahko uveljavljal le dajatveni zahtevek, v kolikor bi bil prikrajšan njegov nujni delež, ni pa pravne podlage, da zahteva vrnitev celotnega premoženja v zapuščino po pokojnem očetu. Odločitev sodišča prve stopnje pa je materialnopravno napačna ne samo iz zgoraj navedenih razlogov, temveč tudi iz razlogov, ki jih navaja pritožba toženca. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženec izpolnjeval pogodbo o dosmrtnem preživljanju več kot dve leti pred očetovo smrtjo (pogodba sklenjena 15.1.1998, oče umrl 29.8.2000) so materialnopravno napačni zaključki sodišča prve stopnje, da je šlo v konkretnem primeru za nesorazmerje dajatev, glede na starost očeta pravdnih strank ob sklenitvi sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Navedena pogodba vsebuje tudi tveganje, da bodo dajatve preživljalca manjše ali večje od vrednosti izročenega premoženja, saj vnaprej ni mogoče vedeti koliko časa bo preživljanje trajalo. Zaradi tega teh pogodb ni mogoče glede na čas njenega izpolnjevanja (več kot dve leti) presojati po načelu enake vrednosti dajatev. Pomembno je tudi subjektivno vrednotenje dajatev in nasprotnih dajatev s strani pogodbenih strank.

V obravnavanem primeru to pomeni, da si je preživljanec, oče pravdnih strank, s sporno pogodbo zagotovil oskrbo, ki je po navedbi v točki

2. pogodbe trajala že pet let pred sklenitvijo pogodbe. Po povedanem po oceni pritožbenega sodišča ne gre za nesorazmernost dajatev in je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materilano pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku.

Glede na navedeno je bilo pritožbi toženca ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti v nerazveljavljenem delu, saj je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna (čl. 358 tč. 4 ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožnik v tem postopku ni uspel, saj je v končni fazi zavrnjen celoten njegov tožbeni zahtevek in mora v posledici tega tožencu povrniti celotne pravdne stroške, ki so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 166 v zvezi s čl. 154 in 155/2 ZPP.