Jedro

Odločitev o stroških postopka je v takšnem primeru odvisna od odgovora na vprašanje, ali je umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka ali ne. V tem sporu gre smiselno za izpolnitev tožbenega zahtevka.

Obstoj delovnega razmerja v razmerju do vključitve tožnika v zdravstveno zavarovanje za nazaj predstavlja predhodno vprašanje ter gre v zvezi s tem za obnovitveni razlog po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 615,97 EUR."

II.Tožena stranka mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 279,99 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške postopka, ker je ugotovilo, da niso izpolnjeni zakonski pogoji po prvem odstavku 158. člena ZPP.

2.Zoper takšen sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da sodišče izpodbijani sklep spremeni in tožencu naloži povračilo stroškov postopka tožnika, podrejeno sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje na prvo stopnjo.

3.Napačen je zaključek sodišča, da odločba z dne 20. 2. 2025 o priznanju začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni od 11. 9. 2024 do 31. 3. 2025, ni bila izdana kot posledica izpolnitve tožbenega zahtevka. Tožnik je izpodbijal dokončno odločbo z dne 29. 11. 2024 v zvezi z odločbo z dne 7. 10. 2024 in zahteval priznanje začasne nezmožnosti za delo tudi od 12. 8. 2024 dalje. Zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je tožnik zoper delodajalca pričel sodni postopek, ki se je 18. 11. 2024 zaključil s sklenitvijo sodne poravnave. Delodajalec je tožnika 23. 12. 2024 ponovno prijavil v sistem obveznih zavarovanj za nazaj za čas od 12. 8. 2024 dalje. V posledici tega je tožnik pri tožencu podal predlog za obnovo postopka z ugotovitvijo začasne nezmožnosti za delo tudi od 12. 8. 2024 dalje. Predlog za obnovo postopka je drugostopenjski organ toženca zavrnil z dokončno odločbo z dne 18. 2. 2025, ker naj bi šlo za dejstvo, ki je nastalo po končanem upravnem postopku, kar je lahko le podlaga za začetek novega upravnega postopka, ne more pa biti obnovitveni razlog. ZUP med obnovitvene razloge določa tudi, da se postopek obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje drugače rešil. Tožnik je tožbo razširil tudi na odločbo z dne 18. 2. 2025 in pričakoval, da je upoštevaje stališče drugostopenjskega organa potrebno zadevo meritorno reševati v predmetnem postopku. Toženec je izdal odločbo z dne 20. 2. 2025 brez ponovnega predloga tožnika in z njo odločil o tožnikovi začasni nezmožnosti za delo za pol leta za nazaj. Napačen je zaključek, da v konkretnem primeru ni šlo za izpolnitev tožbenega zahtevka, ker je bila odločba izdana zaradi spremenjenih okoliščin. Nepojasnjeno ostaja, kakšno pravno sredstvo predpostavljajo spremenjene okoliščine, kdo je podal predlog za izdajo odločbe na podlagi spremenjenih okoliščin in toliko bolj, zakaj je toženec priznal tožniku začasno nezmožnost za pol leta nazaj, saj so pravila, za koliko časa za nazaj je moč priznati začasno nezmožnost od vložitve novega predloga, povsem jasna. Vprašati se je, ali bi toženec imel pravno podlago izdati odločbo, brez vložitve tožbe v predmetnem postopku, ali brez vložitve predloga za obnovo postopka po ponovni retroaktivni prijavi tožnika v obvezno zavarovanje. Ker je bil postopek končan z dokončno odločbo z dne 29. 11. 2024 v zvezi z odločbo z dne 7. 10. 2024, brez podanega ustreznega predloga, bodisi tožbe bodisi predloga za obnovo postopka, toženec ni imel ne pravnega interesa ne upravičenja dokončno odločbo spreminjati. Prvostopenjski organ toženca je odločbo z dne 20. 2. 2025 izdal kot posledico izpolnitve tožbenega zahtevka in je zato toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa dejstva, bistvena za odločitev o sporu, pri čemer ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo.

5.Tožnik je vložil tožbo, s katero je zahteval odpravo dokončne odločbe toženca z dne 29. 11. 2024 v zvezi z odločbo z dne 7. 10. 2024 s predlogom, da se ugotovi, da je tožnik od 11. 9. 2024 dalje začasno nezmožen za delo iz razloga bolezni ter da je toženec dolžan povrniti stroške postopka. 24. 2. 2025 je tožnik razširil tožbo na izpodbijano dokončno odločbo toženca z dne 18. 2. 2025 z ugotovitvijo, da je tožnik od 12. 8. 2024 dalje začasno nezmočen za delo iz razloga bolezni. Tožnik je 25. 3. 2025 umaknil tožbo, ker je bil izpolnjen njegov tožbeni zahtevek za priznanje začasne nezmožnosti za delo ter vztrajal pri zahtevku za povračilo stroškov postopka.

5.Toženec je z umikom tožbe soglašal, ne pa tudi z zahtevkom za povračilo stroškov postopka. Sodišče je postopek s sklepom ustavilo in odločilo, da niso izpolnjeni zakonski pogoji po prvem odstavku 158. člena ZPP, zaradi česar mora tožnik sam kriti svoje stroške postopka.

6.Odločitev o stroških postopka je v takšnem primeru odvisna od odgovora na vprašanje, ali je umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka ali ne. Tudi po pritožbeni oceni gre v tem sporu smiselno za izpolnitev tožbenega zahtevka. Na podlagi sklenjene sodne poravnave je delodajalec tožnika 23. 12. 2024 prijavil v sistem obveznih zavarovanj za nazaj za čas od 12. 8. 2024 dalje, posledično zaradi česar je obstajala pravna podlaga za ugotavljanje tožnikove začasne nezmožnosti za delo. Zaradi zabeležke v evidenci prijavno odjavne službe toženca je razvidno, da je bil tožnik 23. 12. 2024 za nazaj prijavljen v zavarovanje z 12. 8. 2024. Imenovani zdravnik je brez posebnega predloga tožnika 20. 2. 2025 izdal odločbo, s katero je bila tožniku priznana začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni od 11. 9. 2024 do 31. 3. 2025. S to odločbo je bila priznana začasna nezmožnost tožnika za obdobje, ki ga je tožnik vtoževal v tem sporu, kar je ključno.

7.Tožnik je z vloženo tožbo izpodbijal dokončno odločbo z dne 29. 11. 2024 v zvezi z odločbo z dne 7. 10. 2024, s katerima mu začasna nezmožnost za delo ni bila priznana, saj tožnik zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni bil več prijavljen v sistem obveznih zavarovanj. Hkrati je zatrjeval, da je zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zoper delodajalca sprožil sodni postopek, ki se je zaključil s sklenitvijo sodne poravnave 18. 11. 2024. Ker je tekom sodnega postopka prišlo do vključitve tožnika v obvezno zdravstveno zavarovanje za nazaj, je toženec vtoževano začasno nezmožnost za delo priznal. Slednje je tudi edino pravno relevantno pri presoji odločitve o stroških.

8.Utemeljen je tudi pritožbeni očitek o obstoju obnovitvenega pogoja skladno z določili ZUP. Določilo 4. točke 260. člena ZUP določa, da se obnova postopka dovoli, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Tudi po pritožbeni oceni obstoj delovnega razmerja v razmerju do vključitve tožnika v zdravstveno zavarovanje za nazaj predstavlja predhodno vprašanje ter gre v zvezi s tem za obnovitveni razlog po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP.

9.Utemeljena je tudi pritožbena trditev, da je bil tožnik primoran vložiti in izpodbijati odločbi, s katerima je bilo zavrnjeno priznanje vtoževane začasne nezmožnosti za delo, saj bi v nasprotnem, upoštevajoč 72. člen ZDSS-1, lahko zamudil 30‑dnevni zakonski rok.

10.Stroški postopka so tožniku tako nastali z vložitvijo tožbe, ki je bila potrebna. Šele tekom predmetnega sodnega postopka je toženec izpolnil in priznal tožniku vtoževano začasno nezmožnost za delo, s čimer je izpolnil tožbeni zahtevek, tožnik pa je tožbo pravočasno umaknil.

11.Upoštevajoč obrazloženo je sodišče zmotno uporabilo določbo 158. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP pritožbeno sodišče v primeru, če spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Ker je bil s spremembo odločitve o glavni stvari toženec v celoti neuspešen, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških spremenilo tako, da je toženec dolžan tožniku povrniti potrebne stroške postopka. Kot potrebne je pritožbeno sodišče priznalo stroške za vložitev tožbe v višini 300 odvetniških točk, pripravljalnega spisa z razširitvijo tožbe 21. 2. 2025 v višini 300 odvetniških točk ter pripravljalnega spisa z dne 14. 3. 2025 v višini 225 odvetniških točk, skupaj 825 odvetniških točk. Potrebno je priznati tudi 2 % materialne stroške v višini 16,5 odvetniških točk in 22 % DDV v višini 111,07 EUR, vse skupaj 615,97 EUR.

12.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 154., 155. in 165. člena ZPP. Tožnik je s svojo pritožbo uspel, zaradi česar mu je toženec dolžan povrniti pritožbene stroške v znesku 279,99 EUR. Ta znesek predstavlja nagrado za odgovor na pritožbo v višini 375 odvetniških točk oziroma 225,00 EUR, pavšalni znesek materialnih stroškov (11. člen OT) v višini 4,50 EUR in pripadajoči DDV (50,49 EUR).

-------------------------------

Zveza: