Jedro

SPZ ne pozna originarne pridobitve lastninske pravice z zidanjem na tujem svetu, toda v 47. členu določa poseben postopek za mejaše v zvezi z gradnjo čez mejo nepremičnine, tako da ta sega na, nad ali pod tujo nepremičnino. Aktivno legitimacijo daje lastniku zemljišča ali graditelju, ki lahko predlaga sodišču, da v nepravdnem postopku odloči o ureditvi medsebojnih razmerij. Sodišče nato odloča o vzpostavitvi v prejšnje stanje, izjemoma pa lahko odloči, da mora graditelj plačati lastniku nepremičnine primerno odškodnino in določi novo mejo. V tem primeru pride do pridobitve lastninske pravice na podlagi odločbe sodišča (in ne na podlagi zakona), nepravdni postopek pa je predviden zato, ker se v tem postopku rešuje tudi mejni spor.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne.

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke v celoti zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje ter vsaka stranka krije svoje svoje stroške postopka pred sodiščema prve in druge stopnje.

Sicer se revizija tožene stranke zavrne.

Vsaka stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor stvarne pristojnosti glede nasprotne tožbe, ni dovolilo spremembe tožbe z dne 9. 11. 2007 in je dovolilo spremembo nasprotne tožbe z dne 29. 11. 2007, tožbena zahtevka pa je zavrnilo. Tako je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnikov), da morata toženca vrniti v neposredno last dvorišče 27 m2 na parceli št. 227/3, vpisani v vložku št.227/3 k. o. ... ter s te nepremičnine odstraniti: betonsko stezo s površino 3,8 m2, betonsko rampo vhoda v garažo s površino 3 m2 in vrniti v neposredno posest travnik v izmeri 14,7 m2, nadstrešek na hiši S. v površini 4,8 m2, drenažni cevi v delu, ki potekata izpred garaže in strehe preko zemljišča tožnikov, okrasno drevje ter opustiti nadaljnje posege v nepremičnino tožnikov.

2. Zavrnilo je tudi zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim je tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženca) zahtevala ugotovitev, da sta vsak do idealne polovice lastnika zemljiška v izmeri 26,3 m2, ki leži zahodno od stanovanjske hiše S. in sta ga označila na skici ter da morata tožnika dopustiti geometrsko odmero, tako da bo novo odmerjeni del dobil novo parcelno številko, ter izdati listino, na podlagi katere se bosta toženca vknjižila kot lastnika, sicer bo to nadomestila sodba. Na koncu je sodišče odločilo še o pravdnih stroških.

3. Po pritožbah obeh pravdnih strank je višje sodišče delno ugodilo pritožbi tožnikov in prvo sodbo delno spremenilo, tako da morata toženca vrniti tožnikoma v neposredno posest dvorišče v izmeri 27 m2 na parceli št. 227/3, vpisani v vložku št. 227/3 k. o. .... ter opustiti vsa nadaljnja poseganja v ta del nepremičnine. Odločilo je tudi o stroških postopka.

4. Tožnika in toženca so vložili reviziji.

5. Tožnika vlagata revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagata spremembo sodb in ugoditev njunemu tožbenemu zahtevku. Poudarjata, da sta vložila lastninsko tožbo po 92. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), prej 37. členu Zakona o temeljno lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), na prepoved vznemirjanj, torej negatorno tožbo po 99. členu SPZ, prej 42. členu ZTLR. Postavila sta tudi restitucijski zahtevek, to je vzpostavitev prejšnjega stanja, kateremu pa je pritožbeno sodišče odreklo pravno varstvo, češ da je zahteva za odstranitev objektov po 20 letih zloraba pravice. Menita, da sodišče nepravilno razlaga vsebino lastninske pravice in navajata 1. člen 1. Protokola EKČP, 33. člen in prvi odstavek 67. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), 3. člen ZTLR in prvi odstavek 37. člena SPZ, ki lastnino opredeljuje kot pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati ter z njo razpolagati. Pritožbeno sodišče je tožnikoma sicer vrnilo neposredno posest dela zemljišča na parceli št. 227/3, ki pa je ne moreta izvrševati (uporabljati, uživati), ker so na njem objekti tožencev. S tem, ko je sodišče tožnikoma odreklo pravno varstvo za vzpostavitev prejšnjega stanja, jima je odreklo posest rabe in uživanja zemljišča (dvorišča v izmeri 27 m2). Taka odločitev je arbitrarna in argumenti, ki so navedeni v sodbi, so nerazumni in čisto napačni, kar je kršitev pravice iz 22. člena URS. Sodišče prve stopnje je razložilo, da sta tožnika za navedene objekte dala soglasje, ko sta 11. 10. 1994 brez pripomb glede strehe in zgrajenih objektov soglašala z lokacijskim dovoljenjem za legalizacijo stanovanjske hiše. To potrjuje tudi pritožbeno sodišče in dodaja, da gre za 20 letno nemoteno uživanje spornega dela zemljišča. Taka razlaga ni razumna, saj lastniški prednik tožencev O. ni imel dovoljenja tožnikov (razen za postavitev drenažnih cevi) in sodišče preširoko tolmači soglasje, ki pomeni le legalizacijo hiše v letu 1994 in nič več. Sodišči nista uporabili drugega odstavka 4. člena ZTLR (sedaj 73. člen SPZ), pritožbeno sodišče pa je celo odreklo pravno varstvo zahtevku za vzpostavitev prejšnjega stanja, češ da imata toženca pravni naslov po 93. členu SPZ, ker so objekti tam že 20 let in se tožnika nista upirala gradnji ali zahtevala rušenja. Toda O. je gradil brez ustreznega pravnega naslova in je samovoljno posegel v njuno lastninsko pravico, kar je očitna zloraba.(1) Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da Osmanovič ni bil dobroveren posestnik, ni uporaben 93. člen SPZ, ki omogoča ugovore le dobrovernemu posestniku. Iz razlage sodbe ni mogoče razbrati, zakaj bi vzpostavitev v prejšnje stanje otežila uporabo nepremičnine tožnikov do take mere, ki je glede na krajevne razmere običajna (73. - 91. člen SPZ). Sosedi morajo upoštevati načelo prepovedi zlorabe pravic (12. člen SPZ). Tožnika še navajata, da se toženca nočeta podrediti sodbi in ohranjata posest na delu zemljišča št. 227/3 k. o. ... kot služnostna upravičenca. Tudi razlaga, da se zgrajeni objekti na zemljišču tožencev nahajajo že 20 let ni resnična, ker so bili objekti postavljeni postopoma v obdobju od 1986 do 1996. S to razlago je sodišče druge stopnje opravilo dokazno oceno mimo in v nasprotju z dokaznim postopkom, kar je kršitev 22. člena URS. Tožnika dodajata, da sta od Osmanoviča in tožencev zahtevala rušenje zgrajenih objektov, ki so bili postavljeni v njuni odsotnosti. Ker O. ni bil dobroveren, na toženca ni mogel prenesti več pravic kot jih je imel, torej tudi toženca ne moreta biti dobroverna. Tožnika sta takoj opozorila toženca, da posegata v njuno lastninsko pravico.

6. Tudi toženca sta vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, Predlagata spremembo sodb in ugoditev njunemu tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navajata, da je sodišče zavrnilo njun zahtevek in ni uporabilo prvega odstavka 24. člena ZTLR, ker je ugotovilo, da pravni predniki tožencev niso bili dobroverni. Toda ker se tožnika nista uprla gradnji vsaj 15 let, bi moralo uporabiti 25. člen ZTLR, po katerem nedobroverni graditelj pridobi lastninsko pravico na tujem zemljišču, ki ga pokriva objekt. Gradnja na tujem zemljišču se nanaša na gradnjo stavbe ali druge zgradbe (gradbenega objekta) in višje sodišče je napačno uporabilo pravni standard, ko je navedlo, da zakonca O. nista zgradila gradbenih objektov, čeprav ni pojasnilo pojma gradbeni objekt. Zato povzema definicije iz 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO) iz leta 1984(2), 2. člena ZGO iz leta 2002(3) in spremembo iz leta 2007(4). Sklicuje se tudi na Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost(5), in navaja, da se gradbeno dovoljenje z dne 11. 1. 1995 sklicuje na lokacijsko dokumentacijo, v kateri je določeno, da je streha dvokapnica, da je garaža v sklopu objekta in je vrisana tudi škarpa kot del dovoza v garažo. Tožnika sta z legalizacijo objekta soglašala, zahtevala sta le, da se uredi meja med objektoma. Revizija navaja tudi sodno prakso (II Ips 685/93 z dne 5. 1.1995), a odtlej so bili sprejeti predpisi, ki določajo, kaj je šteti za gradbeni objekt in se je sodna praksa spremenila (npr. sodba Višjega sodišča v Kopru I Cp 243/2005 z dne 28. 2. 2006, po kateri je zid – ograja gradbeni objekt v smislu 25. člena ZTLR). Toženca vztrajata, da gre v obravnavanem primeru za gradnjo objekta, ki omogoča pridobitev lastninske pravice, saj gre v obravnavanem primeru za del strehe, betonski podporni zid v dolžini 2 m in višini 20 - 100 cm, ki mogoča dovoz v garažo v pritličju stanovanjske hiše, in za betonsko stezo neposredno ob hiši, ki je zgrajena pod nadstreškom. Za travnik z okrasnim drevjem se je sodišče prepričalo, da je zemljišče potrebno za redno rabo prej navedenih objektov. Zato je napačno stališče sodišča druge stopnje, da je navedene objekte mogoče odstraniti, zaradi česar ne pridejo v poštev določila o spojitvi. Streha je del hiše, škarpa pa omogoča uvoz v garažo v hiši. Toženca vztrajata, da sta na objektu pridobila lastninsko pravico. Ker sta odločitev o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe in zahtevek tožnikov za vrnitev nepremičnine v posest povezana, toženca predlagata zavrnitev celotnega zahtevka tožnikov. Po njunem izrek sodbe višjega sodišča nasprotuje sebi oziroma so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Višje sodišče je odločilo, da morata toženca vrniti dvorišče v neposredno posest in opustiti vsa poseganja, hkrati pa je zavrnilo zahtevek za odstranitev objektov ker se tožnika nista upirala gradnji in sta z njo soglašala ter bi odstranitev pomenila zlorabo pravic. Toženca morata uporabljati sporne objekte vsaj v takem obsegu, kot doslej, to je zgrajene objekte skupaj z zemljiščem, potrebnim za njihovo uporabo.

7. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(6), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele ZPP(7), sta bili reviziji vročeni nasprotni stranki.

8. Toženca, ki sta odgovorila na revizijo tožnikov, predlagata njeno zavrnitev. Uvodoma navajata, da se je pritožbeno sodišče opredelilo do vseh pritožbenih navedb tožnikov, dejstvo, naj bi izven obravnave prišlo do dokazne ocene o dejstvih, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, pa ne vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnika razlagata vsebino lastninske pravice, a pozabljata, da je ta po 12. členu SPZ lahko omejena s pravicami drugih ali lahko celo preneha (101. člen SPZ), kar toženca tudi vtožujeta z nasprotno tožbo. Če nista pridobila lastninske pravice, sta pridobila vsaj služnost in v tem smislu sta predlagala poravnavo v svojem dopisu tožnikoma. Služnostno pravico se pridobi z 20 letno uporabo, pri čemer zadošča dejanska raba in ni potrebna dobra vera. Zato se tožnika zmotno sklicujeta na 93. člen SPZ. Toženca se strinjata z razlago sodišč, da sta tožnika s soglasjem k lokacijskemu dovoljenju za legalizacijo soglašala z že zgrajenimi objekti kot deli stanovanjske hiše (nadstreškom, betonsko stezo in betonsko škarpo, ki omogoča uporabo garaže). V zvezi z razlago sodišča druge stopnje, češ da objekti stojijo na zemljišču tožnikov že 20 let menita, da to ne vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Pomembno je, da se tožnika nista upirala gradnji vse do leta 2003, zato sta zamudila triletni prekluzivni rok. Poleg tega je navedba, da so bili objekti zgrajeni v letih 1986 - 1996 zavajajoča, ker tožnika v tožbi navajata druge letnice. Tudi vsebino izpovedi J. Ž. prirejata.

9. Tudi tožnika, ki sta odgovorila na revizijo tožencev, predlagata njeno zavrnitev. Povzemata kronologijo dogajanja od leta 1980 dalje in menita, da si je prejšnji lastnik spremembo v letih 1984 in 1985 narobe tolmačil, saj ni prišlo do spremembe meja med parcelama 227/1 in 227/3. Dejstvo je, da se ni pritožil zoper odločbo Geodetske uprave Ljubljana z dne 23. 1. 1086, niti zoper zemljiškoknjižni sklep z dne 19. 3. 1986, s katerim je bila poočitena sprememba rabe njegove parcele v zemljiški knjigi. Kljub temu pa je brez pravnega naslova zgradil sporne objekte in samovoljno odvzel posest dela zemljišča, ki ni bil njegov. O tem sta bila seznanjena tudi toženca, saj sta jima tožnika v letu 1996 pokazala kje je meja. Toženca sta leta 1996 pridobila lastninsko pravico od prednika O. in na podlagi njegovih nezakonitih posegov nista mogla pridobiti nobene pravice. Zato nista mogla priposestvovati spornega zemljišča. Na zatrjevanem „funkcionalnem zemljišču“ nimata nobenih stvarnopravnih upravičenj. Ker je bil njun prednik nedobroveren, tudi onadva nista mogla biti dobroverna. Tožnika poudarjata, da škarpa ni oporni zid in z njeno odstranitvijo se zemlja ne bi usipala. Z njo si je lastniški prednik tožencev protipravno razširil vstop v garažo. Odvzem posesti ne predstavlja nepopravljive škode, gre le za zlorabo pravic. Tožnika še navajata, da sta ob soglasju lokacijskemu dovoljenju lastniškega prednika tožencev zahtevala ureditev meje, zato nista soglašala z gradnjo, temveč le z legalizacijo gradnje hiše. Toženca se pač na vse načine izogibata izvršitvi pravnomočne sodbe in vrnitvi dela zemljišča v neposredno last tožnikoma.

10. Reviziji sta bili vročeni tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

11. Revizija tožnikov ni utemeljena, revizija tožencev pa je delno utemeljena.

12. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti šele po pravnomočnosti sodbe, zato vedno ni dovoljeno (367. člen ZPP) in so razlogi omejeni. Po tretjem odstavku 370. člena ZPP je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na tisto dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Tâko je dejstvo, da sta tožnika dala soglasje k lokacijskemu dovoljenju, zato tožnika temu v reviziji ne moreta ugovarjati. Čeprav se revizijsko sodišče strinja tudi z interpretacijo tega dejstva, pa ta za sodišče prve stopnje ni odločilna, ker je sodišče oprlo zavrnitev tožbenega zahtevka tožnikov predvsem na to, da je zakon omogočal varstvo pred posegi v lastninsko pravico z gradnjo na tujem svetu le tri leta; pritožbeno sodišče pa je itak drugače uporabilo materialno pravo.

13. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje glede na to, da tožnika zahtevata varstvo lastninske pravice in sta tožbo vložila 5. 3. 2003, pravilno uporabili določila SPZ(8), ki je začel veljati 1. 1. 2003 in ureja temeljna načela stvarnega prava, posest in stvarne pravice ter način njihove pridobitve, prenosa, varstva in prenehanja. Pri tem sta seveda izhajali iz vsebine lastninske pravice, kot jo opredeljujejo URS(9) in razne mednarodne pogodbe, ki jih je naša država ratificirala. Glede na to, da tožnika zatrjujeta poseg v del njune lastninske pravice na parceli št. 227/3 k. o. ..., sta sodišči s pomočjo izvedenca ugotovili, da meja med njuno parcelo in parcelo tožencev št. 227/1 k. o. .... res poteka tako, kot zatrjujeta tožnika.

14. Toda toženca sta ugovarjala, češ da sta na spornem delu parcele pridobila lastninsko pravico na originaren način s priposestvovanjem in zidanjem na tujem svetu, zato je moralo sodišče preveriti resničnost navedb. Ker je v 266. členu SPZ določeno, da stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa SPZ, in ker je v zvezi s priposestvovanjem v 269. členu SPZ predvideno, da se v primeru, da je priposestvovalna doba začela teči pred uveljavitvijo SPZ, upoštevajo določila slednjega, sta sodišči uporabili 28. člen ZTLR in zlasti 43. člena SPZ. Kljub temu sta ugotovili, da toženca nista priposestvovala spornega dela nepremičnine tožnikov. Ker sta ugotovili, da pravna prednika tožnikov O. nista bila dobroverna posestnika, njune dobe nista mogla prišteti tožencem, toženca pa sta bila sicer dobroverna, vendar posesti nista izvajala dovolj dolgo, saj sta svojo parcelo kupila šele leta 1996, tožba pa je bila vložena leta 2003. Pri tem tožnika zmotno navajata, da toženca ne moreta biti dobroverna, če nista bila v dobri veri njuna prednika, saj gre pri dobrovernosti posesti za subjektiven odnos do stvari.

15. Glede na to, da sta O. zidala na spornem delu zemljišča tožnikov, sta sodišči pravilno presojali, ali sta pridobila lastninsko pravico z zidanjem na tujem svetu po določilih 24. - 26. člena ZTLR. Pri tem sta različno interpretirali pravni standard stavbe ali drugega objekta (gradbeni objekt) na zemljišču tožnikov. Sodišče prve stopnje je štelo, da gre za gradnjo na tujem svetu in je zaradi nedobrovernosti graditeljev uporabilo 25. člen ZTLR, po katerem sta imela lastnika zemljišča pravico izbirati: a) ali jima pripade lastninska pravica na gradbenem objektu s tem, da povrneta graditelju vrednost objekta, b) ali zahtevati, da graditelj poruši objekt in vrne zemljišče v prvotno stanje, c) ali da jima graditelj izplača prometno ceno. Ker pa te pravice nista uveljavila v treh letih od dneva, ko je bil objekt zgrajen, imata po izteku roka le pravico zahtevati plačilo prometne cene za zemljišče, graditelj pa lahko vloži tožbo za prepis zemljišča na njegovo ime. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnikov za vrnitev sporne nepremičnine v posest ter odstranitev objektov z nje v celoti zavrnilo. Sodišče druge stopnje se s tem ni strinjalo in je razložilo, da zakonca O. nista zgradila objekta na delu parcele 271/3 k. o. ..., ker betonska steza, betonska rampa (škarpa) drenažna cev in okrasno drevje niso zgradba v smislu določil o gradnji na tujem svetu, pa tudi streha na hiši tožencev, ki sega v zračni prostor tožnikov, lahko predstavlja le hišno služnost. Zato je odločilo, da zakonca O. nista pridobila lastninske pravice na spornem delu nepremičnine. Revizijsko sodišče se strinja z razlago, da toženca na spornem zemljišču nista zgradila nove nepremičnine(10), saj v času veljavnosti ZTLR niso veljali predpisi, na katere se v reviziji sklicujeta toženca, in je bila gradnja objektov pozneje urejena drugače. Poznejši predpisi so drugače opredeljevali gradbeni objekt in dovoljenja za njihovo gradnjo. Tudi SPZ pridobitve lastninske pravice na originaren način z gradnjo na tujem svetu ne pozna in določa, da gradnja pripade lastniku zemljišča. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zavrnili tožbeni zahtevek tožencev.

16. V zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, s katerim tožnika zahtevata vzpostavitev prejšnjega stanja, pa se revizijsko sodišče ne strinja z uporabo materialnega prava sodišč prve in druge stopnje. Kot je že razložilo, pritrjuje sodišču druge stopnje, da betonska steza, betonska rampa (škarpa) drenažna cev in okrasno drevje niso zgradba v smislu določil ZTLR o gradnji na tujem svetu in da pravna prednika tožencev nista zgradila objekta na delu parcele 271/3 k. o. S. ter takrat na spornem delu parcele nista pridobila lastninske pravice. Ker je pritožbeno sodišče nato uporabilo 93. člen SPZ, tožnika pravilno navajata, da to ni prav, a to ni pomembno. Bistveno je, da sta tožnika vložila tožbo po uveljavitvi SPZ, ki v 47. členu za mejaše določa poseben postopek v zvezi z gradnjo čez mejo nepremičnine, tako da ta sega na, nad ali pod tujo nepremičnino. Aktivno legitimacijo daje lastniku zemljišča ali graditelju, ki lahko predlaga sodišču, da v nepravdnem postopku odloči o ureditvi medsebojnih razmerij. Sodišče nato odloča o vzpostavitvi v prejšnje stanje, izjemoma pa lahko odloči, da mora graditelj plačati lastniku nepremičnine primerno odškodnino in določi novo mejo. V tem primeru pride do pridobitve lastninske pravice na podlagi odločbe sodišča (in ne na podlagi zakona), nepravdni postopek pa je predviden zato, ker se v tem postopku rešuje tudi mejni spor. Ker torej novi SPZ ureja gradnjo na tujem svetu drugače kot ZTLR, in predvideva celostno razreševanje sporov med mejaši v nepravdnem postopku, je treba tožbeni zahtevek tožnikov, ki se nanaša na stara pravna pravila in v pravdi terja rušenje objektov, zavrniti.

17. V zvezi z očitanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje res pretiravalo, ko je zapisalo, da se objekti, katerih odstranitev zahtevata tožnika, nahajajo na spornem zemljišču že dvajset let, toda to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, ki jo je revizijsko sodišče delno spremenilo. Prav tako ni več pomemben očitek tožencev, češ da ni logično, da je sodišče druge stopnje zavrnilo zahtevek za odstranitev objektov in hkrati odločilo, da morata toženca vrniti dvorišče v neposredno posest. Ker je torej revizijsko sodišče ugotovilo, da revizija tožnikov ni utemeljena, jo je po 378. členu ZPP zavrnilo. V zvezi z revizijo tožencev pa je ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zmotno uporabili materialno pravo, zato je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo sodbo sodišče druge stopnje in v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov. Glede stroškov pravdnega postopka ugotavlja, da nobena od pravdnih strank ni uspela s svojim zahtevkom, zato naj po drugem odstavku 154. člena ZPP krijeta vsaka svoje stroške. Tožnika tudi nista uspela s pritožbo, glede revizije pa je sodišče po 165. členu v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da je uspeh tožencev minimalen, zato je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške za revizijo in odgovor na revizijo.

Op. št. (1): Sklep GZZ, št. 12/56 z dne 16. 9. 1956 ZSO, I. knjiga, 3. zvezek, odločba št. 688 - Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, leto 2004, str. 107 in 108. Op. št. (2): Uradni list SRS, št. 34/1984. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 110/2002. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 126/2007. Op. št. (5): Uradni list RS, št. 37/2008. Op. št. (6): Uradni list RS, št. 26/1999 - 73/2000. Op. št. (7): Uradni list RS, št. 45/2008. Op. št. (8): Uradni list RS, št. 87/2002 – 18/2007. Op. št. (9): Uradnim list RS, št. 33/1991-I – 68/2006. Op. št. (10): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišče RS, II Ips 872/2011 z dne 30. 6. 2011.